Jedro

Poziv nima narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Poziv ne predstavlja odločitve URSIL po prvem odstavku 162. a člena ZASP, temveč ima glede na svojo vsebino značaj zapisniških ugotovitev o kršitvah ZASP, ki jih je storila tožeča stranka (kolektivna organizacija) v postopku nadzora nad zakonitostjo njenega delovanja in daje tožeči stranki možnost, da se o teh ugotovitvah lahko v roku izreče ali ugotovljene kršitve prostovoljno odpravi.

Ker tožba ni bila vložena kot tožba iz 4. člena ZUS-1, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredeljevalo do tega vprašanja, ki ga tožeča stranka izpostavlja v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo (1. točka izreka) zoper poziv Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL) z dne 28. 5. 2010 in odločilo, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Z izpodbijanim aktom je URSIL v zadevi nadzora nad zakonitostjo delovanja tožeče stranke pozval tožečo stranko, da v roku 30 dni od vročitve tega poziva: odpravi ugotovljene kršitve Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) tako, da spremeni tam navedene določbe statuta tako, da bodo v skladu s tam navedenimi določbami ZASP (1. točka izreka); z javnim naznanilom povabi vse avtorje ali imetnike avtorske pravice, ki so državljani RS ali države članice EU ali imajo stalno prebivališče oziroma sedež v RS, katerih pravice, na podlagi izdanega dovoljenja URSIL, kolektivno upravlja tožeča stranka, da kot enakopravni člani sodelujejo pri delovanju tožeče stranke in njenih organov ter jim omogoči, da pod enakimi pogoji sodelujejo v skupščini, vključno z enako pravico glasovanja o zahtevanih spremembah statuta, oziroma se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na odločitev URSIL o ugotovljenih kršitvah ZASP.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da izpodbijani akt ni akt po prvem odstavkom 2. člena ZUS-1. Niti ZASP niti kakšen drug zakon ne daje možnosti tožbe zoper poziv, niti izrecno ne predvideva izdaje takšnega poziva. Izpodbijani akt predstavlja pisno seznanitev tožeče stranke z ugotovitvami v postopku nadzora. Formulacija »izreka« poziva, ki odreja odpravo nepravilnosti, ni odločilna. Že iz »izreka« izhaja, da se tožeča stranka o dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na odločitev URSIL o ugotovljenih kršitvah ZASP, lahko v roku 30 dni izreče, kar samo po sebi daje pozivu vsebino (zapisniških) ugotovitev in ne odločitve o zadevi. Odrejena odprava kršitev je pogojena s predhodno izjavo tožeče stranke glede pravilnosti in utemeljenosti ugotovljenih kršitev. V obrazložitvi poziva je tudi izrecno navedeno, da poziv ni sklep iz prvega odstavka 162. a člena ZASP, in da bo ta sklep lahko izdan šele potem, ko se bo tožeča stranka izjavila o ugotovitvah glede očitanih kršitev iz poziva.

3. Tožeča stranka vlaga zoper sklep sodišča prve stopnje pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Sklicuje se na neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje v zadevah I U 25/2009 in I U 776/2009 in v zvezi s tem uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Možnost do pravice izjave ne more biti vsebovana v pisanju, ki vsebuje vnaprejšnjo ugotovitev kršitev ZASP in že naloženo (pogojno ali nepogojno) obveznost. Poziv, ki že vsebuje odločitev, ni procesni sklep stranki naj se izjavi v roku, temveč gre po vsebini, ne glede na naslov, za končno odločitev po prvem odstavku 162. a člena ZASP, ki mu nalaga obveznost, in je kot tak upravni akt po prvem odstavku 2. člena ZUS-1. Pravnomočen postane samo izrek odločbe, zato je irelevantno sklicevanje sodišča prve stopnje na obrazložitev poziva. Prvostopenjsko sodišče ni presojalo in obrazložilo, ali so podani pogoji za upravni spor po 4. členu ZUS-1 in se v tem delu sklepa ne da preizkusiti, zato v zvezi s tem uveljavlja kršitev 22. člena URS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter da ni podana nobena v pritožbi zatrjevana kršitev.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V prvem odstavku 2. člena ZUS-1 je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Pri tem je upravni akt (drugi odstavek 2. člena ZUS-1) upravna odločba in drug javnopravni enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, pravilna. Izpodbijani poziv tudi po presoji Vrhovnega sodišča nima narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Poziv ne predstavlja odločitve URSIL po prvem odstavku 162. a člena ZASP, temveč ima glede na svojo vsebino značaj (zapisniških) ugotovitev o kršitvah ZASP, ki so bile ugotovljene pri tožeči stranki (kolektivni organizaciji) v postopku nadzora nad zakonitostjo njenega delovanja in daje tožeči stranki možnost, da se o teh ugotovitvah lahko v roku izreče ali ugotovljene kršitve prostovoljno odpravi.

