Jedro

Tožeča stranka kljub izjavam, ki so priložene računom, ni izkazala izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV po 46. členu ZDDV-1. Po določbah 46. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave blaga v druge države članice, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora za namene DDV. Gre za izpeljavo načela obdavčitve po namembnem kraju, saj je posledica dobave blaga v drugo državo članico, pridobitev blaga v drugi državi članici. Zato sme davčni zavezanec – dobavitelj blaga izdati račun, ne da bi obračunal DDV le, če lahko dokaže, da je bilo blago dejansko prepeljano v drugo državo članico.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 13.538,34 EUR za obračunska obdobja avgust 2007, 2.100,00 EUR za obdobje december 2007, 4.100 EUR za obdobje januar 2008 in 1.916,00 EUR za obdobje marec 2008. Od navedenih zneskov je obračunal tudi pripadajoče obresti od dneva zamude do izdaje odločbe (točka I. izreka), z rokom plačila 30 dni od vročitve (točka II. izreka). Odločil je tudi, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, da stroški davčnega organa bremenijo proračun (točka III. izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je davčni organ pri tožeči stranki opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 4. 2007 do 31. 3. 2008 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 11. 8. 2008, na katerega je tožeča stranka dala pripombe, po dodatnih dejanjih DIN pa je davčni organ sestavil dodatni zapisnik z dne 8. 10. 2008, na katere je tožeča stranka prav tako dala pripombe, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani odločbi.

V izpodbijani odločbi davčni organ navaja, da je ob preverjanju izdanih listin ugotovil, da je tožeča stranka v knjigo izdanih računov vključila tudi račune, izdane kupcema A. s.r.o. in B. Tožeča stranka ni obračunala DDV za dobave po teh izdanih računih, ker je na računih klavzula „Be examt from VAT under article 138(1) of VAT Directive“. Davčni organ je ugotovil, da so bili ti posli navidezni, zaradi česar tožeča stranka ni upravičena do oprostitve plačila DDV po 46. členu Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju ZDDV-1). Davčni organ se sklicuje tudi na določbe 79. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06 – v nadaljevanju PZDDV-1) in na tretji ter četrti odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju ZDavP-2).

V sodelovanju s slovaškimi davčnimi oblastmi naj bi bilo ugotovljeno, da navedeni družbi v realnem poslovanju ne obstajata (da sta neplačujoči) in da sta poslovali samo z izdajanjem fiktivnih listin na področju preprodaje motornih vozil. Na 3. in 4. strani izpodbijane odločbe davčni organ navaja podatke, ki so razvidni iz teh računov s priloženimi dobavnicami z izjavami, da bodo prevzemniki blago (štirikolesniki, snežne sanke, vodni skuter, rezervni deli zanje ter športna oblačila in drug material) odpeljali iz Slovenije v kraj na Slovaškem. V postopku inšpiciranja naj bi bilo ugotovljeno, da so blago nabavljale fizične osebe, državljani Republike Slovenije, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki z navedenima slovaškima družbama niso imele nobenega pogodbenega razmerja. Tožeča stranka naj bi v postopku trdila, da so se te osebe izkazovale kot „predstavniki“ omenjenih slovaških družb in v njunem imenu sklepale nakupne posle. Glede na pripombe tožeče stranke na zapisnik je davčni organ zaslišal tudi prevzemnike blaga, ki so izjavili, da niso v nikakršnem razmerju do kupcev iz Slovaške, da blaga niso prevažali na Slovaško, da so blago prevzeli na sedežu tožeče stranke, da pa ga tam niso plačevali, da so blago prevzeli zase bodisi za drugega državljana Republike Slovenije, da se blago nahaja v Republiki Sloveniji ter da so se za nakup dogovarjali in ga plačevali osebam (ali osebi), ki so delovale na območju Republike Slovenije in ne pri tožeči stranki zaposleni osebi C.C., kot je to trdila tožeča stranka. Ne glede na to, na kakšen način je gotovina prispela do tožeče stranke, je pomenila sredstva fizičnih oseb in ne sredstev poslovno nedelujočih pravnih oseb iz Slovaške. Tožeča stranka naj ne bi dokazala, da je za obravnavane dobave s slovaškima družbama sklepala kupoprodajne pogodbe ali da bi se o teh dobavah z njima dogovarjala, saj za to ni predložila niti enega dokaza. Davčni organ je zato zavrnil trditev tožeče stranke, da je preverjala poslovanje teh družb. Trditve direktorice tožeče stranke, da so s sprejemanjem plačil v gotovini zasledovali interes prodaje, pa je davčni organ zavrnil z ugotovitvijo, da je bilo v obravnavanih primerih poslovanje v očitnem nasprotju z normalnimi poslovnimi običaji glede sklepanja prodajnih poslov, in to utemeljuje tudi s primernim ravnanje tožeče stranke v primeru prodaje blaga kupcu v Bolgarijo.

