Jedro

Tudi kadar se zapadle, pa neplačane obresti, pripišejo h glavnici, še vedno predstavljajo obresti kot stransko terjatev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki b) izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki na račun pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti znesek 3.067,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

V preostanku se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (2. in 3. točki b) izreka ter 1. točki a) izreka) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 200,96 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 2. 7. 2004 in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči znesek 3.037,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 1999, vendar največ do višine 3.037 EUR. Višji zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki presegajo navedeni znesek, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za znesek 3.037,00 EUR od 23. 12. 1998 do 31. 3. 1999. Glede na uspeh v pravdi je tožeči stranki prisodilo tudi pravdne stroške v višini 2.177,23 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Izpostavlja predvsem nejasnosti v razlogih prvostopenjske odločitve. Navaja, da ji objektivna sprememba tožbe, ki jo je dovolilo sodišče prve stopnje, ni znana. V pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2007 je namreč tožeča stranka svoj zahtevek spremenila tako, da je vtoževala 6.104,07 EUR glavnice ter obresti, medtem ko se je prvotni zahtevek glasil na 900.000,00 SIT. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da v ponovljenem postopku ni storilo ničesar ter da je tožeči stranki prisodilo nekaj drugega, kot je le-ta zahtevala. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo dejansko oblikovalo mimo zahtevka, in sicer na podlagi pripravljalne vloge tožene stranke, s katero je le-ta ugovarjala spremembi. Toženi stranki je sicer nejasno ujemanje sledečih zneskov: pogodbene obresti v višini 6.000,00 DEM od 7. 3. 1996 do 22. 12. 1998, kasneje ugotovljen znesek glavnice 3.067,00 EUR oziroma sedaj znesek 3.037,00 EUR. Opozarja, da vsota neplačanih mesečnih obresti od aprila 1996 do vložitve tožbe marca 1999 (ob znesku mesečnih obresti 91,80 EUR) ne predstavlja prisojenega zneska. V nadaljevanju pritožbe vnovič podaja razloge za utemeljenost ugovora pobota, ki jih je že podala tekom postopka na prvi stopnji. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi zahtevala plačilo glavnice 6.000,00 DEM oziroma 900.000,00 SIT na podlagi sklenjene posojilne pogodbe skupaj z dogovorjenimi mesečnimi pogodbenimi obrestmi od 5. 4. 1996 dalje in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od kapitaliziranega zneska glavnice od vložitve tožbe dalje. V obrestnem delu je svoj zahtevek tekom postopka pred sodiščem prve stopnje večkrat spremenila, nazadnje v pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2007 (primerjaj list. št. 77 sodnega spisa) tako, da je glavnici posojila po pogodbi pripisala natekle pogodbene obresti na dan zapadlosti dolga, tj. na dan, ko je dospela obveznost vrnitve posojenega zneska, od naslednjega dne (23. 12. 1998) pa od kapitaliziranega zneska zahtevala zakonske zamudne obresti vse do dneva, ko bodo dosegle glavnico. Sodišče prve stopnje je takšno spremembo tožbe navkljub nasprotovanju tožene stranke dovolilo, saj je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. Navedeni razlog je zakonsko dopusten (1. odstavek 185. člena ZPP), saj je v interesu ekonomičnosti postopka. Tožeča stranka namreč po spremenjeni tožbi ne zahteva nečesa drugega, temveč gre za zahtevek, ki je zvezen s prvotnim zahtevkom.

