Jedro

Dimnikarske storitve za večstanovanjske stavbe so posli obratovanja, stroški, ki v zvezi s tem nastanejo, pa so obratovalni stroški, katere mora upravnik razdeliti med vse etažne lastnike.

Obveznost upravnika, da tretji osebi (dobavitelju) izpolni denarno obveznost, nastopi šele po tem, ko prejme plačilo od posameznega etažnega lastnika, do česar pa po ugotovitvah pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi seveda še ni prišlo. Šele če posamezni etažni lastnik svoje obveznosti ne izpolni, nastopi obveznost upravnika, da na zahtevo tretje osebe le-tej posreduje podatke o neplačniku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v drugem odstavku 1. točke izreka ter v 2. točki izreka tako, da se tožbena zahtevka v tem delu zavrneta; - v 4. točki izreka pa tako, da se glasi, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvi odstavek 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna posamezne terjatve tožeče stranke do etažnih lastnikov razdeliti v skladu z delilnikom stroškov, ki velja za posamezno točno določeno stavbo, med posamezne etažne lastnike (1. odst. 1. tč. izreka); da je tožena stranka takoj po prejemu plačil s strani etažnih lastnikov dolžna plačane zneske plačati tožeči stranki; za etažne lastnike, ki v roku 8 dni od prejema računa ne bodo plačali dolgovanega zneska, pa mora tožena stranka tožeči stranki posredovati ime in priimek takega etažnega lastnika, naslov in njegov solastniški delež (2. odst. 2. tč. izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti seznam etažnih lastnikov točno določenih večstanovanjskih stavb, ki vsebuje predvsem ime, priimek etažnega lastnika, naslov, številko stanovanja, velikost ter delilnik stroškov med etažnimi lastniki, ki se nanaša na dimnikarske storitve (2. tč. izreka); ter, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, da je tožena stranka, v kolikor ne bo izpolnila obveznosti iz 1. ali 2. točke izreka v roku 8 dni dolžna tožeči stranki za vsak dan zamude z izpolnitvijo obveznosti plačati 300,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila (3. tč. izreka). Sklenilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.678,56 EUR.

Zoper 1., 2. in 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je bila tožena stranka na ustrezen način vnaprej obveščena o nameravanih dimnikarskih storitvah na večstanovanjskih stavbah, katerih upravnik je. Iz 28. člena Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Ur. l. RS, št. 129/2004 z dne 3. 12. 2004, v nadaljevanju Uredba o storitvah dimnikarske službe) izhaja, da mora koncesionar namero opravljanja storitev dimnikarske službe najaviti uporabniku storitev dimnikarske službe vsaj 7 dni pred začetkom storitev, v najavi mora navesti čas svojega prihoda, najava pa se opravi pisno, z obvestilom, objavljenim v skupnih prostorih uporabnikov stavbe, ali na krajevno običajen način, če se tako dogovori z uporabnikom storitev dimnikarske službe, pa tudi ustno z neposrednim sporočilom. Tožeča stranka je bila po mnenju pritožbenega sodišča v svojih trditvah o tem, da je najavo o nameravani opravi storitev dimnikarske službe opravila pravočasno in na predpisan način, prepričljiva in konsistentna. Pojasnila je, da je obvestila obesila na oglasnih deskah večstanovansjkih stavb, in sicer teden dni pred nameravano opravo storitev dimnikarske službe, konkretizirala je tudi vsebino teh obvestil, svoje trditve pa je uspela tudi dokazati. Tako zaslišani zakoniti zastopnik tožeče stranke R.D. kot tudi priča A.T. sta namreč v svojih izpovedbah prepričljivo potrdila navedbe tožeče stranke o najavi nameravane oprave storitev dimnikarske službe. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka uspela dokazati, da je pri najavi dimnikarskih storitev ravnala v skladu z določbo 28. člena Uredbe o storitvah dimnikarske službe, kot tudi s 15. členom koncesijske pogodbe, sklenjene med Republiko Slovenijo in tožečo stranko (A39).

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da je prvostopno sodišče svojo odločitev o pravilni in pravočasni najavi dimnikarskih storitev enostransko oprlo na izpoved priče A.T. Iz dokaznega sklepa sodišča prve stopnje je namreč razvidno, da je slednje vpogledalo v listine, predložene s strani obeh pravdnih strank, prav tako pa je zaslišalo zakonite zastopnike in priče, predlagane s strani obeh pravdnih strank. Zavrnilo ni nobenega dokaznega predloga tožene stranke. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbenega sodišča, napravilo pravilno dokazno oceno. Kot obrazloženo že zgoraj, je tožeča stranka svoje trditev o pravilni in pravočasni najavi dimnikarskih storitev uspela prepričljivo dokazati, s čimer je dokazno breme prevalila na toženo stranko. Ker slednja le-tega ni zmogla, kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, je zaključek slednjega glede najave dimnikarskih storitev pravilen.

Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da ZPP pozna več vrst dokazov, ki pa so enakovredni. Tožeča stranka je tako v skladu z določbo 212. člena ZPP dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke, pri čemer pa je izbira dokazov, s katerimi bo dokazovala resničnost svojih trditev, prepuščena njej. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi tožeča stranka pravilno in pravočasno najavo dimnikarskih storitev lahko dokazala zgolj s predložitvijo samega obvestila o nameravanih dimnikarskih storitvah, oziroma z zaslišanjem katerega od stanovalcev predmetnih večstanovanjskih stavb.

Pritožbene navedbe v zvezi s tem, kakšen je namen predhodnega obveščanja o nameravani opravi storitev dimnikarske službe, so po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi povsem irelevantne, zato se do njih ni opredelilo (1. odst. 360. čl. ZPP).