Davčni organ je kot netočno zavrnil navedbo tožeče stranke, da so prevzemniki blaga razpolagali s poslovno dokumentacijo teh družb. To razmerje mora po mnenju davčnega organa prevzemnik izkazati z ustreznimi pooblastili o zastopanju ali z drugim pogodbenim razmerjem do prodajalca ali kupca, tožeča stranka pa bi v svojem poslovanju morala zahtevati izkaz o obstoju takega razmerja, da bi lahko uveljavljala oprostitev plačila DDV zaradi dobave blaga v drugo državo članico Skupnosti. Tožeča stranka naj tudi ne bi dokazala, da je blago dejansko prispelo v namembni kraj. To, da so prevzemniki blaga podpisali prevzemne dokumente, po mnenju davčnega organa ne zadošča za dokaz v smislu 46. člena ZDDV-1 in 79. člena PZDDV-1. V postopku je davčni organ ugotovil, da se blago, ki je bilo predmet obravnavanih računov, nahaja v Republiki Sloveniji.

Po mnenju davčnega organa je obravnavane dobave v davčnih obdobjih treba šteti v smislu 3. člena ZDDV-1 kot obdavčljive dobave blaga, ki jih je davčni zavezanec za plačilo opravil v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije. Sklicuje se še na 32. člen, 33. člen, 41. člen, 88. člen in 89. člen ZDDV-1, glede obračuna obresti pa še na prvi odstavek 77. člena ZDDV-1 in na 95. člen ZDavP-2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, odločitev organa prve stopnje pa je potrdil kot pravilno in zakonito, ker tožeča stranka ni predložila verodostojnih listin, ki bi dokazovale, da je blago dejansko dobavljeno na Slovaško, oziroma ker je bilo ugotovljeno, da je blago ostalo v Republiki Sloveniji. Po vpogledu v spisno dokumentacijo ugotavlja, da je vseh osem izjav o prevozu blaga pomanjkljivih. Tako ugotavlja, da na vseh izjavah manjka ime, naslov in identifikacijska številka za DDV kupca iz Slovaške, da izjave ne vsebujejo žiga slovaške družbe, da ne vsebujejo številk prometnih dovoljenj vozil, s katerimi naj bi se blago prevažalo, da v nekaterih primerih ni navedena niti registrska številka, in da na vseh izjavah manjka navedba, da je kupec pripravljen slovenskemu davčnemu organu posredovati kakršnekoli informacije glede namembnega kraja tega blaga. Pritožbeni organ se sklicuje tudi na dokaze, ki jih je zbral organ prve stopnje, da blago ni zapustilo Republike Slovenije. Pritožbeni organ je zavrnil zahtevo tožeče stranke za zaslišanje pooblaščene osebe tožeče stranke C.C., ker meni, da v obravnavanem primeru zaslišanje te osebe ni obvezno, zato naj tudi ne bi šlo za bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba odločbo odpraviti.

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo na podlagi drugega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Po tem, ko je pritožbeni organ odločil o pritožbi, pa je sporočila, da v celoti vztraja pri vloženi tožbi in predlaga sodišču, naj po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1 nadaljuje postopek.

