Jedro

ZPP v drugem odstavku 213. člena določa, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, vendar obenem tudi, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek istega člena) in da sodišče zavrne le tiste dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev (2. odstavek 287. člena ZPP). Ne gre torej za diskrecijsko pravico sodišča, temveč dolžnost ravnanja sodišča v skladu s to določbo.

Sodišče druge stopnje je toženi stranki onemogočilo, da z izvedbo dokaza z grafologom (pravilno: z izvedencem za forenzično preiskavo pisav) dokaže svojo trditev, t. j. da je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisal sam. S tem je toženi stranki nezakonito odreklo možnost obravnavanja, kar predstavlja kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, oziroma je kršilo njeno pravico do izjave in s tem do poštenega sojenja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (1., 2. in 4. točki I. odstavka ter v III. in IV. odstavku izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških odgovora na revizijo in replike na odgovor se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnika za ugotovitev nezakonitega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 21.9.2005, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 19.9.2005 dalje, vrnitev nazaj na delo in plačilo pripadajočega nadomestila plače. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je bil tožnik ob vrnitvi iz šole v naravi osumljen spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let. Dne 19.9.2005 je bila podana pisna izjava, v kateri je med drugim navedeno, da „na lastno željo takoj prekinja delovno razmerje.“ Izjava se glasi na tožnika in je podpisana. Sodišče je ugotovilo, da je izjavo dne 19.9.2005 napisala in lastnoročno podpisala A.Š., njegova hčerka, in ne tožnik sam. Kljub temu je presodilo, da je bil ravnatelj v opravičljivi zmoti, da je izjavo podal tožnik. Zaradi tega je tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke z dne 21.9.2005 zakonit. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 21.9.2005, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z 19.9.2005 in mu še traja, zaradi česar ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu čas od 19.9.2005 vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico, razen za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu, in mu izplačati tudi pripadajoče nadomestilo plače, za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu pa morebitno razliko med prejeto plačo pri drugem delodajalcu in pripadajočim nadomestilom plače pri toženi stranki. Njegov višji zahtevek je zavrnilo. Glede na spremenjen uspeh v sporu je posebej odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in o pritožbenih stroških. Presodilo je, da ni bistveno, če je bil ravnatelj tožene stranke, ki je izdal izpodbijani sklep, v opravičljivi zmoti, temveč je odločilnega pomena ugotovitev, da tožnik redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v skladu z 81. členom Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002) sploh ni podal, temveč sta jo sestavili tožnikova soproga in hčerka. Zato je v skladu s 4. točko 358. člena ZPP ugodilo njegovim zahtevkom za razveljavitev sklepa tožene stranke in ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Dodalo je, da ZDR sicer ne predvideva več posebnih sklepov delodajalca. Ker je bil tožnik določen čas zaposlen tudi pri drugem delodajalcu, mu za to obdobje ni priznalo pravic pri toženi stranki oziroma mu je prisodilo le morebitno razliko plače. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004). Tožena stranka je že pred sodiščem prve stopnje nekajkrat predlagala izvedenca grafologa, ki bi ugotovil pristnost podpisa na odpovedi. V zvezi s tem je na obravnavi vložila v spis tudi ustrezne listine. Že laičen pogled tožnikovega podpisa na odpovedi in v ostalih listinah poraja resen dvom v izpoved njegove žene in hčerke. Dejstvo je tudi, da je tožnik vedel za odpoved z dne 19.9.2005, saj se je že naslednji dan zaposlil drugje, preklic odpovedi pa je podal šele 26.9.2005, ko je prišel v stik s svojim pooblaščencem. Te okoliščine kažejo na njegovo voljo, da preneha delati pri toženi stranki. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe ZPP, ker ni razpisalo obravnave in izvedlo dokazov z zaslišanjem tožnika in določitvijo grafologa za ugotovitev, čigav podpis je v resnici na odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, saj sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe govori o pogodbi o zaposlitvi, ki med strankama sploh ni bila sklenjena, opozarja pa tudi na to, da bi se moral zahtevek glasiti na razveljavitev odpovedi tožnika. Tožbo bi bilo treba zavreči. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku. Ta v odgovoru na revizijo med drugim navaja, da tožena stranka uveljavlja zmotno presojo izvedenih dokazov, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno. V dodatni vlogi (repliki na odgovor) tožena stranka opozarja na to, da tožnika ne more več zaposliti na delovnem mestu, na katerem bi imel stike z otroci, saj je v skladu z mednarodnimi konvencijami dolžna zaščititi interese otrok.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Iz revizije sicer ne izhaja izrecno, da se ne nanaša tudi na del sodbe sodišča druge stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen. Kljub temu je šteti, da je predmet revizije le ugodilni del izpodbijane sodbe (v katerem je bilo odločeno o tem, da se ugodi tožbenim zahtevkom in posledično odločeno o stroških postopka), saj je glede ostalega dela očitno, da revident nima pravnega interesa za vložitev revizije.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na kršitev določbe 30. člena ZDSS-1, po kateri zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Iz te določbe v določenih primerih izhaja prepoved razveljavitve sodbe sodišča druge stopnje s strani sodišča druge stopnje in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, do česar pa v tem sporu ni prišlo, saj je sodišče druge stopnje o stvari odločilo po vsebini in je spremenilo odločbo sodišča prve stopnje - s sklicevanjem na določbo 4. točke 358. člena ZPP.

