Jedro

ZPP v drugem odstavku 254. člena določa, da če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci.

V konkretnem primeru sta podani mnenji s strani specialista ortopeda in specialistke medicine dela, prometa in športa, na podlagi iste dokumentacije povsem različni, saj je specialist ortoped ocenil, da je tožnica popolnoma nezmožna za vsako delo, specialistka medicine dela, prometa in športa pa je menila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in da je zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.

Glede na citirani 254. člen ZPP, je v konkretnem primeru zaradi različnih mnenj, potrebno najprej vsakega od izvedencev zaslišati in sicer vsakega enako o vseh pomembnih vprašanjih, tj. za vsako obolenje posebej, o teži obolenja, posledicah in predvsem kaj je tožnica s takšnim obolenjem zmožna oziroma ni zmožna opravljati in zakaj ne, ter kaj glede na posamezne zahteve, pomeni to za opravljanje konkretnega dela.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2016 in št. ... z dne 9. 6. 2016 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 7. 3. 2016 dalje in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delo oziroma delovno mesto z omejitvami: lahka fizična, nenormirana dela, brez vsiljenega ritma, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg pod opisanimi pogoji s skrajšanim delovnim časom (4 ure dnevno, 20 ur tedensko) od 1. 4. 2016 dalje. Obenem je razsodilo, da bo o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe, da je delodajalec, A., d. o. o., na naslovu B., dolžan zaposliti tožnico na ustreznem delovnem mestu. Zahtevek za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanje vseh pravic iz te kategorije invalidnosti za čas od 8. 12. 2015 dalje je zavrnilo in sklenilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožnici njene stroške postopka v znesku 783,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložili obe stranki tožnica in toženec in sicer tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev, pa tudi kršitev Ustave RS - načelo enakega obravnavanja, toženec pa zoper II., III. in VI. točko izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

3. Tožnica navaja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe ugotoviti, da je sodišče odločilo glede priznanja invalidnosti in ugotavljanja preostale delazmožnosti na podlagi dveh izvedenskih mnenj, dr. C.C. in dr. D.D., pri čemer ni upoštevalo mnenja dr. C.C., ker to mnenje ni v celoti pravilno, saj naj bi se izvedenec omejil le na tožničino zmožnost opravljanja dela čistilke. Po oceni sodišča naj bi nasprotno izvedenka D.D. podala mnenje o tožničini zmožnosti in sposobnosti opravljanja morebitnega drugega dela, pri čemer naj bi navedena izvedenka bila še strokovno bolj usposobljena podajati mnenje o tožničini delazmožnosti. S takšnim razlogovanjem in ugotovitvijo sodišča prve stopnje, se tožnica ne strinja, saj je vsaj nepopolno ugotovljeno, če že ne zmotno, posledično pa napačno uporabljeno materialno pravo. Uvodoma izpostavlja različno stališče izvedencev glede tožničine preostale delazmožnosti, kar sodišče podrobno navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pri tem pa povsem neutemeljeno in brez ustrezne obrazložitve ne sprejema mnenja izvedenca dr. C.C.. Na zadnji obravnavi sta bila zaslišana oba izvedenca, izvedenec C.C. je podrobno podal svoje mnenje glede na fiziološke sposobnosti tožnice, navsezadnje je ravno on tisti specialist (ortoped), ki glede na zdravstveno stanje lahko in zmore podati ustrezno mnenje, kaj je glede na svoje zdravstvene težave tožnica sploh sposobna še opravljati. Zaradi navedenega se tudi na strokovno usposobljenost izvedenke D.D. tožnica ne more strinjati z utemeljitvijo sodišča, da naj bi bila kot izvedenka bolj strokovno prisotna podajati mnenje o tožničini preostali delazmožnosti. Sicer pa bi moralo sodišče slediti podanemu predlogu tožnice na obravnavi, ko je predlagala postavitev novega izvedenca ortopeda zaradi ugotavljanja fizioloških sposobnosti tožnice, da bi odpravili vsakršen dvom v pravilnost enega oziroma drugega mnenja izvedenca, ki sta si protislovni. Sicer pa izpodbijana sodba protispisno navaja, da naj bi se izvedenec dr. C.C. opredelil le do tožničine delazmožnosti do dela čistilke. Na obravnavi je eksplicitno in jasno navajal, da tožnica glede na svoje zdravstveno stanje ni sposobna za nikakršno delo, da tožnici zaradi zdravstvenih težav predstavljajo težavo že vsakdanja domača opravila, pa tudi sam prihod na delovno mesto. Ne strinja se, da naj bi bila izvedenka dr. D.D. bolj strokovno ustrezna izvedenka, saj so bili njeni odgovori na zadnji obravnavi neprepričljivi, povedala je, da je podlaga za njeno mnenje predhodno ugotovljena fiziološka zmožnost tožnice, kar je ugotovil izvedenec dr. C.C., ki pa je ona očitno niti ne upošteva, čeprav se nanjo sklicuje. Zaradi navedenih kontradiktornosti sodišče nikakor ne bi smelo slediti mnenju izvedenke. Poudarja, da tudi sodišče povzema takšne omejitve, ki omogočajo le funkcioniranje doma, niso pa te omejitve ustrezne za pridobitno dejavnost. Priglaša stroške pritožbe.