Tožeča stranka meni, da je upravni organ napačno ugotovil dejansko stanje in posledično napačno uporabil materialno pravo. Zatrjuje tudi kršitev pravil postopka. Trdi, da je ravnala v skladu z ZDDV-1 in PZDDV-1 in da je zanjo dejstvo, da naj bi bili slovaški družbi nedelujoča gospodarska subjekta, veliko presenečenje. Poudarja, da ni imela vpliva na poslovanje teh družb, in da je preverila, ali sta družbi registrirani in vpisani v sodni register in ali sta zavezani za plačilo DDV. Meni, da je s tem ravnala s skrbnostjo razumnega davčnega zavezanca in navaja, da je bila v dobri veri. Nasprotuje ugotovitvi davčnega organa, da so blago po obravnavanih računih kupovale fizične osebe, saj naj bi bila v pogodbenem razmerju le z omenjenima slovaškima družbama. Fizične osebe naj bi blago le prevzele. Tožeča stranka navaja, da so te fizične osebe razpolagale s poslovno dokumentacijo naročnikov blaga in z žigom družbe. Po njenem mnenju je v taki situaciji zahteva po pooblastilu prekomerna. Sklicuje se na določbo 79. člena PZDDV-1, ki se nanaša na dokazovanje izpolnjevanja pogojev za uveljavljanje oprostitve plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, in navaja, da je pogoj v obravnavanih primerih izpolnjen, saj naj bi naročniki blaga tožeči stranki podpisali izjavo, ki se nanaša na prevoz naročenega in v celoti plačanega blaga v drugo državo članico. Izjave prič pa naj bi bile neresnične in lažnive. O tem, kaj bodo povedale, naj bi se uskladile, saj naj ne bi bilo mogoče, da bi bile njihove izjave tako skladne. Osebo D. naj bi si izmislile z namenom, da se razbremenijo civilne in kazenske odgovornosti. Trdi, da je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma napačno ugotovljeno, ker davčni organ ni opravil soočenja s pričami, ki bi ga po mnenju tožeče stranke moral opraviti zaradi nasprotij v izpovedbah zakonite zastopnice tožeče stranke. Da so izpovedbe prič izmišljene naj bi dokazovale tudi listine, ki jih je predložila tožeča stranka: računi, dobavnice in blagajniški prejemki, ki so jih podpisale zaslišane priče. Pooblaščeni osebi tožeče stranke C.C. naj bi dovolili tudi fotokopiranje dokumentov, njej naj bi tudi izročili kupnino. Dejstva, ki jih je ugotovil davčni organ, naj bi bila v nasprotju s podatki spisa oziroma z dokazi, ki se nahajajo v spisu. Davčni organ naj bi se oprl zgolj na izpovedbe zaslišanih prič, ki pa naj ne bi bile verodostojne in prepričljive, ni pa sledil izpovedbi zakonite zastopnice tožeče stranke in ni zaslišal C.C., ki bi lahko izpovedala, da so bile vse zaslišane fizične osebe na sedežu tožeče stranke, da so osebno prevzele naročene stvari in da so v imenu slovaških družb podpisale prevzemno dokumentacijo ter poravnale celotno kupnino. Davčnemu organu očita, da ni pojasnil, zakaj ni zaslišal navedene osebe. Sklicuje se na določbe ZDavP-2 in ZUP glede dokaznega bremena in meni, da je opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem C.C. vplivala na (ne)pravilno ugotovitev dejanskega stanja in s tem na pravilnost in zakonitost izpodbijane določbe. Meni, da tudi pritožbeni organ ni dal prepričljivih razlogov za zavrnitev zaslišanja navedene osebe.