Sodišče prve stopnje je o zahtevku tožeče stranke, kakor ga je spremenila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 1. 2006, predhodno že odločalo s sodbo II P 479/2007 z dne 3. 12. 2007. V delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 3.067,00 EUR (1. točka izreka) je odločitev tudi že postala pravnomočna. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje moralo tako ponovno odločiti zgolj o obrestnem delu zahtevka, pri čemer je na podlagi sklepa o dovolitvi objektivne spremembe tožbe odločalo v okviru tožbenega zahtevka, kakor je opisan zgoraj. Pri tem je v izpodbijani sodbi očitno napačno štelo, da predstavlja znesek nateklih pogodbenih obresti, ki jih je tožeča stranka sicer pripisala glavnici in jih uveljavljala kot del kapitalizirane glavnice, v ponovljenem postopku glavno terjatev v materialnopravnem smislu, ki zatorej predstavlja tudi zgornji limit tistega zneska, do katerega tečejo pogodbene obresti in ustrezne zakonske zamudne obresti. Na takšen način je namreč tožeči stranki prisodilo skupaj 6.074,00 EUR obresti (pogodbenih in zakonskih zamudnih), namesto pravilno 3.067,00 EUR, kolikor znaša glavnica po pogodbi. Tudi kadar se zapadle, pa neplačane obresti pripišejo h glavnici, namreč še vedno predstavljajo obresti kot stransko terjatev, zato se višina glavnice zgolj zaradi drugačne pravnotehnične opredelitve v zahtevku ne spremeni. Glavnica je osnovni del dolga oziroma terjatve iz pravnega razmerja, katerega predmet je vsota denarja. Gre torej za tisto število denarnih enot, na katero se glasi takšna obveznost in ki se v skladu s splošnim načelom monetarnega nominalizma (394. člen ZOR oziroma 371. člen OZ), lahko spreminja le izjemoma, npr. zaradi pogodbene ali zakonske valorizacije.(1) Ker navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je napačno uporabilo pravilo ne ultra alterum tantum iz 376. člena OZ (katerega uporabo v konkretnem primeru je sicer pravilno obrazložilo), zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je njihov tek omejilo do višine 3.067,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek (v obrestnem delu) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP). Razlogom sodišča prve stopnje se namreč pridružuje v delu, v katerem je pravilno odločilo, da zakonske zamudne obresti zaradi izrecne določbe 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (le-ta se v konkretnem primeru uporablja glede na določbo 1060. člena OZ, ki določa, da se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo) ne morejo teči od zneska pogodbenih obresti v obdobju pred vložitvijo tožbe.

Tožena stranka v pritožbi vnovič podaja tudi svoje razloge za prenehanje terjatve zaradi pobota, vendar se pritožbeno sodišče v tem delu pridružuje razlogom, ki jih je že pojasnilo v svoji odločbi II Cp 1973/2008 z dne 4. 6. 2008, kjer je ugotovilo, da za zatrjevani pobot ni izpolnjen pogoj vzajemnosti, da pa tožena stranka tudi sicer ni dokazala, da bi o pobotu kdajkoli obvestila tožečo stranko, ki je prejem takšne pobotne izjave v postopku zanikala. Takšni dokazni oceni sodišča prve stopnje tožena stranka v obravnavani pritožbi zgolj pavšalno nasprotuje, češ da priporočena pošiljka ni pogoj za veljavnost pobota, svojih trditev pa ne obrazloži z zatrjevanjem dejstev, iz katerih bi izhajala seznanitev tožeče stranke s pobotno izjavo, niti v pritožbi ne ponuja novih dokazov, ki jih predhodno brez svoje krivde ne bi mogla predložiti, in ki bi lahko potrdili njene trditve o pobotu.

V odločitev o pravdnih stroških sodišče druge stopnje ni posegalo, saj se je izpodbijana odločitev nanašala zgolj na obrestni del zahtevka (39. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 2. odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (njen uspeh sodišče druge stopnje glede na vrednost izpodbijanega dela in zmanjšanja njene obveznosti s sodbo druge stopnje za 3.037,00 EUR, ocenjuje na 50 odstotkov), zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti ustrezen del njenih pritožbenih stroškov, katerih višino je sodišče druge stopnje odmerilo v znesku 401,91 EUR, in sicer za sestavo pritožbe 500 točk po vrednosti 0,459 EUR za eno točko ter za strošek sodne takse za pritožbo in opomin v znesku 172,41 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov za konferenco s stranko (priglašenih 50 točk), ker ne gre za samostojno stroškovno postavko, temveč za storitev, ki je že vsebovana v storitvi sestave pritožbe. Ob upoštevanju 50-odstotnega uspeha je tako tožeča stranka dolžna toženi povrniti pritožbene stroške v višini 200,96 EUR.

(1) Primerjaj Sklep II Ips 78/2007.