19. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 30. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 96/2007 z dne 19. 2. 2007 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 47/2007 z dne 6. 2. 2007 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je z izpodbijanim sklepom podaljšal ekstradicijski pripor zoper pritožnika na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče je pritožbo njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitve 19., 20. in 25. člena Ustave. Navaja, da mu je bila z odločitvijo zunajobravnavnega senata kršena pravica do osebne svobode. Ker je bil sklep o podaljšanju pripora sprejet šele 6. 2. 2007, naj bi se nezakonito nahajal v priporu od 31. 1. 2007, ko se je iztekel enomesečni pripor po sklepu preiskovalne sodnice, do 6. 2. 2007. Sklicuje se na četrti odstavek 16. člena Evropske konvencije o izročitvi (Uradni list RS, št. 79/94, MP, št. 22/94), ki določa najdaljše trajanje pripora (štirideset dni), in navaja, da navedene določbe ni mogoče razlagati tako, da je lahko obdolženec po sklepu preiskovalnega sodnika v priporu več kot mesec dni. V utemeljitev kršitve 20. člena Ustave navaja, da izpodbijana sklepa ne vsebujeta razlogov, iz katerih bi bil razviden obstoj utemeljenega suma, ter da izrek prvostopenjskega sklepa ne določa trajanja pripora. Slednje naj bi bilo tudi v nasprotju z določbami ZKP, ki naj bi se v takih primerih uporabljale subsidiarno. Neustavno naj bi bilo stališče Višjega sodišča, da ni potrebno preizkusiti obstoja utemeljenega suma. Kršitev 25. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da izpodbijana sklepa glede obstoja utemeljenega suma nista obrazložena tako, da bi ju lahko učinkovito izpodbijal. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa razveljavi in pripor odpravi oziroma vrne zadevo v novo odločanje.

B.

3.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Nanje se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

4.Utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje, je temeljni pogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora tudi v postopku izročitve. Po oceni zunajobravnavnega senata je utemeljen sum, da je pritožnik storil premoženjska kazniva dejanja po določbah avstrijskega kazenskega zakonika razviden iz dokumentacije v spisu. Senat navaja, da naj bi pritožnik kazniva dejanja storil v času od 15. 5. 1985 do 20. 6. 1987 skupaj še z dvema hrvaškima državljanoma, pri čemer naj bi nastala škoda v višini 290.693 evrov. Z enakimi razlogi utemeljuje obstoj utemeljenega suma Višje sodišče in se pri tem sklicuje na izdano mednarodno tiralico, ki naj bi po 3. točki tretjega odstavka 523. člena ZKP zadoščala za prošnjo za izročitev tujca. Po presoji Ustavnega sodišča sta sodišči navedli okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, da je pritožnik storil očitana mu dejanja, zato z izpodbijanima sklepoma očitno ni bil kršen prvi odstavek 20. člena Ustave, s tem pa tudi ne pritožnikova pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

5.Pritožnikov očitek, da v izreku prvostopenjskega sklepa ni določeno trajanje pripora, bi bil lahko relevanten z vidika pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave. V naravi pripornih sklepov je, da lahko veljajo le določen čas. Kadar se pripor odreja ali podaljšuje po določbah 205. in 207. člena ZKP, je njegovo trajanje zakonsko omejeno. Sodišča v takih primerih trajanje pripora določijo v izreku. Drugačno ravnanje sodišč v obravnavanem primeru še ne utemeljuje kršitve 19. člena Ustave. Prvostopenjsko sodišče je pri podaljšanju pripora izhajalo iz predpostavke, da sme pripor v ekstradicijskem postopku trajati do odločitve ministra za pravosodje, čeprav tega ni določilo v izreku. Po stališču Višjega sodišča lahko ekstradicijski pripor po prejemu prošnje za izročitev traja do odločitve sodišča druge stopnje, če je bila prošnja zavrnjena, sicer pa do odločitve ministra za pravosodje o dovolitvi izročitve. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikove očitke o nerazumljivosti izreka in pojasnilo, da trajanje pripora sicer ni z zakonom časovno omejeno, vendar je razumljivo, da mora biti priprta oseba vselej v nekem razumnem roku bodisi izpuščena na prostost bodisi predana proseči državi; v nobenem primeru pa pripor ne sme trajati nerazumno dolgo. Namen pripora v postopku izročitve je zagotoviti navzočnost tujca v postopku odločanja o izročitvi in s tem možnost njegove izročitve državi, ki je prosila za izročitev. Pripor lahko traja le toliko časa, dokler so zanj izpolnjeni pogoji, ki jih določata Ustava in zakon. Pritožnik ima možnost predlagati njegovo odpravo, ko ugotovi, da zanj niso več izpolnjeni pogoji. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

6.Pritožnik utemeljuje kršitev 25. člena Ustave z navedbo, da izpodbijana sklepa glede obstoja utemeljenega suma nista obrazložena tako, da bi ju lahko učinkovito izpodbijal. Kot je pojasnjeno v 6. točki obrazložitve, sta sodišči obrazložili obstoj utemeljenega suma, zato za zatrjevano kršitev očitno ne gre.

7.Pritožnik še zatrjuje, da je bila z odločitvijo zunajobravnavnega senata kršena njegova pravica do osebne svobode, ker naj bi se od 31. 1. 2007 do 6. 2. 2007 nezakonito nahajal v priporu. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prejelo prošnjo za izročitev in nato preizkusilo, ali so še podani pogoji za pripor. Pripor je podaljšalo 6. 2. 2007. Izpodbijani priporni sklep za pritožnika učinkuje šele od dneva njegove vročitve pritožniku in se ne more nanašati na čas, ki ga je pred tem prebil v priporu. Ker je očitno, da pritožnik z navedbami, ki se nanašajo na čas pred izdajo izpodbijanega sklepa, ne more utemeljiti zatrjevane kršitve, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v vprašanje, ali je podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev (prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS).

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer