Jedro

Hipotetične možnosti, da bi bil pripor nesorazmeren ukrep, če bi sodišče osumljenčevo ravnanje opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine (namesto ropa), Vrhovno sodišče ne more presoditi, vložnica pa s trditvami, ki temeljijo na njenem lastnem pogledu na dejansko stanje in oceni dokazov, uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega A. V. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Podan je utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Osumljenčeva zagovornica je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče s sklepom (pravilno: sodbo) razveljavi izpodbijani pravnomočni sklep ter pripor zoper osumljenca odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu, ki je v izjavi podal svoj pogled na obravnavani dogodek, in njegovi zagovornici, ki se o njem ni izjavila.

B.

5. Osumljenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da si opis očitanega kaznivega dejanja, dokazi v spisu in razlogi izpodbijanih sklepov bistveno nasprotujejo in niso zadostni, zaradi česar ni zadoščeno potrebni stopnji utemeljenosti suma za kaznivo dejanje ropa. Na videoposnetku ni razvidno to, kar je navedeno v sklepu, saj je snemana le okolica lokala, ne pa tudi notranjost vetrolova. Zato je nemogoče, da bi se osumljenec vrnil v vetrolov po oškodovančevo denarnico, kar naj bi izhajalo iz videoposnetka. Tak opis in razlogi ne ustrezajo pravni kvalifikaciji po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Na posnetku tudi niso razvidni osumljenčevi udarci ter kot posledica odvzem denarnice oškodovancu. Iz posnetka se nasprotno vidi, da je osumljenec vzel le nekaj denarja, kar je bistveno za pravilno kvalifikacijo kaznivega dejanja, sodišče pa tega dejstva sploh ni ugotovilo in o tem ni razlogov v izpodbijanih sklepih. Vložnica meni, da je videoposnetek objektiven dokaz, vsebina posnetka pa bi morala biti pravilno in korektno povzeta v razlogih sklepa. Iz oškodovančeve izjave policistom tudi ne izhaja, da bi bil osumljenec tisti, ki bi oškodovancu s silo vzel denarnico, sila pa naj bi se odražala v udarcih po telesu in glavi. Ker je oškodovančeva izjava povzeta v nasprotju z njeno vsebino, enako velja tudi za videoposnetek, je kršena osumljenčeva pravica do obrambe, podane pa so tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodišče je v nasprotju z dokazi v spisu zaključilo, da je podan utemeljen sum kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 204. člena (pravilno: 206. člena) KZ-1. 6. Vložnica ne more uspeti s trditvijo, da razlogi v izpodbijanem sklepu niso zadostni, saj ne pojasni, katere od odločilnih okoliščin naj sodišče ne bi ugotovilo (prvi odstavek 424. člena ZKP). Prav tako vložnica, izhajajoč iz osumljenčevega zagovora, ne more biti uspešna s podajanjem lastnega videnja do sedaj zbranih dokazov (videoposnetek, izjava oškodovanca). S takimi navedbami namreč izraža nestrinjanje z zaključki sodišča o obstoju utemeljenega suma, s čimer pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnici je sicer treba pritrditi v delu, ko navaja, da sodišče ni korektno povzelo oškodovančeve izjave, da ga je napadel osumljeni A. V., saj je iz oškodovančeve izjave razvidno, da osebe, ki ga je napadla, ni poznal. Vendar pa gre v tem delu obrazložitve izpodbijanega sklepa po presoji Vrhovnega sodišča za način podajanja razlogov, ko sodišče povzemanju oškodovančeve izjave že dodaja tudi svoje sklepanje, do katerega je prišlo na podlagi drugih dokazov (izjav prič in zapisa oziroma ugotovitev kriminalista o pregledu posnetkov nadzornih kamer). Tudi zaključek sodišča, da naj bi prav osumljenec oškodovancu odvzel očitani znesek denarja, temelji na dokazih, ki jih je do sedaj zbrala policija, ne pa izključno na oškodovančevi izjavi, katero sodišče resda delno povzema, obenem pa tudi že navaja lastne zaključke. V preiskavi bo preiskovalni sodnik ob prisotnosti obrambe in državnega tožilstva lahko pregledal posnetke nadzornih kamer in na tej podlagi bo mogoče ugotoviti vsebino posnetkov. V tej fazi postopka pa zaključki sodišča zadoščajo za utemeljenost suma, da naj bi osumljenec storil očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Do zgolj na splošno zatrjevane kršitve pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče storilo z nekorektnim povzemanjem oškodovančeve izjave, pa se ni mogoče opredeliti, saj vložnica te kršitve ne obrazloži (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7. Vložnica še zatrjuje, da opis kaznivega dejanja, podprt z dokazi, ustreza kaznivemu dejanju male tatvine po drugem odstavku 206. člena (pravilno: 204. člena) KZ-1, v zvezi s katerim pa pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni mogoče odrediti (drugi odstavek 432. člena ZKP). Ob morebitni oceni, da gre za tatvino po prvem odstavku 206. člena (pravilno: 204. člena) KZ-1, pa pripor ni sorazmeren ukrep zaradi majhne vsote odvzetega denarja, stanja oškodovanca in delovanja drugih, z osumljencem nepovezanih oseb, s čimer je kršena osumljenčeva pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave in niso ugotovljene vse okoliščine, ki bi tako odreditev pripora dopuščale v skladu z 20. členom Ustave in bi bili izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 432. člena ZKP, po katerih se pripor lahko odredi le izjemoma.

8. Do takih vložničinih navedb se Vrhovno sodišče ne more opredeliti. Pripor je bil zoper osumljenca odrejen zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Hipotetične možnosti, da bi bil pripor nesorazmeren ukrep, če bi sodišče osumljenčevo ravnanje opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, Vrhovno sodišče ni moglo presoditi. Končno pa vložnica s trditvama o pravni opredelitvi osumljenčevega ravnanja in nesorazmernosti pripora, ki temeljita na vložničinem lastnem pogledu na dejansko stanje in njeni lastni oceni dokazov, ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za osumljenega A. V. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora (četrti odstavek 420. člena ZKP) po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.