4. V pritožbi toženec poudarja, da ni pravilna odločitev sodišča, ko je v II. točki izreka sodbe priznalo pravico do premestitve. V primeru obstoja preostale delazmožnosti za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega, gre za pravico do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom, kot je to določeno v 82. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in ne za pravico do premestitve, ki je po 81. členu ZPIZ-2 rezervirana za primer preostale delazmožnosti za drugo delo s polnim delovnim časom. Nadalje ni pravilna odločitev sodišča v III. točki izreka, kjer je naloženo toženi stranki, da s posebno odločbo odloči o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost, namesto delnega nadomestila. Še posebej tožena stranka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da bi naj v danem primeru šlo za neuspeh tožnice s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Nasprotno je tožnica uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom zahtevka in v večjem delu ni bila uspešna.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

7. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 19. 10. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 9. 6. 2016. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja ter hkrati odločil, da je tožnica še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na delu, na katerem dela, tj. čistilka, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, da kontrolni pregled ni potreben in da stroškov postopka ni. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in torej do I. kategorije invalidnosti.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2. Ta v 1. alineji drugega odstavka določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V III. kategorijo invalidnosti pa se skladno s 3. alinejo drugega odstavka citirane določbe razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

9. V tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2 določa, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami.

10. Iz listinske dokumentacije izhaja, da tožnica po oceni na invalidski komisiji opravlja delo čistilke v krajšem delovnem času. Tožnica že vrsto let zaradi hipotiroze prejema substitucijsko terapijo. Od leta 2006 je bila obravnavana pri ortopedu zaradi bolečin v kolenih, vratni in ledveni hrbtenici, na kateri je bila tudi operirana zaradi hernije disci L5-S1. V letu 2015 je bila operirana na levem kolenu, kjer je bila narejena totalna endoproteza. Ob zadnji kontroli ortoped ugotavlja, da je ekstenzija kolena polna, fleksija do 90º, blaga bolečina. Obe invalidski komisiji in sicer invalidska komisija I. stopnje dne 7. 3. 2016 in invalidska komisija II. stopnje dne 27. 9. 2016 sta bili enotnega mnenja, da je tožnica še vedno zmožna za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejena v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. Poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice ni tolikšno, da bi utemeljevalo popolno delanezmožnost. 11. V sodnem postopku je sodišče prve stopnje zaradi popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s tožničinim zdravstvenim stanjem in njeno delazmožnostjo, najprej pridobilo izvedensko mnenje specialista ortopeda. Ta je na podlagi pregleda dokumentacije iz spisa, pridobljeni dokumentaciji in osebnega pregleda menil, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delazmožnosti zaradi posledic bolezni od 7. 3. 2016. Popolno delanezmožnost za delo je povzročilo stanje po vstavitvi totalne endoproteze levega kolena zaradi degenerativnih sprememb, izrazite degenerativne spremembe desnega kolena, kronične bolečine v križu in nogah zaradi degenerativnih sprememb ledvene hrbtenice, stanje po operaciji kile, medvretenčne ploščice L5/S1 levo z radikulopatijo in zaradi kronične bolečine v vratu zaradi degenerativnih sprememb vratne hrbtenice. Zoper takšno mnenje potem, ko je sodišče sodnega izvedenca specialista ortopeda tudi zaslišalo, tožnica ni imela pripomb, toženec pa je vztrajal pri postavitvi drugega izvedenca, ker izvedenec specialist ortoped naj ne bi zadovoljivo odgovoril na vprašanje, zakaj tožnica drugega dela z omejitvijo ne bi mogla opravljati, da ne izhaja, da bi se pri njej po letu 2013 zdravstveno stanje poslabšalo in da se ni opredelil do tega, da pri tožnici od leta 2013 ni ugotoviti v zvezi s hrbtenico objektivnih funkcionalnih izpadov, kakor tudi v zvezi s kolenom ni odgovoril, zakaj tožnica dela ne zmore.

12. Na novo postavljena izvedenka specialistka medicine dela, prometa in športa je bila za razliko od izvedenca specialista ortopeda mnenja, da pri tožnici do dneva izdaje dokončne odločbe z dne 19. 10. 2016 ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, pač pa je pri tožnici še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v novi obliki, v okviru katere je zmožna za drugo delo z omejitvami v krajšem delovnem času. Kljub takšni oceni je izvedenka menila, da je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za manj kot 50 %. Pri tem se je hkrati strinjala z ugotovitvami izvedenca specialista ortopeda z njegovega področja glede tožničinega funkcionalnega stanja. Posebej je poudarila, da je tožničina delazmožnost ocenjevala ob upoštevanju njenega delovnega mesta in obrazložila kakšnim obremenitvam je na delovnem mestu snažilke izpostavljena. Pri takem mnenju je sodna izvedenka vztrajala še na zaslišanju in ga sama štela za pravilnega že iz razloga, ker ga je podala kot specialistka medicine dela, prometa in športa.

