Jedro

Obveznost kot je v sklepu zapisana je deljena obveznost, saj nikjer ne določa solidarnega oziroma nerazdelnega plačila stroškov pritožnikov. Solidarnost pa se po ustaljeni sodni praksi ne domneva, razen v primeru gospodarskih pogodb, kar pa ni obravnavani primer. Po sodišču prve stopnje uporabljeno določilo prvega odstavka 395. člena OZ zato v danem primeru ni upoštevno. Tožeča stranka je bila po sklepu Cst zavezana plačati le svoj del stroškov, kot je to utemeljeno trdila tožena stranka. Tudi če bi ji tožena stranka grozila z izvršbo celotnega plačanega zneska, to na njeno obveznost ne bi moglo vplivati.

Ker tujo obveznost lahko veljavno izpolni tudi tretji (glej člen 271/I OZ) in je takšno plačilo upnik dolžan sprejeti, je razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka razliko v delu, ki presega delež tožeče stranke vrnila, če bi veljale njene navedbe, da je tožeča stranka dolžna plačati samo znesek, ki ga je navajala tožena stranka, to je 23.536,74 EUR, česar pa da ni storila, ker se je zavedala, da gre za solidarno odgovornost, zgrešeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, delno se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da sedaj glasi: ″Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 27.945,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.890,14 EUR od 13. 1. 2016 dalje do plačila, od zneska 5.055,68 EUR od izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh.

V presežku, za znesek 44.394,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2016 dalje, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 395,18 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh po prejemu te sodbe Višjega sodišča v Celju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.″

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.074,15 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe Višjega sodišča v Celju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zneska 73.633,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 68.577,36 EUR od 13. 1. 2016 dalje do plačila in od zneska 5.055,68 EUR od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev 5.704,85 EUR pravdnih stroškov tožeči stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka II. izreka). Sledilo je tožeči stranki, da je bila tožena stranka s prejemom plačanega ji zneska 68.577,36 EUR neupravičeno obogatena zaradi odpadle pravne podlage za plačilo ter je skladno z določilom tretjega odstavka 190. člena OZ tožena stranka dolžna navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne prejema tega 13. 1. 2016 vrniti tožeči stranki. Prav tako je sledilo tožeči stranki, da je ta upravičena do povrnitve škode in sicer nastalih ji stroškov vloženih pravnih sredstev v zvezi z uveljavljanjem neutemeljeno toženi stranki dosojenega zahtevka iz naslova stroškov nastalih v postopku prisilne poravnave v višini 141.034,32 EUR, v višini 5.055,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

2. Tožena stranka s pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih s stroškovno posledico. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče pre stopnje očitno spregledalo njene ugovorne navedbe glede solidarnosti dolžnikov, ki jih je tožena stranka utemeljevala že v točki 3 odgovora na tožbo, ko je izpostavljala, da je bila tožeča stranka toženi stranki dolžna plačati le svoj del zneska prisojenih stroškov, torej del, ki je odpadel na njo in sicer v višini 23.505,72 EUR, ne pa tudi dela stroškov drugih dolžnikov postopka. Nadalje, da so se izkazale za neresnične navedbe, da je bilo tožeči stranki zagroženo z izterjavo celotnih pravdnih stroškov, kar da je potrdila v svoji izpovedbi priča H., iz česar sledi prostovoljnost plačila tožeče stranke. Upoštevati, da je potrebno tudi, da gre v obravnavani zadevi za izvršilne naslove in ne za račune ter da je bila zadeva v rokah odvetnice in ne računovodstva tožene stranke, zato da izpovedbi T. ni slediti. Nadalje se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede neupravičene obogatitve. Meni, da je ta nelogična, nepopolna in sama s seboj v nasprotju. Pretnja izvršbe v predmetni zadevi ni dokazana. Iz listine in sporočila priče H. 13. 1. 2016 izhaja zgolj informacija o tem, koliko je dolžna plačati tožeča stranka pravnomočnih pravdnih stroškov v alikvotnem deležu in na kateri račun. Alikvotni delež stroškov tožeče stranke je manjši od vtoževanih. V kolikor je tožeča stranka sprejela odločitev, da bo plačala terjatev tudi za druge, to predstavlja del njihovega notranjega razmerja na katerega tožena stranka ni imela vpliva. Sodišče prve stopnje da je v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe prišlo samo s seboj v nasprotje, saj na argument tožene stranke, da bi si tožnica ob plačilu računa tudi za druge morala pridržati pravico zahtevati to nazaj, navede, da je tožeča stranka to zahtevala oziroma si je to pravico pridržala. Za tak zaključek v spisu ni dokaza, sodbe v tem delu ni moč preizkusiti, pa tudi sicer ni argumenta, ki bi tak zaključek potrdil. Iz listine z dne 13. 1. 2016 - obvestila, to ne izhaja. Glede škode, ki naj bi jo predstavljali pravdni stroški tožena stranka vztraja, da ti stroški niso izkazani ne po temelju, ne po višini. Meni, da bi tožeča stranka morala dokazati te stroške s potrdilom o plačilu svojemu odvetniku ne pa da je sodišče zgolj verjelo na besedo tožeče stranke.

