Jedro

Lokacijsko dovoljenje se za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom ZUN graditev prepovedana, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, le-ta pa mora upoštevati prostorske ureditvene pogoje. Ker po presoji vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopenjsko sodišče samo, se vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja ni opredeljevalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.8.2003, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper lokacijsko dovoljenje Upravne enote Trebnje z dne 5.3.2003, izdano investitorju podjetju S.. d.o.o. za gradnjo nadomestnega poslovnega objekta (kavarna, slaščičarna, prodaja čajev, mešanic za pripravo čajev, bonbonov in drugih sladkornih izdelkov, pomožni prostori – WC, shramba, hodniki, stopnišča, garderobe ter pisarne), na zemljišču parc. št. ... k.o...., s predhodno rušitvijo objekta na tem zemljišču, pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih navaja v svoji odločbi. Glede ugovorov, ki se nanašajo na povečanje hrupa, zmanjšano osončenje ter ostale tovrstne vplive na objekt tožnice, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je investitor pridobil soglasje Zdravstvenega inšpektorata RS, Območne enote Novo mesto, iz katerega izhaja, da so pri načrtovanju upoštevani potrebni sanitarno tehnični predpisi in ekološke zdravstvene norme. Poleg tega je pridobljena tudi strokovna ocena obremenitve okolja s hrupom Zavoda za zdravstveno varstvo Novo mesto iz januarja 2001, iz katere je razvidno, da bo dodatna obremenjenost okolja s hrupom minimalna ter da glede na obstoječi nivo hrupa v mestu ne bo občutno vplivala na zvišanje nivoja hrupa zaradi svoje nizke jakosti in majhne frekventnosti. Iz poročila o meritvah in strokovnih ugotovitvah je razvidno, da se z novogradnjo motenje dnevne osvetljenosti v bivalni prostorih tožnice ne bo občutno poslabšalo, saj že sedanji objekt zastira prosti kot neba in se bodo razmere zaradi odboja svetlobe lahko celo izboljšale, če bo fasada novogradnje v svetli barvi. Glede služnosti sodišče prve stopnje navaja, da gre za nadomestno gradnjo, ki bo v glavnem stala na mestu prejšnje gradnje, iz lokacijske dokumentacije pa je razvidno, da bo celo nekoliko bolj odmaknjena od meje z zemljiščem v lasti tožnice in na služnostno pot torej ne bo vplivala. Glede mirujočega prometa sodišče prve stopnje navaja, da je upoštevalo tako določbe 28. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za mesto T. (Uradni list RS, št. 40/94, v nadaljevanju PUP), kot tudi določbe 8. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih in minimalnem obsegu storitve za opravljanje gostinske dejavnosti (Uradni list RS, št. 88/00, v nadaljevanju Pravilnik). V PUP je res določeno, da naj bi bilo razmerje med zazidano in prosto površino zemljišča 40:60, vendar to velja za stanovanjske objekte in še tu PUP predvideva izjemo v območjih strnjene pozidave. Za gospodarske objekte in objekte, namenjene proizvodnji in storitveni dejavnosti, pa PUP glede velikosti funkcionalnega zemljišča določa, da mora omogočiti normalno uporabo objektov, vključno s potrebnimi manipulativnimi površinami, kar pa je po presoji sodišča zagotovljeno.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi zahtevku oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Gradnja, ki je dovoljena z lokacijskim dovoljenjem, vpliva na bivalne pogoje v stanovanjski hiši, ki je v njeni lasti. Sodišče namreč ni ugotovilo oziroma upoštevalo, da se zaradi povečanja bruto koristnih površin na parc. št. ...k.o..., ki so predmet izdanega lokacijskega dovoljenja, bistveno poslabšajo bivalni pogoji zaradi hrupnih dejavnosti. Na zemljišču ...k.o.... stoji objekt, ki nima dovolj površin za dovoz in parkiranje glede na bruto koristne površine, lastnik parcele, ki je istočasno tudi lastnik podjetja, ki je investitor, pa daje z izjavo dovoljenje za ureditev parkirnih prostorov za objekt na zemljišču parc. št. ...k.o..., pri čemer izjava ni notarsko overjena. Navaja še, da je bila na zemljišču parc. št....k.o... prvotno stanovanjska hiša, na parc. ... pa gospodarsko poslopje in bi moralo sodišče upoštevati zazidane in nezazidane površine obeh parcel skupaj, kar predstavlja razmerje zazidane površine napram nezazidani 45% : 55%. Nezazidane površine pa so skoraj v celoti namenjene dovoznim površinam in parkirnim površinam, zato ne ostane zadosti za zelene površine, kot to določajo predpisi. V času priprave pritožbe je izvedela, da je podpisnik soglasja Zdravstvenega inšpektorata RS območne enote Novo mesto g. A.A., ki je oče g. B.A., direktorja izdelovalca lokacijske dokumentacije v tej zadevi, to je C. inž. B.A. s.p.. Navedeno dejstvo, ki je neuradno, pa kaže na spornost in neobjektivnost zadevnega soglasja, na katerega se sodba sklicuje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno. V tem upravnem sporu tožnica izpodbija izdano lokacijsko dovoljenje, ki ga je investitor pridobil za gradnjo nadomestnega objekta v skladu s 50. členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN; Uradni list SRS št. 18/84, 37/85, 29/86, Uradni list RS št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97, 9/01 in 23/02 – odločba US), ki je veljal v času vložitve zahteve investitorja. Glede na izrecno določbo 190. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki je začel veljati 1.1.2003, se postopki za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah ZUN. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom ZUN graditev prepovedana, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena ZUN), le-ta pa mora upoštevati prostorske ureditvene pogoje (55. člen ZUN). V 43. členu PUP je določeno, da je v ureditveni enoti S 7 (kjer se nahaja zemljišče predvidenega posega, kar med strankami ni sporno) gradnja novih objektov dopustna na prostih gradbenih enotah, posegi na obstoječe objekte pa morajo biti skladni z 10. členom PUP, spremembe namembnosti dela ali objekta v celoti pa so dopustne za nemoteče dejavnosti. V 10. členu PUP je še določeno, da med posege na obstoječih objektih štejejo tudi nadomestne gradnje, ki ne smejo rušiti lokalnih urbanističnih in arhitekturnih značilnosti ter ne smejo poslabšati delovnih in bivalnih pogojev v sosednjih objektih.