13. Vsekakor je specialist medicine dela, prometa in športa že glede na svojo specialnost ne samo usposobljen, ampak tudi pooblaščen za ocenjevanje delazmožnosti posameznika, vključno delazmožnosti v okviru invalidnosti. Vendar zgolj zato, ker je mnenje podal specialist medicine dela, prometa in športa, to samo po sebi še ne pomeni, da lahko mnenje predstavlja podlago za odločitev. Namreč ne glede na specialnost izvedenca, mora vsako mnenje biti popolno in skladno, tako z medicinsko dokumentacijo kot z ugotovitvami medicinske znanosti ter dodatno, morajo biti razčiščene vse nejasnosti in odpravljene eventuelne pomanjkljivosti ter nasprotja. Samo tako mnenje, ko je odpravljen vsak dvom v njegovo objektivnost, je lahko podlaga za odločitev.

14. ZPP v drugem odstavku 254. člena določa, da če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci.

15. V konkretnem primeru sta podani mnenji s strani specialista ortopeda in specialistke medicine dela, prometa in športa, na podlagi iste dokumentacije povsem različni, saj je specialist ortoped ocenil, da je tožnica popolnoma nezmožna za vsako delo, specialistka medicine dela, prometa in športa pa je menila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in da je zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.

16. Glede na citirani 254. člen ZPP, je v konkretnem primeru zaradi različnih mnenj, potrebno najprej vsakega od izvedencev zaslišati in sicer vsakega enako o vseh pomembnih vprašanjih, tj. za vsako obolenje posebej, o teži obolenja, posledicah in predvsem kaj je tožnica s takšnim obolenjem zmožna oziroma ni zmožna opravljati in zakaj ne, ter kaj glede na posamezne zahteve, pomeni to za opravljanje konkretnega dela.

17. Sodišče je oba izvedenca že zaslišalo, vendar ne obeh enako in ne v tem smislu, tj. podrobno za vsako obolenje posebej in kako to obolenje vpliva na tožničino delazmožnost. Sodišče specialistke medicine dela, prometa in športa ni zaslišalo enako kot specialista ortopeda (zaslišanje l. št. 40 in 41, l. št. 74 in 75). Tudi sicer povzemanje izvidov posameznih specialistov za oceno delazmožnosti ne zadostuje, ampak mora vsak izvedenec na podlagi izvidov in obolenja sam kompleksno oceniti zdravstveno stanje in delazmožnost za svoj poklic v konkretnem primeru in situaciji. Ker sodišče nima strokovnega - medicinskega znanja, pridobi izvedensko mnenje prav zaradi razjasnitve kakšnega dejstva, pomembnega za odločitev (243. člen ZPP).

18. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 254. člena ZPP in na zgoraj opisani način naprej z zaslišanjem posameznega izvedenca in nato, če bo to potrebno še s soočanjem obeh, razčistilo vprašanje in razloge različnih izvedenskih mnenj. Torej, da bo vsak izvedenec pojasnil relevantne medicinske razloge za takšno mnenje. Le v kolikor sodišče na ta način ne bo moglo odpraviti oziroma prepričljivo razčistiti vprašanja oziroma razloge za različni mnenji, bo odgovor kakšna je tožničina delazmožnost in ali je pri njej prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, pridobilo še mnenje tretjega nepristranskega izvedenca, kar je tožnica po svojem pooblaščencu predlagala že v pripombah na podano mnenje specialistke medicine dela, prometa in športa.

19. Potem, ko bo sodišče prve stopnje razčistilo nasprotja in skrbno dokazno ocenilo vsak dokaz, bo ponovno presodilo, ali sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti, ter odločilo o tožničinem tožbenem zahtevku, torej o obstoju I. kategorije invalidnosti oziroma o obstoju katere druge kategorije invalidnosti glede na ugotovljeno delazmožnost ter o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. V tem primeru bo sodišče upoštevalo, za katero delo je tožnica zmožna in katera pravica ji pripada, bodisi pravica do dela oziroma do premestitve ter do ustreznega nadomestila, na kar posebej opozarja toženec v pritožbi. Dodatno pritožbeno sodišče izpostavlja, da izrek o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve na drugo delo oziroma priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu, kot je odločilo sodišče prve stopnje, ne sodi v celoti v izrek, pač pa je del izreka, tj. v opisu glede zahtev pri ročnem premeščanju bremen in obremenjenosti hrbtenice itd., lahko edino stvar obrazložitve.

20. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice in toženca ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da so stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.