Jedro

Zavezovalni pravni posel, ki je podlaga za prenos tožnikove lastninske pravice na nepremičnini na toženko in mora biti sklenjen v pisni obliki, po svoji vsebini zahteva izvedbo prenosa le dela parcele.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1247/18 k.o. X, na podlagi prodajne pogodbe z dne 19. 12. 2006 in na ime tožene stranke. Odločilo je še, da se v zemljiški knjigi pri nepremičnini parc. št. 1247/18 k.o. X vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred vknjižbo lastninske pravice na ime tožene stranke tako, da se izbriše lastninska pravica na ime tožene stranke in se vpiše lastninska pravica na ime tožeče stranke, do celote. Toženi stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 1.843,04 EUR.

2. Tožena stranka je proti sodbi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma podredno, da izpodbijano odločbo spremeni. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil predmet pogodbe le del sporne parcele in da ni ugotovilo, da sta se stranki dogovorili, da bo prodajalec na kupca prenesel celotno sporno parcelo, po njeni parcelaciji pa bo kupec del parcele, ki presega 75m2 tlakovanega atrija, prenesel nazaj na prodajalca. Sodišče ni pojasnilo, katerim kogentnim določbam naj bi takšen dogovor nasprotoval in pri njegovi presoji tudi ni upoštevalo 3. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je popolnoma jasno in nedvoumno, da se s prodajno pogodbo na toženo stranko prenaša le del sporne parcele, je v nasprotju z vsebino prodajne pogodbe. Tudi tožeča stranka je na zaslišanju najprej navedla, da bi morala tožena stranka postati lastnica atrija in s tem sporne parcele pred parcelacijo. V nasprotju z listinami v spisu je trditev sodišča, da je zaslišalo tožečo stranko, saj zaradi prekinitve zaslišanja tega dokaza ni mogoče šteti za izvedenega. Protispisna je tudi ugotovitev, da naj bi bilo med strankama nesporno, da je pogodbo sestavila posredniška agencija M. d.o.o.. Prav tako ni mogoče na konkretnem primeru uporabiti citirane sodne prakse, saj je tožena stranka zatrjevala obstoj zavezovalnega pravnega posla.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko je to ugotovilo, da je bil predmet prodajne pogodbe le del sporne parcele. V 4. točki 1. člena prodajne pogodbe z dne 19. 12. 2006 in predpogodbe z dne 02. 11. 2006 je določeno: "Kupec se zavezuje prodajalcu omogočiti parcelacijo parcele 1247/18 in sicer tako, da se ta razdeli na tlakovan atrij v izmeri 57m2 in breg, ki pa ostane v lasti prodajalca." Navedeno pogodbeno določilo je jasno in ga je treba uporabljati tako, kot se glasi (1. odstavek 82. člena OZ). Iz njega ne izhaja, da se je tožeča stranka zavezala na toženo stranko prenesti celotno sporno parcelo, tožena stranka pa, da ji bo po parcelaciji povratno prenesla del sporne parcele, ki presega 57m2 tlakovanega atrija, kot navaja tožena stranka. Zavezovalni pravni posel, ki je podlaga za prenos tožnikove lastninske pravice na nepremičnini na toženko in mora biti sklenjen v pisni obliki (52. člena OZ), po svoji vsebini zahteva izvedbo prenosa le dela parcele. Toženka je zato svojo pravico kot antipod te zaveze pridobila le v navedeni vsebini. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedbe tožene stranke o tem, da je bil dogovorjen prenos celotne sporne parcele, ne morejo biti utemeljene, saj takšen dogovor ne izhaja iz prodajne pogodbe, drugega pisnega dogovora pa tožena stranka ni zatrjevala.

5. Naveden zaključek sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju z izpovedbo tožeče stranke v zapisniku o glavni obravnavi z dne 14. 03. 2011, kot v pritožbi trdi tožena stranka. Tožnik je izpovedal, da se s toženo stranko ni nikoli pogovarjal, da bi se celotna parcela najprej prepisala na toženo stranko, potem pa del parcele nazaj nanj. Navedel je, da se tega ne bi dogovoril, saj kupcu na lepe oči ne bi zaupal. Na vprašanje pooblaščenca tožene stranke, kdaj naj bi tožena stranka postala lastnica atrija oz. kdaj naj bi se vpisala v zemljiško knjigo pred ali po parcelaciji, je tožnik sprva res odgovoril, da pred parcelacijo, vendar je na ponovljeno vprašanje odgovoril, da šele po parcelaciji.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki meri na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer, da naj bi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi navedlo, da je zaslišalo tožečo stranko, čeprav je njeno zaslišanje prekinilo. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 03. 2011 namreč nedvomno izhaja, da je sodišče zaslišanje tožeče stranke zaključilo in tako dokaz izvedlo do konca.

7. Pritrditi je treba pritožbi, da dejstvo, da je kupoprodajno pogodbo sestavila posredniška agencija M., d.o.o., med strankama ni nesporno, vendar pa to dejstvo, kot je pravilno poudarilo tudi prvostopenjsko sodišče, ni odločilno.

8. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodne prakse, na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje prvostopenjsko sodišče, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Prvostopenjsko sodišče je s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča z dne 09. 09. 2010, II Ips 868/2007 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 09. 02. 2007, I Cp 707/2007, zgolj poudarilo načelo kavzalnosti, ki zahteva, da je vsaka stvarnopravna prenosna razpolaga utemeljena z veljavnim zavezovalnim poslom, kot to izhaja iz 40. člena Stvarnopravnega zakonika, na katerem temeljita navedeni sodni odločbi.

9. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).