Glede pritožbenih navedb, da se zaradi povečanja koristnih površin objekta na parc. št....k.o... s hrupnimi dejavnostmi, bistveno poslabšajo bivalni pogoji v stanovanjski hiši na parc. št....k.o..., pritožbeno sodišče v celoti sledi obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, ki se je oprlo na strokovno oceno obremenitve okolja s hrupom Zavoda za zdravstveno varstvo Novo mesto. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v strokovnost in verodostojnost navedene ocene. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je zagotovljeno zadostno število parkirnih mest tako po določbi 28. člena PUP (1 parkirno mesto za 4 sedeže v gostinskih lokalih) kot po določbi 8. člena Pravilnika (1 parkirno mesto za vsakih 10 sedežev), glede na to, da je zagotovljenih 8 parkirnih mest ob predvidenih 15 sedežih, od tega 6 parkirnih mest na parceli ...k.o..., 2 mesti pa na parc. št... Glede na to, da bi zadostovalo že 6 parkirnih mest, pritožbena navedba, da izjava lastnika parc. št...k.o... ni notarsko overjena na pravilnost izdaje lokacijskega dovoljenja ne vpliva. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da za gospodarske objekte in objekte, namenjene proizvodni in storitveni dejavnosti, PUP glede velikosti funkcionalnega zemljišča v 19. členu določa, da mora omogočiti normalno uporabo objektov, vključno s potrebnimi manipulativnimi površinami, površinami za parkiranje ter površinami za izvajanje ukrepov za zaščito okolice pred vplivi objekta oziroma dejavnosti, zato je pritožben ugovor, da je razmerje med zazidanimi in nezazidanimi površinami nepravilno, neutemeljen, saj razmerje 40:60 med bruto etažno in prosto površino funkcionalnega zemljišča, kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, velja za stanovanjske objekte, pa še to ne, če gre za strnjeno pozidavo.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede pridobljenega soglasja Zdravstvenega inšpektorata RS, Območne enote Novo mesto z dne 18.12.2002, iz katerega je razvidno, da so pri načrtovanju upoštevani potrebni sanitarno tehnični predpisi in ekološko zdravstvene norme. Zgolj pavšalno zatrjevanje tožnice v pritožbi, da je podpisnik soglasja g. A.A. oče B.A., ki je izdelovalec lokacijske dokumentacije, kar po njenem mnenju kaže na spornost in neobjektivnost zadevnega soglasja, ki ni podkrepljeno z nobenim dokazom, ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku. Pritožnica v pritožbenem postopku niti ni zahtevala izločitve, pa tudi če bi jo zahtevala, bi morala konkretno navesti in določno opredeliti zaznavne oziroma objektivne okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev, pri čemer je dokazno breme na njeni strani in zgolj dvom v nepristranost oziroma nestrokovnost ne more vplivati na odločitev.

V 3. točki 1. odstavka 75. člena v zvezi z 1. odstavkom 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po ZUS-1 ni dopustno. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni bilo dopustno po prej veljavnem ZUS (5. odstavek 72. člena ZUS). Ker po presoji vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopenjsko sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo, se vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja ni opredeljevalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 obravnavalo kot pritožbo po tem zakonu.