Tožeča stranka zanika navideznost posla in opozarja, da navideznosti pogodbe po 50. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ) ni mogoče uveljaviti proti tretji pošteni osebi. Sklicuje se na načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 uradno prečiščeno besedilo in spremembe – v nadaljevanju ZUP) in davčnemu organu očita, da ni opravil ustne obravnave, na kateri bi bil izveden dokaz z zaslišanjem prič, tožeči stranki pa omogočeno zastavljanje vprašanj. Meni, da izjav prevzemnikov blaga, ki jih je davčni organ pridobil, ni mogoče šteti kot dokaz in izpostavlja načelo neposrednega izvajanja dokazov, ki naj v obravnavanem primeru ne bi bilo spoštovano. Odločitev davčnega organa naj bi bila napačna in brez razumne pravne obrazložitve. Trdi tudi, da je ni mogoče preizkusiti. Zato tožeča stranka meni, da izpodbijana odločitev krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člen Ustave, ki je na področju sodnih in upravnih postopkov odraz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. V zvezi s tem navaja še vsebino pravice do poštenega in javnega sojenja po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Sodišču primarno predlaga, naj po izvedenem dokaznem postopku izpodbijano odločbo odpravi, saj naj bi nov postopek tožeči stranki prizadel težko popravljivo škodo, podrejeno pa predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja, da je odločba organa prve stopnje pravilna in zakonita iz razlogov, razvidnih iz obrazložitve njene odločbe, saj naj bi bile tožbene navedbe enake pritožbenim, tudi glede obveznosti zaslišanja pooblaščene osebe tožeče stranke. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi poudarja, da je tožena stranka naredila napačno dokazno oceno tudi zato, ker navedene oseba ni bila zaslišana, obenem pa naj bi bili tudi drugi dokazi napačno presojeni in kršeno načelo neposrednega izvajanja dokazov. Tožeči stranki naj ne bi bila dana možnost udeležbe v postopku. Navaja, da iz pravice do izjave po 22. členu Ustave izhaja, da organ ne sme zavrniti izvajanja dokaznega predloga stranke, če za to niso podani ustavno sprejemljivi razlogi. Zatrjuje tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker naj bi bila izpodbijana odločba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče učinkovito izpodbijati s pritožbo. Navaja, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena. Meni, da procesnih napak, ki so bile storjene pred organom prve stopnje, ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim organom in se pri tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 720/2003. Stališče tožene stranke, da so izjave o prevozu blaga pomanjkljive, naj bi bilo napačno in ne more zadoščati za sklep, da blago ni bilo dobavljeno na Slovaško, oziroma da tožeča stranka ni bila utemeljeno prepričana, da bo zapustilo Slovenijo. Sklicuje se na stališče iz sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 z dne 6. 7. 2006 (Axel Kittel), po katerem se davčnemu zavezancu ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV, kadar se glede na objektivne elemente ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Navaja, da ni vedela in da ni mogla vedeti, da blago ne bo dobavljeno na Slovaško in da gre za negativna dejstva, ki jih ne more dokazovati, zato naj bi bilo dokazno breme na toženi stranki. Meni, da je treba ugotavljati tudi subjektivne okoliščine na strani prodajalca, saj naj bi drugačna presoja pomenila, da se riziko, povezan z dodatno odmero DDV v celoti prenese na prodajalca, za kar pa naj v zakonu ne bi bilo podlage. Tako stališče naj bi Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. I Up 1142/2002 in Upravno sodišče v sodbah št. U 1412/2001-9 z dne 20. 3. 2003, št. U 895/2001-7 z dne 6. 2. 2003 in št. U 443/2002-6 z dne 16. 10. 2003. Poleg tega naj tožeči stranke ne bi bili predloženi dokazi o tem, da sta slovaški družbi izdajali fiktivne račune, prav tako ni bila seznanjena z zapisnikom ogleda na terenu, pri katerem naj bi bilo ugotovljeno, da so bila vozila na območju Slovenije. Ponovno navaja, da ji ni bila dana možnost izjaviti se o dokazih, s čemer naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti in ustavnoprocesna jamstva, kot jih je navajala že v tožbi. Ker naj bi bilo kršeno načelo zaslišanja stranke po 9. členu ZUP, naj bi bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Meni, da niso bila ugotovljena dejstva, ki so pomembna za odločitev v konkretni zadevi, zato naj izpodbijana odločitev ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in naj je v vsebinskem pogledu ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče soglaša z oceno upravnega organa, da tožeča stranka kljub izjavam, ki so priložene računom, ni izkazala izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV po 46. členu ZDDV-1. Po določbah 46. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave blaga v druge države članice, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora za namene DDV. Gre za izpeljavo načela obdavčitve po namembnem kraju, saj je posledica dobave blaga v drugo državo članico, pridobitev blaga v drugi državi članici. Zato sme davčni zavezanec – dobavitelj blaga izdati račun, ne da bi obračunal DDV le, če lahko dokaže, da je bilo blago dejansko prepeljano v drugo državo članico.

Sodišče ne dvomi v ugotovitev davčnega organa, da tožeča stranka ni izkazala, da je blago dejansko prispelo v drugo državo članico. Kot dokaz, da je bilo blago, na katerega se nanaša račun, resnično prepeljano v drugo državo članico, namreč ne zadošča zgolj navedba ustrezne klavzule o oprostitvi plačila DDV po 46. členu ZDDV-1. Po prvem odstavku 79. člena PZDDV-1 davčni zavezanec to oprostitev uveljavlja še s prevozno listino ali z drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa. Po drugem odstavku 79. člena PZDDV-1 pa lahko dobavitelj blaga poleg računa kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, uporabi tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga. Katere podatke mora taka izjava vsebovati, določa tretji odstavek istega člena PZDDV-1. Tožeča stranka sama pravilno navaja, da mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Po prvem in tretjem odstavku 76. člena ZDavP-2 je namreč dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, na strani zavezanca za davek. V obravnavanem primeru gre prav za to, saj so po 3. členu ZDDV-1 dobave blaga, ki jih davčni zavezanec za plačilo opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti, obdavčene. Breme dokazovanja, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV po 46. členu ZDDV-1 je torej na davčnemu zavezancu, ne na davčnemu organu. Navideznost posla pa je davčni organ ugotavljal v okviru davčnega nadzora DDV in zato ni mogoče govoriti o uveljavljanju navideznosti proti tretji pošteni osebi v smislu določb OZ.