Prav tako so po mnenju pritožbenega sodišča za odločitev v obravnavani zadevi nepomembni pritožbeni očitki glede neprisotnosti tožene stranke ob opravljanju dimnikarskih storitev; da tožena stranka ni podpisala delovnih nalogov; da naj tožeča stranka ne bi izdala poročila o opravljenem delu ter, da tožeča stranka obračuna storitev ni izdala v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi. Tožeča stranka v obravnavani zadevi namreč ne vtožuje plačila za opravljene storitve, temveč zahteva, da tožena stranka razdeli stroške za opravljene dimnikarske storitve med etažne lastnike predmetnih večstanovanjskih stavb ter, da ji izroči seznama le-teh. S tega vidika je v predmetni pravdi pomembno le dejstvo, da so dimniki skupne naprave večstanovanjske stavbe, ki so v solastnini vseh etažnih lastnikov (5. čl. Stanovanjskega zakona; SZ-1); da njihovo vzdrževanje predstavlja posel rednega upravljanja (2. odst. 25. čl. SZ-1); da mora upravnik sestaviti obračun stroškov upravljanja večstanovanjske stavbe in te stroške razdeliti med etažne lastnike (1.-3. odst. 50. čl. SZ-1); ter da mora upravnik vsakemu etažnemu lastniku mesečno izstavljati obračun stroškov, v katerem mora upravnik ločeno prikazati vsak strošek obratovanja in vzdrževanja ter upravniških storitev za celotno večstanovanjsko stavbo in delež posameznega etažnega lastnika (66. čl. SZ-1).

Dimnikarske storitve za večstanovanjske stavbe so, upoštevajoč omenjene določbe SZ-1, torej posli obratovanja, stroški, ki v zvezi s tem nastanejo, pa so obratovalni stroški, katere mora upravnik (tožena stranka) razdeliti med vse etažne lastnike. Ker pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka prvostopnega sodišča o tem, da je tožeča stranka dimnikarske storitve na večstanovanjskih stavbah, katerih upravnik je tožena stranka, dejansko opravila (tožeča stranka je po ugotovitvah pritožbenega sodišča že tekom prvostopnega postopka zatrjevala tudi, da je izdala podpisane delovne naloge, kot tudi poročila o opravljenem delu, za svoje trditve pa je predložila tudi dokaze, gl. npr. A48, A51, A60, A61, A75, A76), pritožbeni očitki v tej smeri pa so pavšalni, je pravilna odločitev prvostopnega sodišča v prvem odstavku 1. točke izreka. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča tožena stranka tekom prvostopnega postopka namreč nikoli ni ugovarjala, da je izpolnila svojo dolžnost razdeliti obratovalne stroške (dimnikarske storitve) med etažne lastnike večstanovanjskih stavb, katerih upravnik je. Ker tovrstna njena dolžnost izvira iz zgoraj omenjenih določb SZ-1, je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo pritožbo ter potrdilo prvi odstavek 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v luči pravilne uporabe materialnega prava. Ob tem je ugotovilo, da 71. člen SZ-1 sicer res določa, da mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika (1. odst.); če posamezni etažni lastnik obveznosti ne poravna, pa mora upravnik tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti (2. odst.). Navedene obveznosti upravnika oziroma tožene stranke pa nastopijo šele po tem, ko upravnik stroške razdeli med posamezne etažne lastnike (kar je toženi stranki naloženo s prvostopenjsko sodbo). Njegova obveznost, da tretji osebi (dobavitelju oz. tožeči stranki) izpolni denarno obveznost, nastopi šele po tem, ko prejme plačilo od posameznega etažnega lastnika, do česar pa po ugotovitvah pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi seveda še ni prišlo. Šele če posamezni etažni lastnik svoje obveznosti ne izpolni, pa nastopi obveznost upravnika, da na zahtevo tretje osebe le-tej posreduje podatke o neplačniku.

Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka od tožene stranke vtožuje, da je takoj po prejemu plačil s strani etažnih lastnikov dolžna plačane zneske plačati tožeči stranki, za etažne lastnike, ki v roku osmih dni ne bodo plačali dolgovanega zneska pa tožeči stranki posredovati ime in priimek takih etažnih lastnikov (2. odst. 1. tč. izreka), kot tudi v delu, v katerem tožeča stranka od tožene stranke vtožuje izročitev seznama etažnih lastnikov ter delilnik stroškov med etažnimi lastniki, ki se nanaša na dimnikarske storitve (2. tč. izreka), še ni zapadel. Terjatev, ki naj bo prisojena, mora biti v času sojenja namreč dospela; če ni, potem tožbeni zahtevek po materialnem pravu še ni utemeljen in ga je potrebno zavrniti (prim. sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1816/99). V skladu z določbo prvega odstavka 311. člena ZPP, ki določa, da sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je za zapadla do konca obravnave, bi prvostopno sodišče omenjena dela tožbenega zahtevka torej pravilno moralo zavrniti.

Ker tega ni storilo, temveč je tožbenem zahtevku ugodilo, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. odstavku 1. točke ter v 2. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, kot je razvidno iz 1. alineje 1. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. čl. ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvi odstavek 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Posledica spremembe odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari je tudi sprememba odločitve o stroških postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Sprememba odločitve o stroških prvostopnega postopka je posledica spremenjenega uspeha strank glede na drugačen izid pravde v pritožbenem postopku. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom uspela le delno (polovično), zato je pritožbeno sodišče 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz 2. alineje 1. točke izreka te sodbe.