Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Način vožnje obeh vozil, ko cestišče še ni bilo deljeno, in približevanje križišču, je narekovalo zavarovancu tožene stranke zmanjševanje hitrosti in uvrstitev na prometni pas za zavijanje v levo za tožnikom. Tožniku, ki prehitevanja drugega vozila pred križiščem ni mogel pričakovati, ni mogoče naložiti deljene odgovornosti po 192.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ker ni ob spremljanju nepravilne vožnje vozila zavarovanca tožene stranke skušal rešiti nastale prometne situacije, pri čemer v postopku ni bilo ugotovljeno, kako bi to lahko storil. Zato se revizijsko sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je prometno nesrečo v celoti povzročil zavarovanec tožene stranke in da je tožnik upravičen do povračila vse nastale škode.
Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi obeh strank zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki revizijske stroške v znesku 27.157,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.
Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku odškodnino v znesku 450.462,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 450.462,00 SIT od 14.2.1994 dalje in od zneska 0,40 SIT od 4.6.1980 dalje ter da mu povrne pravdne stroške v znesku 222.820,00 SIT. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je toliko ugodilo, da je prisojeno odškodnino znižalo na 284.000,21 SIT s pripadajočimi obrestmi in višji zahtevek zavrnilo. Prisojene pravdne stroške je znižalo na 190.212,00 SIT. V ostalem delu je tudi pritožbo tožene stranke zavrnilo. Po stališču sodišča druge stopnje je tožnik za nastalo škodo soodgovoren do 30%. Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da zavrne pritožbo tožene stranke in ugodi tožnikovi pritožbi. Izpodbija predvsem zaključek sodišča druge stopnje o tožnikovi soodgovornosti. Poudarja, da je zavarovanec tožene stranke grobo kršil predpise, ko je prehiteval tožnika na kraju, kjer prehitevanje ni dovoljeno. Tožnik je pred tem dal znak z roko za zavijanje v levo in zapeljal na vozni pas za tako zavijanje in to potem, ko se je prepričal, da to lahko stori. Zavarovanec tožene stranke bi moral upoštevati tožnikovo prednost, zmanjšati hitrost in voziti za njim. Končno še navaja, da mu je sodišče prve stopnje priznalo prenizko odškodnino in se glede tega sklicuje na svoje pritožbene navedbe.
Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.
Revizija je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.
Revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik v reviziji ni določno navedel in zato revizijsko sodišče ni moglo presoditi njihove utemeljenosti. Izpodbijano sodbo je po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.
Utemeljeno pa uveljavlja tožeča stranka v reviziji zmotno uporabo materialnega prava, kolikor je sodišče druge stopnje pri odločanju o odškodnini upoštevalo tožnikovo soodgovornost. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je tožnik kot voznik kolesa z motorjem vozil pred avtomobilistom - zavarovancem tožene stranke po cesti, ko cestišče še ni bilo deljeno. Zavarovanec tožene stranke je pred križiščem z leve strani dohiteval tožnika že na delu cestišča, ki ni namenjen prometu vozil (zebri). Do oplaženja obeh vozil je prišlo na začetku pasu, namenjenemu za zavijanje vozil v levo, ko je vozil zavarovanec tožene stranke vzporedno s tožnikom. Sodišče druge stopnje je videlo tožnikovo krivdo za nezgodo v tem, da se pred zavijanjem na levo ni prepričal o razmerah za sabo. Zato mu je priznalo le 70% odškodnine za nastalo škodo. Po mnenju revizijskega sodišča sodišče druge stopnje ni pravilno ocenilo dane prometne situacije. Upoštevati je treba, da je bilo po ugotovljenem dejanskem stanju tožnikovo vozilo že na samem začetku pasu za zavijanje v levo na tem prometnem pasu in da ga je v takih okoliščinah tik pred križiščem zavarovanec tožene stranke očitno prehiteval. Način vožnje obeh vozil, ko cestišče še ni bilo deljeno, in približevanje križišču, je narekovalo zavarovancu tožene stranke zmanjševanje hitrosti in uvrstitev na prometni pas za zavijanje v levo za tožnikom. Tožniku, ki prehitevanja drugega vozila pred križiščem ni mogel pričakovati, ni mogoče naložiti deljene odgovornosti po 192.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ker ni ob spremljanju nepravilne vožnje vozila zavarovanca tožene stranke skušal rešiti nastale prometne situacije, pri čemer v postopku ni bilo ugotovljeno, kako bi to lahko storil. Zato se revizijsko sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je prometno nesrečo v celoti povzročil zavarovanec tožene stranke in da je tožnik upravičen do povračila vse nastale škode.
Tožnik v reviziji navaja, da mu je bila glede na posledice in potek zdravljenja prisojena prenizka odškodnina, ne da bi navedel podrobnejše razloge. Sklicevanja na pritožbene navedbe ni mogoče upoštevati, ker je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi, pritožbeni ugovori pa so bili preizkušeni že pred sodiščem druge stopnje. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava šteje revizijsko sodišče, da je bila ob upoštevanju ugotovljenih tožnikovih poškodb, poteka zdravljenja in nastalih posledic višina negmotne škode ocenjena v skladu z določbami 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.
Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da mora tožena stranka povrniti tožniku vso ugotovljeno škodo (1.odst. 395.čl. ZPP).
Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 2.odst. 154.čl. in 2.odst. 166.čl. ZPP. Tožena stranka mora povrniti tožniku revizijske stroške od zneska 166.462,00 SIT, s katerim je v reviziji uspel.