Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Tožnikovi reviziji se le delno ugodi in se ob delni ugoditvi njegovi pritožbi sodbi obeh sodišč delno spremenita tako, da mora toženka tožniku plačati od prisojenega zneska 1,572.193,31 SIT še zamudne obresti za čas od 1.1.2002 do 10.3.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

V ostalem se tožnikova revizija zavrne.

Toženkina revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval 5.2.1996 na delu v rudniški jami, ko je zaradi močnega pritiska popustila spojka in mu stisnila roko.

Stisnjene leve roke in prelom glavice druge dlančnice leve roke sta povzročila škodo, katere povrnitev je tožnik zahteval v znesku 3,000.000 SIT za nepremoženjsko škodo in 55.217 SIT za premoženjsko škodo, od tega pa je odštel znesek, ki mu ga je zaradi z zavarovalnico dogovorjene odbitne franšize izplačal njegov delodajalec. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1,820.000 SIT, od tega pa je odštelo 247.806,69 SIT kot valorizirano vrednost odbitne franšize in toženi zavarovalnici naložilo, da mora tožniku plačati za nepremoženjsko škodo 1,572.193,31 SIT ter še vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo. Tožnikov zahtevek za plačilo večje odškodnine in za določitev teka zamudnih obresti tudi za čas pred izdajo sodbe je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti drugostopenjski sodbi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni reviziji.

Tožnik izpodbija zavrnitev presežno zahtevanih 1,240.846,60 SIT in zavrnitev zahtevanih zamudnih obresti od prisojenega zneska za čas od 8.1.1999 do izdaje prvostopenjske sodbe. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo obeh sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi tudi v revizijsko izpodbijanem delu. Tožnik meni, da sodišči nista pravilno vrednotili ugotovljenega obsega posameznih odškodninskih postavk in v nadaljevanju povzema dejanske ugotovitve obeh sodišč. Pri telesnih bolečinah poudarja, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišči morali prisoditi vseh zahtevanih 2,000.000 SIT, pri strahu vseh zahtevanih 300.000 SIT in pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti vseh zahtevanih 700.000 SIT. Svoje stališče o utemeljenosti presežno zahtevanih zamudnih obresti tožnik pojasnjuje z identičnimi razlogi, kot so njegovi pooblaščenci utemeljevali v mnogih drugih odškodninskih zadevah in se pri tem sklicevali na določene določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožnik še opozarja, koliko po njegovem izračunu znašajo zavrnjene zamudne obresti in napoveduje vložitev odškodninske tožbe proti državi, če z revizijo ne bo uspel. Toženka izpodbija prisojo odškodnine za 1,120.000 SIT, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga tako spremembo obeh sodb, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi za revizijsko izpodbijani del. Za telesne bolečine bi tožniku šla odškodnina le v znesku 450.000 SIT, za strah le 50.000 SIT, za duševne bolečine zaradi minimalno zmanjšane življenjske aktivnosti pa le 200.000 SIT. Toženka se sklicuje na pravdno zadevo, v kateri je bilo oškodovancu s sodbo istega pritožbenega sodišča za znatno večjo škodo iz tega naslova prisojeno le 350.000 SIT. Tožniku odmerjena odškodnina zato po mnenju toženke presega okvire iz 200. člena ZOR.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vsaki od nasprotnih strank, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP - Ur. l. RS, št. 36/2004-UPB2).

Tožnikova revizija je utemeljena le v manjšem delu glede začetka teka zamudnih obresti, v ostalem delu pa neutemeljena. Toženkina revizija je v celoti neutemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato tistih revizijskih navedb, ki na eni strani presegajo dejanske ugotovitve obeh sodišč, na drugi pa jih minimalizirajo, ni upoševalo. Gre za tožnikove trditve o tako imenovanih vremenskih bolečinah, ki jih v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjeval, in za toženkine trditve o minimalnih posledicah. Revizijsko sodišče povzema dejanske ugotovitve obeh sodišč, ki jih je upoštevalo pri presoji, ali je bila prisojena pravična denarna odškodnina.

Zaradi stisnjenja roke in preloma glavice druge dlančnice leve roke je bil takrat 33 let star tožnik dvakrat operiran. Zato je bil v bolnišnici od 5.2.1996 do 16.2.1996 in od 12.5.1997 do 14.5.1997, bolniški stalež pa je trajal prvič dobre 3 mesece, drugič pa več kot mesec in pol. Zaradi operacij so mu dvakrat odvzeli kri, šestkrat so ga rentgensko slikali, dvakrat so mu odstranjevali šive, mavec je nosil 4 tedne, bil je na 26 fizioterapijah, razgibalne vaje je delal tudi doma. Šel je na osem kontrolnih pregledov h kirurgu in na več pregledov k domačemu zdravniku. Šlo je torej za precejšnje neugodnosti, ki jih toženka neutemeljeno bagaletizira s trditvijo, da naj tožnik zaradi njih ne bi trpel "duševnih bolečin" oziroma neugodja in za katere neutemeljeno trdi, naj bi trajale le en mesec. Intenzivnost telesnih bolečin res ni bila večja, ker je tožnik imel hude telesne bolečine le dva dni, srednje sedem dni, pojemajoče zmerne 10 dni in lahke 6 tednov, v bodoče pa jih bo trpel ob težkih obremenitvah v službi in pri delu na kmetiji ženinih staršev. Ob takih prestanih telesnih bolečinah so prav bodoče telesne bolečine, upoštevaje tudi povzete neugodnosti med samim zdravljenjem, utemeljevale prisojo obeh sodišč v znesku 1,100.000 SIT za to obliko nepremoženjske škode in so zato tožnikove trditve o neupoštevanju ali premajhnem upoštevanju bodoče škode neutemeljene.