Davčni zavezanec praviloma svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter s poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). V obravnavanem primeru tožeča stranka dokazuje, da je bilo blago dejansko prepeljano na Slovaško z izjavami, ki naj bi jih podpisali prevzemniki blaga v imenu dveh slovaških družb. Sporna pa je verodostojnost teh izjav. Po mnenju pritožbenega organa so te izjave formalno pomanjkljive, saj ne vsebujejo vseh podatkov, ki bi jih morale po tretjem odstavku 79. člena PZDDV-1. Izjava sicer ni edina možnost dokazovanja prevoza blaga v drugo državo članico, vendar sodišče soglaša z ugotovitvijo davčnega organa, da tožeča stranka z ničimer ni dokazala, da je blago prispelo na Slovaško. Prepričanje tožeče stranke, da bo blago zapustilo Slovenijo, pa ne zadošča za izpolnjevanje pogoja za oprostitev plačila DDV. Zato je tudi neutemeljeno tožbeno sklicevanje na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04. Poleg tega iz stališča, po katerem davčnemu zavezancu ne gre pravica do odbitka DDV, kadar se glede na objektivne okoliščine ugotovi, da je ta davčni zavezanec vedel ali da bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del davčne utaje, ni mogoče sklepati, da je davčni zavezanec do odbitka DDV upravičen že zato, ker mu subjektivnega odnosa do morebitne zlorabe ni mogoče očitati. Če pogoji za uveljavljanje pravice niso izpolnjeni, jih zgolj subjektiven odnos davčnega zavezanca ne more nadomestiti.

Prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe št. I Up 1142/2002 in na enako stališče iz sodb Upravnega sodišča. Gre za stališče, ki se v vseh primerih, na katere se tožeča stranka sklicuje, nanaša na vračanje DDV prodajalcu glede na utemeljenost vračila DDV, ki ga je prodajalec v potniškem prometu vrnil kupcu. Stališče se torej nanaša na nesorazmerno obremenitev prodajalca glede na to, da je zakon vzpostavil zgolj razmerje med kupcem kot upravičencem in državo kot zavezano za vračilo DDV kupcu. Pravni in dejanski položaj v zadevah, v katerih sta Vrhovno sodišče in Upravno sodišče odločala na podlagi navedenega stališča, sta torej povesem drugačna od dejanskega in pravnega položaja v obravnavanem primeru.

V obravnavanem primeru bi torej tožeča stranka morala izkazati, da je blago prispelo v drugo državo članico. Tožeča stranka pa tudi po mnenju sodišča ni izkazala niti, da bi bila v poslovnem razmerju s slovaškima družbama, na kateri se glasijo obravnavani računi za prodajo blaga. Davčni organ namreč v izpodbijani odločbi navaja, da tožeča stranka ni navedla imen oseb, s katerimi naj bi sklenila pogodbe, ali se dogovarjala o prevzemu blaga in da tudi sicer ni dala nobenih dokazil o komuniciranju s slovaškima družbama, ki ju je navedla na računih, po katerih je uveljavljala oprostitev DDV. Tožbene trditve, da je bila tožeča stranka s slovaškima družba v pogodbenem razmerju in da so izjave podpisali prevzemniki naročenega blaga pa so pavšalne, saj tožeča stranka ne pojasni, iz česa naj bi izhajalo, da je pogodbeno razmerje med njo in slovaškima družbama resnično obstajalo, in da sta ti dve družbi blago naročili. Tožeča stranka sicer tudi v tožbi (tako kot prej v upravnem postopku) trdi, da so osebe, ki so blago prevzele, razpolagale s poslovno dokumentacijo teh družb, vendar ne navaja, za kakšno dokumentacijo naj bi šlo. Ugotovitvi, da osebe, ki so blago prevzele, niso izkazale ustreznih pooblastil ali kakšnega drugega pogodbenega razmerja do slovaških družb, pa tožeča stranka ne nasprotuje.

