Jedro

Verjetnost nezakonitosti odpovedi iz razloga nesposobnosti ni izkazana, če tožnica ni sprožila upravnega spora, v katerem bi izpodbijala razrešitev s funkcije ravnateljice. Tožnici je bilo redno odpovedano delovno razmerje iz razloga nesposobnosti, ker ji je zaradi razrešitve predhodno prenehal mandat in zato ni izpolnjevala pogojev za opravljanje del ravnateljice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Brežicah, je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, da ji je tožena stranka dolžna takoj dovoliti in omogočiti, da še naprej opravlja delo na delovnem mestu ravnateljice pri toženi stranki; če tožena stranka ne bo izpolnila obveznosti te odredbe, se ji izreče denarna kazen v višini 1.000.000,00 SIT; če tožena stranka ne bi izpolnila obveznosti po tej začasni odredbi, bo sodišče na podlagi tega sklepa po uradni dolžnosti izvršilo denarno kazen. Hkrati bo sodišče izdalo nov sklep, s katerim bo dovolilo nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo - višjo denarno kazen, če tožena stranka niti v novem roku ne bo izpolnila obveznosti; ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do pravnomočnosti te pravde.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi, izpodbijani sklep pa tako spremeni, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi navaja, da je v konkretni zadevi tožnica predlagala začasno odredbo, pri čemer se je sklicevala na določilo zakona o izvršbi in zavarovanju, kot tudi na določila 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94). Zato meni, da je izkazala za verjetno, da njena terjatev obstoji. Poleg tega je tožnica tudi v tožbi navedla, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tako iz procesnih razlogov, kot tudi iz vsebinskih. Namreč sodišče prve stopnje se o navedenih procesnih, vsebinskih razlogih, ki so navedeni pod točko 2 tožbe, sploh ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep nima razlogov glede odločilnih dejstev. Odločilna dejstva pa so gotovo dejstva, ki se nanašajo na samo vrednost terjatve, to je na nezakonitost redne odpovedi iz procesnih in vsebinskih razlogov.

Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo pogojev za izdajo začasne odredbe v skladu z določilom 270. in 272. člena ZIZ, zaradi česar je prav tako zagrešilo zgoraj že navedeno bistveno kršitev določb postopka. Tožnica je vložila začasno odredbo tako zaradi zavarovanja denarne, kot tudi nedenarne terjatve, ki jo ima do tožene stranke. Poleg tega navaja sodišče prve stopnje, da je svet zavoda tožene stranke sprejel sklep, da se tožnica razreši s funkcije ravnateljice osnovne šole, ta sklep naj bi bil datiran z dne 21.8.2003. V času vložitve tožbe in predloga za začasno odredbo, pa tožnica s svojimi pooblaščenci z navedenim sklepom še niso razpolagali. Glede na navedeno tožnica meni, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z navedbami tožnice iz predloga za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na tožničino pritožbo strinja z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev njene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi z 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s 1. odstavkom 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94, 20/98) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog stranke lahko izda sodišče začasne odredbe, če so izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS. št. 51/98, 75/2002) v primeru zavarovanja nedenarne terjatve oz. pogojev iz 270. člena ZIZ v primeru, če se predlaga zavarovanje denarne terjatve.

Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da ZDR ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sklepom oz. odločbo delodajalca, kot je to storila napačno tožena stranka. Novi ZDR je (drugače kot prej veljavni zakon, ki je urejal delovna razmerja), vzpostavil pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem in sicer z določenimi posebnostmi, ki odstopajo od klasičnega pogodbenega razmerja po civilnem pravu, ker je delavec v takšnem pogodbenem razmerju šibkejša stranka. Na podlagi novega ZDR se pogodba o zaposlitvi ne odpoveduje na podlagi enostransko izdanega oblastvenega akta delodajalca, temveč z odpovedjo kot izrazom volje ene od pogodbenih strank. Navedena nepravilnost pa ne vpliva na samo zakonitost redne odpovedi o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obstoj verjetnosti terjatve do sedaj še ni izkazan, zato niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ, po katerem izdaja sodišče začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper tožnico nastala, pri čemer mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da prepreči uporabo sile ali nastanek nenadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, kot to določa 3. odstavek 270. člena ZIZ.

Soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da na podlagi dosedanjih dokazov v spisu ni ugotovilo, da je tožena stranka ravnala samovoljno pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Pri tem tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka po izdaji soglasja ministra k razrešitvi z dne 29.8.2003, tožnici dala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10.9.2003, torej v roku 30 dni po 5. odstavku 88. člena ZDR (Ur.l. RS št. 42/2002), s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ter v njej navedla, da tožnici, zaposleni na delovnem mestu ravnateljice, ki ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje del ravnateljice, ker ji je zaradi razrešitve predhodno prenehal mandat, redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno dne 1.9.1992 iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih in ji ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pri njej z dnem 1.9.2003 na delovnem mestu učiteljice razrednega pouka, katera zaposlitev je ustrezna, saj se zanjo zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje del na prejšnjem delovnem mestu, za katero je tožnica imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. V ponudbi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pa je še določeno, da se mora delavka o njej izjasniti v roku 30 dni od prejema te pisne ponudbe. Nadalje soglaša pritožbeno sodišče s stališčem sodišča prve stopnje, da na podlagi razpoložljivih dokazov v spisu pravilno ugotavlja, da za sedaj tožničina terjatev ni verjetno izkazana, saj ni tožnica izkazala, da je sprožila upravni spor, v katerem naj bi izpodbijala razrešitev s funkcije ravnateljice. Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno pravilno in utemeljeno ter prepričljivo zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe in s takimi dejanskimi in pravnimi zaključki tega sodišča soglaša. Glede na tožničine pritožbene navedbe ugotavlja pritožbeno sodišče, da je tožena stranka podala utemeljene in resne razloge za redno odpoved (2. odstavek 88. člena ZDR), odpoved tudi obrazložila, zato zaključuje, da niso utemeljene.

Poleg tega tudi ugotavlja, da niso tožničine pritožbene navedbe utemeljene glede bistvenih kršitev določb postopka po 2. odstavku 350. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožba, saj ima izpodbijani sklep vse razloge, vsa odločilna dejstva, ki niso med seboj v nasprotju, in se ga lahko tudi preizkusi. Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse tožničine navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe in ugotovilo, da ni tožnica dokazala samovoljo za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih po uradni dolžnosti - kot tudi ne na predlog strank - po ZIZ. Tožnica tudi ni dokazala protipravno ravnanje tožene stranke, da bi zaradi takšnega ravnanja prišlo do nenadomestljive škode, katere izterjava bi bila onemogočena ali otežena.

Ker torej niso izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena, zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje materialnopravno pravilen in zakonit. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.