Jedro

Tretji odstavek 86. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora do devetih mesecev lahko nadomesti s hišnim zaporom; da o nadomestnem hišnem zaporu odloči sodišče s sklepom, s katerim določi, da se obsojenec ne sme oddaljiti iz poslopja, v katerem stalno ali začasno prebiva, oziroma javne ustanove za zdravljenje ali oskrbo; da sodišče lahko obsojencu izjemoma dovoli, da se za določen čas oddalji iz prostorov, kjer se izvaja hišni zapor, kadar je to neizogibno potrebno, da si zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine, zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela ter da če se obsojenec brez dovoljenja sodišča oddalji iz poslopja, kjer se izvaja hišni zapor, ali pa to stori izven dovoljenega časa, lahko sodišče odredi, da se izrečena kazen zapora izvrši. Navedeno zakonsko določilo torej opredeljuje hišni zapor kot zapor, ki se od prestajanja zapora v zavodu ne razlikuje v intenziteti odvzema prostosti, temveč v prostoru, kjer se izvaja, to je v poslopju, v katerem obsojenec stalno ali začasno prebiva oziroma javni ustanovi za zdravljenje ali oskrbo, torej ne v zavodu za prestajanje kazni zapora.

Izrek

Pritožba obsojenega SL se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje na podlagi določila tretjega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zavrnil predlog za nadomestitev zaporne kazni s hišnim zaporom, ki ga je obsojeni SL vložil dne 25.7.2010 in dne 11.8.2010 dopolnil. Sklep temelji na ugotovitvi, da ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, ki ga je storil obsojenec ter stopnje ogroženosti varnosti ljudi in njihovega premoženja s tovrstnimi kaznivimi dejanji, niso podane tiste okoliščine, ki bi utemeljevale nadomestitev zaporne kazni s hišnim zaporom, tega pa ne narekuje niti obsojenčevo zdravstveno stanje.

2. Proti takšnemu sklepu se je obsojenec pritožil. V svoji pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo njegovega slabega zdravstvenega stanja, ki zahteva številne zdravstvene preglede, posege in zdravljenje, med njimi zdravljenje odvisnosti od nedovoljenih substanc na „DTO kliniki“ v Ljubljani, kjer zaradi nastopa zaporne kazni ni bil sprejet, čeprav je izpolnil vse pogoje za izvajanje programa, ki pa se lahko izvaja le, če je pacient v domačem okolju. Ker je zdravljenje nujno, prošnji za odlog nastopa kazni pa ni bilo ugodeno, predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da kazen zapora nadomesti s hišnim zaporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom v izpodbijanem sklepu, da v obravnavani zadevi niso podane okoliščine, ki bi narekovale nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, ki ga je storil obsojenec in stopnjo ogroženosti ljudi in njihovega premoženja s tovrstnimi kaznivimi dejanji ter dejstvo, da je obsojencu v zavodu, kjer prestaja zaporno kazen, ker se je v predlogu skliceval na slabo zdravstveno stanje, zagotovljena ustrezna zavodska oskrba.

5. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je pri odločanju o utemeljenosti prestajanja hišnega zapora kot nadomestne izvršitve kazni zapora potrebno presojati vse okoliščine konkretnega primera, pri tem pa upoštevati generalno in specialno preventivno funkcijo kazni, ki se uresničuje z njeno izvršitvijo. Tretji odstavek 86. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora do devetih mesecev lahko nadomesti s hišnim zaporom; da o nadomestnem hišnem zaporu odloči sodišče s sklepom, s katerim določi, da se obsojenec ne sme oddaljiti iz poslopja, v katerem stalno ali začasno prebiva, oziroma javne ustanove za zdravljenje ali oskrbo; da sodišče lahko obsojencu izjemoma dovoli, da se za določen čas oddalji iz prostorov, kjer se izvaja hišni zapor, kadar je to neizogibno potrebno, da si zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine, zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela ter da če se obsojenec brez dovoljenja sodišča oddalji iz poslopja, kjer se izvaja hišni zapor, ali pa to stori izven dovoljenega časa, lahko sodišče odredi, da se izrečena kazen zapora izvrši. 6. Navedeno zakonsko določilo torej opredeljuje hišni zapor kot zapor, ki se od prestajanja zapora v zavodu ne razlikuje v intenziteti odvzema prostosti, temveč v prostoru, kjer se izvaja, to je v poslopju, v katerem obsojenec stalno ali začasno prebiva oziroma javni ustanovi za zdravljenje ali oskrbo, torej ne v zavodu za prestajanje kazni zapora. Tudi iz hišnega zapora se obsojencu le izjemoma dovoli, da se za določen čas iz njega oddalji, kadar je to neizogibno potrebno, da si zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine, zdravstveno pomoč, ali kadar je to potrebno za opravljanje dela. Obsojenec je začel prestajati šestmesečno zaporno kazen 22.9.2010 v Zavodu za prestajanje kazni zapora M, Oddelek MS, prestajanje kazni pa je prekinjeno za čas zdravljenja (operativnega posega dne 5.10.2010) od 4.10.2010 do 4.11.2011, kot je razvidno iz spisu priložene odločbe Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor (l. št. 61 do 62), kar potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je v zavodu, kjer obsojenec kazen prestaja, za njegovo zdravstveno oskrbo ustrezno poskrbljeno. Navedeno pomeni, da se obsojencu, kadar je potrebno njegovo zdravljenje, kazen zapora lahko odloži ali prekine, ne pa nadomesti s hišnim zaporom, ki bi se naj po obsojenčevem predlogu izvrševal tako, da bi obsojenec od doma odhajal v več kilometrov oddaljen kraj zaradi zdravljenja in se vračal domov. Na način, kot predlaga obsojenec, se kazen hišnega zapora, torej zapora kot sankcije, sploh ne bi izvrševala, saj obsojencu ne bi bila odvzeta prostost in ne bi bil upoštevan tretji odstavek 86. člena KZ-1, ki določa, da se obsojencu lahko izjemoma dovoli, da se za določen čas oddalji iz prostorov, kjer se izvaja hišni zapor, kadar je to neizogibno potrebno, da si zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine, zdravstveno pomoč, ali da se zagotovi opravljanje dela.

7. Ker iz razloga, ki ga navaja obsojenec, zapora ni mogoče nadomestiti s hišnim zaporom, in ker glede na težo kaznivega dejanja, ki ga je storil in stopnjo ogroženosti varnosti ljudi in njihovega premoženja, ki je s tovrstnimi kaznivimi dejanji ogrožena, ter ob upoštevanju, da ne gre za edino kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen, kot je razvidno iz izpiska iz kazenske evidence (l. št. 910-911 spisa opr. št. K 8/2001), hišni zapor ne bi uresničil generalne in specialno preventivne funkcije zaporne kazni, tudi po oceni pritožbenega sodišča kazni zapora v obravnavanem primeru ne gre nadomestiti s hišnim zaporom. Vse ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje pravnomočno končane kazenske zadeve ter zdravstvene in ostale osebne okoliščine, ki jih navaja pritožnik in s katerimi graja odločitev sodišča prve stopnje, pravilnosti izpodbijanega sklepa glede na obrazloženo ne morejo omajati, dejansko stanje pravnomočno končane zadeve pa ne more biti predmet tega pritožbenega postopka.

8. Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit, zato je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca ter okoliščine, da prestaja zaporno kazen, je pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).