8. Iz izpodbijanega poziva izhaja, da je URSIL v postopku nadzora zakonitosti delovanja tožeče stranke (kolektivne organizacije) ugotovil kršitve določb ZASP, hkrati z ugotovljenimi kršitvami pa je tožeči stranki predlagal tudi njihovo odpravo oziroma jo pozval, da se izreče o vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Iz izpodbijanega poziva tudi izhaja, da bo URSIL sklep iz prvega odstavka 162. a člena ZASP, s katerim se nalaga odprava ugotovljenih kršitev, izdal šele potem, ko se bo tožeča stranka izjavila o ugotovitvah glede očitanih kršitev.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je pri vprašanju, ali gre pri izpodbijanem pozivu za odločitev po prvem odstavku 162. a člena ZASP, ki je po izrecni določbi ZASP lahko predmet presoje v upravnem sporu, bistveno, da se z izpodbijanim pozivom tožečo stranko tudi poziva, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na odločitev URSIL v zvezi z ugotovljenimi kršitvami. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da mu ta del besedila daje značaj zapisniških ugotovitev v postopku nadzora zakonitosti delovanja tožeče stranke in omogoča le-tej, da se o teh ugotovitvah lahko v roku izreče, s čimer se udejanja načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). ZASP namreč v okviru nadzora nad delovanjem kolektivne organizacije do izdaje sklepa iz 162. a člena ne določa posebnega postopka, zato se v tem postopku smiselno uporabljajo določbe ZUP (peti odstavek 162. a člena ZASP). Skladno z načelom zaslišanja stranke v upravnem postopku (9. člen ZUP) pa mora kolektivna organizacija, ki se nadzoruje, imeti pred izdajo sklepa iz 162. a člena ZASP možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo tega sklepa. URSIL v obrazložitvi izpodbijanega poziva tudi navaja, da ta poziv ni sklep iz prvega odstavka 162. a člena ZASP.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je URSIL s tem pozivom tožečo stranko pozval, da se izjasni o ugotovljenih kršitvah oziroma jih prostovoljno odpravi pred izdajo sklepa po 162. a členu ZASP, na katerega se po ZASP vežejo morebitne nadaljnje pravne posledice. Celotna vsebina poziva tako daje podlago za ugotovitev, da pri pozivu ne gre za sklep po prvem odstavku 162. a člena ZASP oziroma za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, temveč zgolj za procesni akt v fazi postopka pred izdajo sklepa po 162. a členu ZASP. Odločitev o zavrženju tožbe je torej pravilna in zakonita.

11. Ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitve v zadevah I U 25/2009 in I U 776/2009, v katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi in odpravilo sklepa URSIL, izdana na podlagi 162. a člena ZASP, ker pred tem kolektivni organizaciji ni bila dana možnost izjave. Obravnavana in citirani zadevi ne izhajajo iz enake pravne situacije, saj odločbi URSIL, izdani v teh postopkih, tudi po zatrjevanju pritožbe nista vsebovali poziva kolektivni organizaciji, da se izjavi, kar je v obravnavanem primeru bistvena okoliščina pri presoji, da poziv ni upravni akt. Zato je v zvezi s tem ugovorom neutemeljena tudi zatrjevana kršitev 22. člena URS.

12. Tudi pritožbeni ugovor, da bi moralo prvostopenjsko sodišče presojati, ali so podani pogoji za upravni spor po 4. členu ZUS-1, ni utemeljen. Niti iz uvodnega dela tožbe niti iz tožbenega zahtevka niti iz vsebine tožbe ne izhaja, da bi bila vložena kot tožba po 4. členu ZUS-1, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožba vložena v smislu 2. člena ZUS-1. Izpodbijanemu sklepu tako ni mogoče očitati pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti, zato je v zvezi s tem ugovorom neutemeljena tudi zatrjevana kršitev 22. člena URS in 6. člena EKČP. 13. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale navedbe (v zvezi z utemeljenostjo ugotovljenih kršitev) pa šteje za nebistvene za odločitev v tem upravnem sporu, zato jih ni presojalo.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

K II. točki izreka:

15. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.