3. Tožeča stranka v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

K pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o neupravičeni pridobitvi (obogatitvi)

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo zneska 73.633,04 EUR s pripadki in sicer zneska 68.577,36 EUR s pp. iz naslova neupravičene pridobitve in znesek 5.055,68 EUR iz naslova škode, ki naj bi ji nastala z uveljavljanjem pravnih sredstev. Zatrjevala je, da je bilo s sklepom Cst 538/2015 VSL pritožnikom, med katerimi je bila tudi ona (vseh je bilo šest), naloženo plačilo stroškov pritožbenega postopka v znesku 141.034,32 EUR v 15 dneh. Tožeča stranka je po pozivu pooblaščenke tožene stranke in pod pretnjo vložene izvršbe, 13. 1. 2016 na TRR tožene stranke izvršila plačilo zneska 70.517,16 EUR kolikor naj bi znašal sorazmerni del stroškov za tri od šestih pritožnikov. Zoper odločitev VSL Cst 538/2015 o pravdnih stroških je tožeča stranka vložila vsa razpoložljiva pravna sredstva in uspela z zahtevo za varstvo zakonitosti s katero je bilo njeni zahtevi ugodeno. Sklep Cst je bil v izreku o stroških spremenjen tako, da so bili stroški pritožbenega postopka iz zneska 141.034,32 EUR spremenjeni na znesek 3.879,60 EUR, tako da znaša sorazmerni del, ki odpade na tožečo stranko in še dva pritožnika 1.939,80 EUR, kar pomeni, da je bilo nakazilo 13. 1. 2016 utemeljeno zgolj v tej višini, v presežku 68.577,36 EUR pa je bilo brez pravne podlage. Poleg vračila navedenega zneska tožeča stranka uveljavlja tudi povrnitev nastalih ji stroškov v postopku vlaganja pravnih sredstev, ker da je te zakrivila tožena stranka z neutemeljeno, neupravičeno in nepošteno priglasitvijo stroškov v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o potrditvi prisilne obravnave.

6. Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala po temelju in po višini. Kot bistveno je zatrjevala, da bi bila tožeča stranka upravičena kvečjemu do vračila sorazmernega dela stroškov, ki odpade na njo, to je do zneska 23.505,72 EUR, ki da skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi znaša 23.536,74 EUR, ni pa bila dolžna plačati dela pravdnih stroškov preostalih dolžnikov, kar je vedela, zato do vračila tega dela ni upravičena. Oporekala je datumu teka zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska, ker da ni bila nepoštena, temveč se je ravnala v skladu s sklepom Cst in ni odgovorna za nastale pravdne stroške tožeči stranki z vloženi pravnimi sredstvi.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo v celoti. Glede zneska 69.577,36 EUR je ugotovilo, da je ugovor aktivne legitimacije neutemeljen; da tožena stranka ni prerekala, da je bila tožeča stranka po sklepu VSL Cst 538/2015 z dne 8. 12. 2015 zavezana kot solidarni dolžnik, kar da po določbi 395. člena OZ pomeni, da lahko upnik od nje terja celotno obveznost, zato da ne držijo navedbe tožene stranke, da je tožnik plačal kljub temu, da je vedel, da tega ni dolžan; da je toženo stranko obvestila, da se plačilo nanaša na še neporavnani del obveznosti treh dolžnikov, ki so bili vsi solidarno zavezani; da je tožena stranka izpolnitev sprejela brez ugovora in razlike v delu, ki presega njen delež ni vrnila; iz česar je zaključilo, da je glede na odločitev v zahtevi za varstvo zakonitosti obogatena za znesek 68.577,36 EUR in je ta znesek dolžna vrniti tožeči stranki v skladu s tretjim odstavkom 190. člena OZ. Zaključilo je, da je bilo plačilo toženi stranki opravljeno res na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki pa je bila kasneje spremenjena; da je bilo opravljeno v izogib preteči izvršbi; da tožeča stranka na to plačilo ni pristala, vendar je takšno plačilo upoštevajoč sodno prakso (VS RS II Ips 193/2010 in druge) izenačeno s plačilom, pri katerem si dolžnik pridrži pravico zahtevati nazaj kar je plačal, zato ni sledilo toženi stranki, da je tožeča stranka plačala samovoljno. Štelo je, da je bila tožena stranka nepoštena. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do vračila preveč plačanega zneska kot solidarni dolžnik z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema plačila skladno z določbo 193. člena ZPP.

8. Tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje v tem delu utemeljeno pritožbeno izpodbija. Utemeljeno navaja, da je v postopku na prvi stopnji že v odgovoru na tožbo oporekala solidarni zavezi tožeče stranke, ko je v točki 3 izpostavila, da bi tožeča stranka lahko izpolnila zgolj terjatev, ki jo je imela tožena stranka do nje, to je njen alikvotni del v višini 23.505,72 EUR, na kar pa jo je pozvala tudi v priloženem dopisu odvetnica H.. Iz teh navedb tožene stranke je po mnenju pritožbenega sodišča jasno razvidno, da je tožena stranka prerekala navedbe tožeče stranke o solidarni zavezi tožeče stranke za plačilo stroškov po citiranem sklepu VSL Cst 538/2015. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da te solidarne zaveze ni prerekala je zato v nasprotju s trditvami tožene stranke. Tudi iz priloženega sklepa Cst (priloga A2) solidarnost ne izhaja. Obveznost kot je v sklepu zapisana je deljena obveznost, saj nikjer ne določa solidarnega oziroma nerazdelnega plačila stroškov pritožnikov. Solidarnost pa se po ustaljeni sodni praksi ne domneva (glej npr. II Ips 230/2005, II Ips 540/2008, VS RS II Dor 230/2016), razen v primeru gospodarskih pogodb, kar pa ni obravnavani primer. Po sodišču prve stopnje uporabljeno določilo prvega odstavka 395. člena OZ zato v danem primeru ni upoštevno. Tožeča stranka je bila po sklepu Cst zavezana plačati le svoj del stroškov, kot je to utemeljeno trdila tožena stranka. Tudi če bi ji tožena stranka grozila z izvršbo celotnega plačanega zneska, to na njeno obveznost ne bi moglo vplivati, še zlasti ne, ker je tožečo stranko zastopal kvalificiran pooblaščenec, ki mu je moralo biti to, da gre za deljeno obveznost, poznano. Ker tujo obveznost lahko veljavno izpolni tudi tretji (glej člen 271/I OZ) in je takšno plačilo upnik dolžan sprejeti, je razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka razliko v delu, ki presega delež tožeče stranke vrnila, če bi veljale njene navedbe, da je tožeča stranka dolžna plačati samo znesek, ki ga je navajala tožena stranka, to je 23.536,74 EUR, česar pa da ni storila, ker se je zavedala, da gre za solidarno odgovornost, zgrešeno. Hkrati pa je, kot to utemeljeno pritožbeno opozarja tožena stranka, v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožena stranka trditev o solidarni obveznosti tožeče stranke ni prerekala. Kot nadalje utemeljeno pritožbeno navaja tožena stranka, kakšnega notranjega dogovora o plačilu tožeča stranka ni dokazala, niti tega ni obrazloženo navajala, pa tudi sicer tak dogovor, vsebine obveznosti tožeče stranke do tožene stranke ne bi v ničemer spremenil. Tako se izkaže, da je bila tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati samo znesek, kot ga je v ugovoru na tožbo navedla tožena stranka, to je znesek 23.536,74 EUR (znesek glavnice z nateklimi obrestmi) in le do vrnitve navedenega zneska je skladno z uveljavljeno sodno prako, ki jo navaja tudi sodišče prve stopnje, lahko upravičena, saj bi bil le navedeni znesek lahko prisilno izterjan od tožeče stranke, ne pa tudi preostali plačani znesek, ki ga je tožeča stranka plačala v imenu in račun ostalih dveh dolžnikov. Zatrjevana grožnja s strani tožene stranke navedenega stališča pritožbenega sodišča ne spremeni in za plačilo izvršeno v imenu in na račun tretjega, torej za razliko plačanega zneska, ne velja domneva, da si je tožeča stranka pridržala pravico zahtevati vračilo plačanega zneska, kar utemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi.

