Jedro

Tožnik v postopku izdaje soglasja za vpis olastninjenega podjetja v sodni register (drugo soglasje) ne more uspešno uveljaviti ugovorov, ki se nanašajo na program lastninskega preoblikovanja podjetja in vrednost ugotovljenega družbenega kapitala (prvo soglasje), ker gre za dve samostojni zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1773/98-12 z dne 24.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97-v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.10.1998, s katero je ta v II. točki izreka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija) z dne 28.5.1997, s katero je bilo izdano soglasje za vpis lastninskega preoblikovanja podjetja B., T. industrija d.d., M., v sodni register.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi tožene stranke in navedlo, da v postopku za izdajo soglasja za vpis lastninskega preoblikovanja v sodni register denacionalizacijski upravičenci ne morejo ugovarjati ugotovljeni vrednosti družbenega kapitala. Ugovore, ki se nanašajo na program, bi tožnik lahko uveljavljal le v postopku za izdajo soglasja k programu preoblikovanja (v nadaljevanju: program). Na podlagi podatkov v upravnih spisih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila program in sprememba programa tožniku vročena. Tožnik je imel tako možnost uveljavljanja ugovorov, da izvedeno lastninjenje, kot je bilo predlagano in odobreno z odločbo Agencije, izdano na podlagi 20. člena ZLPP, in tudi že vpisano v sodni register, ni v skladu z odobrenim programom, vendar teh dejstev v postopku za izdajo soglasja ni zatrjeval. Tožena stranka se glede na navedeno utemeljeno ni spuščala v presojo ugovorov, ki se nanašajo na višino družbenega kapitala kot podlago za izdajo delnic. V postopku za izdajo drugega soglasja Agencija presoja le skladnost izvedenega lastninjenja z odobrenim programom.

Tožnik v pritožbi navaja, da mu do 28.5.1997, ko je Agencija izdala odločbo o izdaji soglasja za vpis lastninskega preoblikovanja podjetja B. v sodni register, ni bila dana možnost sodelovanja v postopku lastninskega preoblikovanja. Zaradi navedenega ni vložil ugovora na program lastninskega preoblikovanja in ni mogel vplivati na določitev višine svojega lastniškega deleža na družbenem kapitalu. Dne 8.12.1995 mu je bil vročen le program lastninskega preoblikovanja podjetja, kot interni akt, ni pa mu bila vročena odločba o prvem soglasju. Zoper odločbo o prvem soglasju je vložil predlog za obnovo postopka, o katerem ni bilo odločeno. Tožniku kot denacionalizacijskemu upravičencu bi moral biti glede na odločbo Ustavnega sodišča RS priznan status stranke v postopku. Agencija mu je dne 14.12.1997 zavrnila zahtevo za priznanje statusa stranke v postopku, s tem pa mu je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Nepravilno je ugotovljen njegov lastninski delež. Po odločbi Ustavnega sodišča, objavljeni v Uradnem list RS, št. 67/97, se mora pri določitvi lastninskih deležev upoštevati realna vrednost družbenega kapitala po 3. odstavku 4. člena ZLPP. V obravnavani zadevi pa je bil določen lastninski delež denacionalizacijskih upravičencev na podlagi vrednosti družbenega kapitala, ugotovljenega po metodologiji iz 1. odstavka 4. člena ZLPP. S tem so bili denacionalizacijski upravičenci oškodovani, kršena je bila ustavna pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave RS). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka, prizadeta stranka ter zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je zakonitost soglasja Agencije za vpis lastninskega preoblikovanja v register, to je drugega soglasja. Po določilu 20. člena ZLPP se v skladu z odobrenim programom izvede lastninsko preoblikovanje, pri čemer mora podjetje, pred vpisom v sodni register, pridobiti soglasje Agencije (drugo soglasje). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v postopku za izdajo drugega soglasja Agencija ugotavlja le, ali je podjetje izvedlo lastninjenje v skladu z odobrenim programom. Ko je na podlagi podatkov v upravnih spisih sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podjetje izvedlo lastninjenje v skladu z odobrenim programom, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločilo, ko ni presojalo ugovorov, ki se nanašajo na višino družbenega kapitala kot podlago za izdajo delnic. Pritožbeno sodišče se strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik te ugovore uveljavljati že v postopku za izdajo prvega soglasja k programu. Iz navedenih razlogov tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor glede ugotavljanja višine kapitala.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.