Po drugi strani je davčni organ ugotovil, da blago območja Republike Slovenije ni zapustilo. Tožeča stranka pri zaslišanju prič res ni bila navzoča, se je pa z njihovimi izpovedbami seznanila na način, ki ga določa ZDavP-2, to je z zapisnikom, v katerem so zbrane ugotovitve, do katerih je prišel davčni organ pri davčnem inšpekcijskem nadzoru. Tako se je seznanila tudi z ugotovitvami davčnega organa, da sta dve vozili, ki sta v lasti fizičnih oseb, registrirani v Sloveniji, in da je bilo z ogledi nahajališč ugotovljeno, da sta dve drugi vozili nahajata pri prevzemnikih. Vročen ji je bil zapisnik, na katerega je dala pisne pripombe, ki jih je davčni organ obravnaval z dodatnim zapisnikom, ki ji je bil prav tako vročen in na katerega je prav tako dala pripombe. Tako je bila z izjavami prevzemnikov blaga tožeča stranka seznanjena že z dodatnim zapisnikom, ki vsebuje vse ugotovitve, do katerih je prišel davčni organ, ko je preveril pripombe tožeče stranke na zapisnik, vključno z rezultati zaslišanja prič in preverjanjem nahajališč snežnih sani. Zato ne drži tožbena trditev, da se tožeča stranka o izvedenih dokazih ni mogla izjaviti. Glede na to je bilo po presoji sodišča tožeči stranki sodelovanje v postopku zagotovljeno. Upoštevati je namreč treba, da gre za poseben postopek po ZDavP-2, pri katerem je poudarek na zapisniških ugotovitvah in možnosti ugovarjanja tem ugotovitvam s pripombami na zapisnik še pred izdajo odločbe.

Tožeča stranka se je torej imela možnost seznaniti o vseh ugotovitvah, za ponovno zaslišanje že zaslišanih prič in za zaslišanje C.C. pa tudi po mnenju sodišča ni nobene potrebe. Kot je razvidno iz zgoraj navedenega, v obravnavanem primeru ni bistveno, ali so prevzemniki blago plačali neki drugi osebi ali so kupnino izročili C.C. na sedežu. Prav tako ni bistveno, ali so te osebe potrdile prevzem stvari. Bistveno je, da tožeča stranka ni izkazala, da bi te osebe blago prepeljale v drugo državo članico za kupca, ki je zavezanec za DDV druge države članice. Tudi če so prevzemniki blago plačali na sedežu družbe, to še ne pomeni, da so ga plačali s sredstvi slovaških družb ali v njunem imenu. Očitek, da so te osebe potrdile prevzem blaga in da so si osebo D. izmislile, še ne pomeni, da so blago odposlale ali prepeljale v drugo državo članico. Zato na drugačno odločitev o oprostitvi plačila DDV ne bi mogla vplivati niti morebitna ugotovitev, da izjave oseb, ki so blago prevzele, niso resnične.

Navedeno izhaja že iz obrazložitve odločbe upravnega organa prve stopnje, iz obrazložitve odločitve pritožbenega organa pa je jasno razvidno, da je ta pritožbo zavrnil, ker tožeča stranka ni izkazala, da bi bilo blago dejansko dobavljeno na Slovaško. Tožeča stranka zaslišanja priče ni uveljavljala v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva, temveč v zvezi z dokazovanjem, ali so prevzemniki blago plačali na sedežu tožeče stranke ali ne, kar pa, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, v obravnavanem primeru ne more biti odločilno. Zato je tudi sklicevanje tožeče stranke na ustavna procesna jamstva v dokaznem postopku in na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 720/2003 brezpredmetno. Dejstvo, da se tožeča stranka z razlogi izpodbijane odločitve ne strinja, pa ne pomeni, da odločitev ni obrazložena in da upravni organ ni pojasnil, zakaj zaslišanje priče ni potrebno.

To pomeni, da so neutemeljeni očitki o kršitvah pravil postopka, vsaj ne takšnih, ki bi lahko vplivale na odločitev. Neutemeljeni so tudi očitki o kršitvah ustavnoprocesnih jamstev v dokaznem postopku. Tudi po stališču Ustavnega sodišča RS sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna (npr. odločba št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004, Uradni list RS, št. 33/04). Poleg tega tožeča stranka v upravnem postopku ponovnega zaslišanja oseb, ki so prevzele blago, in soočenja z zakonito zastopnico tožeče stranke, niti ni zahtevala.

Po navedenem je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožeča stranka sicer trdi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno in predlaga izvedbo dokazov, vendar gre za dokaze, ki za odločitev niso pomembni.