9. Tožeča stranka za zahtevek, ki se nanaša na vrnitev preostalega, to je za druga dva dolžnika plačanega zneska, ne more biti aktivno legitimirana, ker je plačilo izvršila v izmenu in za račun drugih dolžnikov. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki le znesek 22.890,14 EUR (po toženi stranki navedeni in s strani tožeče neprerekani njen del stroškov 23.536,74 EUR (vključno z nateklimi zamudnimi obrestmi) zmanjšan za 646,60 EUR iz naslova deleža stroškov odmerjenih v višini 3.879,60 EUR po zahtevi za varstvo zakonitosti VS RS) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje in jih tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. V presežku, za znesek 44.394,02 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je bilo kot takšnega zavrniti.

10. Pritožbi je bilo tako delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti kot izhaja to iz izreka te sodbe (člen 358 alineja 5 in 6 ZPP).

K pritožbi glede odškodninskega zahtevka

11. Sodišče prve stopnje je ugodilo odškodninskemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da tožeča stranka z odločitvijo Cst 538/2015 glede dosojenih stroškov postopka ni soglašala, zato je vložila vsa možna pravna sredstva, stroške po odločbi Cst pa je plačala pod pretnjo pravnomočnosti in izvršljivosti v primeru neplačila, o čemer je bila tožena stranka tudi obveščena. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila vsa zatrjevana pravna sredstva in da je bila v tem uspešna, iz česar nedvomno sledi, da so ji s tožbo uveljavljani stroški nastali in jih je nedvomno morala pooblaščencu tudi plačati, saj je malo verjetno, da bi kvalificiran pooblaščenec svoje storitve opravil brezplačno. Ker je te obračunala po odvetniški tarifi je izkazala tudi višino in pritožbeni očitek, da ti stroški niso izkazani ne po temelju ne po višini je tako neutemeljen. Sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev tudi primerno obrazložilo z jasnimi in skladnimi razlogi. Pritožbo je bilo po navedenem zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu (člen 353 ZPP).

K stroškom pravdnega in pritožbenega postopka

12. Pravdne stroške in stroške pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranih stroškovnikih pooblaščencev obeh pravdnih strank in skladno z določbami členov 154/II, 155/I ter 165/II ZPP ter v skladu z veljavno Odvetniško tarifo.

13. Zaradi spremenjene sodbe sodišča prve stopnje je moralo pritožbeno sodišče znova odločiti o stroških pravdnega postopka nastalih na prvi stopnji. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uspela v 40 %, zato ji gre od v postopku na prvi stopnji odmerjenih stroškov 5.704,85 EUR (glej točko 29 obrazložitve izpodbijane sodbe) le 40 % to je 2.281,94 EUR.

14. Toženi stranki je pritožbeno sodišče odmerilo stroške v višini 4.461,87 EUR. Upoštevaje njen 60 % uspeh v pravdi je tako upravičena do povrnitve 2.677,12 EUR pravdnih stroškov.

15. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov obeh pravdnih strank se tako izkaže, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 395,18 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh po prejemu te sodbe Višjega sodišča v Celju v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

16. Tožena stranka je s pritožbo uspela v 60 %, zato ji gre od odmerjenih stroškov pritožbenega postopka v znesku 2.472,88 EUR (vključno s sodno takso za pritožbo 1.449,00 EUR) 1.483,70 EUR. Tožeči stranki gre od odmerjenih stroškov odgovora na pritožbo v višini 1.023,88 EUR glede na njen uspeh na pritožbeni stopnji (40 %) 407,55 EUR stroškov pritožbenega odgovora. Po medsebojnem pobotanju se tako izkaže, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.074,15 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od prejema te sodbe Višjega sodišča v Celju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16 dne dalje do plačila.