Jedro

Izločanje železnih lokov, težkih 50 do 60 kg in zamaščenih in med seboj in drugimi odpadki prepletenih iz 1 m in višjimi kupi odpadnega materiala, je nevarna dejavnost, ker je pri tem delu potrebno uporabljati silo.

Izrek

Pritožbi se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za tožnikovo škodo,ki mu je nastala v delovni nezgodi dne 9. 7. 1993, ko se je kot delavec zavarovanca tožene stranke telesno poškodoval. Za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja mu je od zahtevanih 1,200.000,00 SIT odškodnine,dosodilo znesek 800.000,00 SIT,za strah od zahtevanih 150.000,00 SIT 80.000,00 SIT, oboje z z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja,to je od 26. 1. 1999 dalje do plačila. Višji zahtevek tožnika je zavrnilo, toženi stranki pa naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 306.534,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki,vsaka zoper zanjo neugodni del sodbe.

Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo sodbe in ugoditev vsemu tožbenemu zahtevku. Grajala je oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za tožnikovo škodo. To stališče sodišča prve stopnje je po mnenju tožnika zmotno.

V tem konkretnem primeru je moral tožnik iz kupa odpadnega materiala, ki se je nahajal na deponiji, izločati železne loke, ki so bili prepleteni, posamezni lok pa je bil težak 50 do 60 kg in zamaščen.

Zaradi prepletenosti lokov je bilo potrebno pri izvlečenju posameznega loka uporabiti zelo veliko silo. Prav gotovo predstavlja to delo povečano stopnjo nevarnosti in je zato po pravilih o objektivni odgovornosti za škodo, ki je nastala, tožena stranka objektivno odgovorna. Obrazložitev sodišča prve stopnje, s katero svoje stališče utemeljuje, je pravno zmotna. Sicer pa obrazloženo tožeča stranka meni, da je njen zahtevek v celoti utemeljen.

Tožena stranka pa se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov.

Vztrajala je pri svojih trditvah iz odgovora na tožbo, da je tožnik doprinesel zaradi neupoštevanja varnostnih predpisov in navodil za delo, ki jih je poznal, 30 % k nastanku škode. Ni ravnal pravilno oziroma skladno z določili navedenimi v navodilih.V nasprotju z navodili je potegnil lok iz srede kupa in s tem povzročil premikanje drugih zgoraj naloženih lokov, zaradi česar je prišlo do njegove telesne poškodbe. Če je štel, da so bili loki tako prepleteni, da jih ne bo mogel potegniti z vrha kupa, bi lahko v skladu s predpisi za varstvo pri delu, delo odklonil. Kršil je torej navodilo št. 551, ki določa, kako jemati loke iz kupa, razen tega pa je kršil še tudi druge predpise o varstvu pri delu. Moral bi prijaviti vsako pomanjkljivost ali pojav, ki bi lahko pri delu ogrozil njegovo varnost. Ni storil ničesar, da bi obvaroval sebe pred možnostjo nastanka poškodbe. Takšno tožnikovo ravnanje bi moralo sodišče oceniti kot hudo malomarnost in odločiti, da je tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka 30 %. Sicer pa tožena stranka meni tudi, da je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v takšni višini, ki presega vse normalne okvire sodne prakse za tovrstne poškodbe. Pri tem se opira na izsledke ugotovitev izvedencev iz medicinske stroke.

Predlaga, da pritožbeno sodišče odmeri tožniku odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja v višini 200.000,00 SIT, po odbitku njegovega prispevka k nastanku škode v višini 30 % pa 140.000,00 SIT. Za strah pa je zahtevek tožeče stranke povsem neutemeljen, ker je tožnikov strah minil v kratkem obdobju do končanja zdravljenja in v duševni sferi ni zapustil nikakršnih trajnih posledic.

Odgovorov na pritožbi ni bilo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/94, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Pritožbenim pomislekom tožeče stranke, da je delo, ki ga je opravljal tožnik v okoliščinah, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, nevarno delo je pritrditi.

Če je moral tožnik iz kupa odpadnega materiala izločati železne loke, ki so bili med seboj prepleteni, težki pa po 50 do 60 kg in zamaščeni in je bilo potrebno zaradi prepletenosti lokov uporabiti silo in je zamaščenost še dodatno oteževala tožnikovo delo, predstavlja to delo povečano stopnjo nevarnosti in je zavarovanec tožene stranke odgovoren po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Vendar pa ta okoliščina na izid te pravde ne vpliva, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tudi krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo. Sodišče prve stopnje namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem zaslišanja več prič, zaključuje, da zavarovanec tožene stranke ni zagotovil svojim delavcem varnega načina dela. Dopuščal je, da so delavci opravljali delo, kot so ga opravljali z vednostjo zavarovanca tožene stranke v nasprotju s pravili, na katera se sklicuje tožena stranka Nadrejeni niso ničesar ukrenili za izboljšanje varnosti dela in zato tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odgovorna za vso tožnikovo škodo, nastalo v škodnem dogodku, je pravilna.

Višino odškodnine je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje za vse oblike škode pravilno odmerilo in pri tem upoštevalo načela iz čl. 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki so jih sodišča ob določanju višine pravične odškodnine oškodovancu dolžna upoštevati. Svojo odločitev je oprlo na mnenje izvedencev dr.

Strokola in dr. Pekarovičeve, ki sta oba ocenila le tiste bolečine, trajanje zdravljenja in neugodnosti, ki jih je tožnik prestajal v posledici poškodb, ki jih je utrpel dne 9. 7. 1993.Ugotovilo je, da je tožnik bil v staležu bolnih 4 mesece in 21 dni, da je bolečinsko obdobje sicer predvsem zmernih bolečin trajalo 36 dni, vendar se bodo zmerne bolečine občasno pojavljale stalno. Upoštevaje neugodnosti zdravljenja,kot so zdravniški pregledi, nošnja mavčne obloge (1 mesec in pol) in zdravljenje z fizioterapijo itd., je odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja v znesku 800.000,00 SIT odmerjena skladno s čl. 200 ZOR in primerljiva z odškodninami za to obliko škode, prisojenimi v podobnih primerih. Tudi za strah je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje in sicer za manjši primarni strah in 12 dni trajajoči sekundarni strah zaradi zaskrbljenosti za izid zdravljenja tožniku prisodilo primerno odškodnino v znesku 80.000,00 SIT.Tožniku je verjeti, da ga je izid zdravljenja zaradi poškodvanega prsta na desni roki skrbel, saj je fizični delavec in je uspeh njegovega dela odvisen od ročnih spretnosti.

Pritožbeno sodišče pri delu sodišča prve stopnje ni našlo tistih kršitev Zakona o pravdnem postopku, na katerem mora paziti uradoma (čl. 265/II ZPP).

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).