Jedro

V postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ni predvidena obravnava, saj se odloča na seji, na kateri zaslišanje obsojenca ni možno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sodbo I K 29268/2010 obsojenega F. Č. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po prvem odstavku 137. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1). Za vsako od navedenih kaznivih dejanj mu je bila določena kazen dva meseca zapora. Na podlagi prvega odstavka 55. člena v zvezi s 53. členom KZ-1 je bila nato obsojencu, upoštevaje kazen dveh let zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju K 86/2008 z dne 2. 6. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 951/2009 z dne 12. 11. 2009, izrečena enotna kazen dveh let in dveh mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 je bila obsojencu v izrečeno enotno kazen zapora všteta že prestana kazen zapora po citirani sodbi Okrožnega sodišča v Kranju. Nadalje je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati prisojeni premoženjskopravni zahtevek oškodovanki N. Č. v višini 200,00 EUR; po prvem odstavku 69. člena KZ je bila obsojencu odvzeta zasežena mu sekira, po prvem odstavku 73. člena KZ-1 pa zaseženo mu montirno železo; na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper citirano sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer iz vsebine zahteve izhaja, da jo vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj naj bi bil obsojen le na podlagi ustnih izpovedb oškodovancev in brez izvedbe kakršnihkoli materialnih dokazov ali izvedeniških mnenj. S tem so mu bile kršene pravice do obrambe. Predlagal je, da se celoten primer ponovno preuči, se ga spozna za nedolžnega in se ga oprosti vseh obtožb ter izreče oprostilno sodbo.

3. V odgovoru na zahtevo je vrhovni državni tožilec predlagal, da se zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. V zvezi z odgovorom vrhovnega državnega tožilca, ki je bil vročen obsojencu, da se o njem izjavi, je obsojenec predlagal, da se mu omogoči prisostvovati na obravnavi in podati ustni zagovor, ko se bo odločalo o zahtevi.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, kje prepoznava kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6. Obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj ob zatrjevanju, da so mu bile kršene pravice do obrambe, ni pojasnil, katerih predlaganih dokazov sodišče na njegov predlog ni izvedlo. Stališče obsojenca, da v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno dejansko stanje in da je bil obsojen le na podlagi ustnih izpovedb oškodovancev, pa pomeni njegovo nestrinjanje z oceno dokazov, ki jo je napravilo sodišče, kar kaže na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni dopustno vložiti, kot je bilo pojasnjeno že v predhodni točki. V zvezi s predlogom obsojenca, da želi prisostvovati na obravnavi in podati ustni zagovor, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v postopku odločanja o zahtevi ni predvidena obravnava, saj se odloča na seji (prvi odstavek 423. člena ZKP), na kateri zaslišanje obsojenca ni možno.

7. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da zatrjevana kršitev pravice do obrambe v obravnavanem primeru ni podana, zahteva pa je vložena tudi zaradi izpodbijanja dejanskega stanja, kar z zahtevo ni dopustno uveljavljati in je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

8. Na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.