Do nesreče je prišlo v rudniški jami in je že zato in zaradi samega poteka nesreče razumljivo, da je tožnik pretrpel močan primarni strah, kot rudar in fizični delavec pa je bil zaradi poškodbe roke utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja v trajanju enega meseca. Prisoja obeh sodišč za tako ugotovljeni strah je znašala 220.000 SIT odškodnine.

Tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki se z medicinskega vidika kaže v rahlo zmanjšanem občutku na dotik na palčevi strani kazalca, v zaostajanju poškodovanega kazalca pri formiranju pesti za 2,5 cm od dlani, v oslabljenem pincetnem prijemu med palcem in kazalcem in v zmanjšani gibljivosti lažje stopnje vseh treh sklepov poškodovanega levega kazalca. V vsakodnevnem življenju pa se te omejitve kažejo pri delu v službi, v katerega mora za opravo nalog na istem delovnem mestu vlagati več naporov, doma pa ne more več v enakem obsegu pomagati na kmetiji ženinih staršev, saj ne more kositi z motorno kosilnico, sekati vej podrtih dreves, pri prostočasnih aktivnostih pa je omejen, ker se sedaj manj ukvarja s košarko, rokometom in nogometom zaradi možnega udarca žoge v roko. Za tako ugotovljen obseg te oblike nepremoženjske škode sta sodišči tožniku prisodili 500.000 SIT odškodnine.

Merila za prisojo pravične denarne odškodnine o konkretizaciji in individualizaciji ter primerjavi s prisojo odškodnine v podobnih odškodninskih zadevah vsebujeta 200. in 203. člen ZOR, ki ga je treba v tej zadevi uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči ta merila materialnopravno pravilno uporabili. Upoštevali sta ves ugotovljeni dejanski obseg škode in ustrezno ovrednotili tožnikove individualne značilnosti, zlasti tudi njegovo starost in poklic. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da je tudi skupna prisoja 1,820.000 SIT odškodnine za ugotovljeni obseg škode ustrezno umeščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin v podobnih odškodninskih zadevah. Zadeve, na katero se sklicuje toženka v reviziji, pri tem ni upoštevalo, saj opravlja le primerjavo med zadevami, o katerih je bilo odločeno na revizijski stopnji, toženka pa za ponujeno zadevo tega niti ne zatrjuje. Kljub temu revizijsko sodišče na ponujeno primerjavo odgovarja, da je toženkin pristop s primerjavo nominalno določenih zneskov v zadevah, v katerih je glede na označeni opravilni številki kar štiri leta razlike, nepravilen.

Revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo tožniku na njegovo opozarjanje o trajanju postopka. V pretežnem delu je tudi pravilen odgovor pritožbenega sodišča na tožnikovo vztrajanje, da se mu prisodijo zamudne obresti že za čas od 8.1.1999 dalje. Na dobesedno enake razloge, kot jih tožnik sedaj uveljavlja v reviziji, je revizijsko sodišče njegovim pooblaščencem odgovorilo že v mnogih revizijskih odločbah. Zato obširnejši odgovor o neutemeljenosti zahtevanih zamudnih obresti za čas od 8.1.1999 do konca leta 2001 tudi v tej zadevi ni potreben.

Ker je zaradi spremembe ekonomskih in drugih razmer postopoma prihajalo do nesorazmerja med varstvom oškodovancev in varstvom povzročiteljev oziroma zanje odgovornih oseb, je postopoma postajala neustrezna tudi dolgoletna uveljavljena sodna praksa o prisoji zamudnih obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo šele od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Ustaljeno sodno prakso je bilo treba spremeniti, vendar tako, da se je upoštevalo veliko število odškodninskih sporov, ki so se nahajali v različnih fazah postopka. Sprememba se je torej morala nanašati na nedoločen krog oškodovancev in je morala veljati za vse oškodovance hkrati.

Zato je Vrhovno sodišče na Občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi sprememb zakonodaje določilo časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva začetek veljavnosti OZ in ZPOMZO-A. Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. Pojasnjeni časovni okvir o spremembi sodne prakse je treba upoštevati tudi v tej zadevi. Gre le za del zavrnjenih zamudnih obresti, in sicer za čas od 1.1.2002 do 10.3.2002, pa še to v skladu z navedenim načelnim pravnim mnenjem le v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Za čas od 11.3.2002 kot datuma izdaje prvostopenjske sodbe so tožniku od prisojene glavnice že prisojene tudi zakonske zamudne obresti.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP in prvega odstavka 380. člena ZPP o revizijah obeh pravdnih strank odločilo kot v izreku te revizijske odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških obeh pravnih strank (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik je namreč uspel le z neznatnim delom revizijsko izpodbijanega dela pritožbene odločbe in mora zato tudi ta del revizijskih stroškov kriti sam.