Kljub temu je sodišče druge stopnje s tem, ko se je pri svoji odločitvi oprlo le na dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da pisne izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podal tožnik sam, kršilo pravico tožene stranke do sodelovanja v dokaznem postopku, kar je eden od elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.). Iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da sodišče dokazne predloge strank pretehta in izvede predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna. Ustavno sodišče RS v svojih odločbah (npr. sklepih Up-332/02 z dne 25.11.2003, Up-391/02 z dne 29.1.2004, Up-77/01 z dne 4.3.2004) poudarja načelno dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, razen če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi.

ZPP v drugem odstavku 213. člena določa, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, vendar obenem tudi, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek istega člena) in da sodišče zavrne le tiste dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev (2. odstavek 287. člena ZPP). Ne gre torej za diskrecijsko pravico sodišča, temveč dolžnost ravnanja sodišča v skladu s to določbo. Med upravičene razloge za zavrnitev predlaganih dokazov je šteti npr. primere, ko sodišče zavrne nesubstancirane dokazne predloge strank, če stranke predlagajo izvedbo dokazov, s katerimi naj bi se ugotovilo dejstva, ki niso pravno pomembna, če naj bi se dokazovala dejstva, ki niso predmet dokazovanja, dejstva, glede katerih je stranka prekludirana, dejstva, ki so že dokazana, ki so neprimerna za ugoditev določenega dejstva, itd… Navedeno načelno pravilo, da je sodišče razen izjem dolžno izvesti predlagane dokaze, se kaže v zvezi s tem, da je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podal on sam, temveč žena oziroma hči, ki jo je tudi podpisala (to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje na podlagi njunega zaslišanja), tožena stranka pa je obratno trdila, da je odpoved podpisal sam tožnik (prvič v pripravljalni vlogi z dne 27.1.2006 - list. št. 39) in zaradi tega predlagala tudi dokaz z izvedencem grafologom (v tej vlogi in na obeh obravnavah - list. št. 39, 53 in 76). Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, čeprav je bil dovolj substanciran (tožena stranka je dovolj jasno trdila, da je odpoved podpisal tožnik), in pomemben za ugotovitev pravno odločilnega dejstva. Zadovoljilo se je le z izpovedjo tožnikove žene in hčerke, ki je bila (šele glede na sicer pravilno stališča sodišča druge stopnje) v korist tožniku. Kljub temu tožena stranka sploh ni mogla izpodbijati te odločitve (in pri tem tega, da sodišče prve stopnje ni izvedlo njenega nasprotnega dokaza), saj je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke zavrnilo in je zato pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje lahko vložil le tožnik. Tožena stranka je šele z revizijo lahko prvič uveljavila kršitev določb postopka, do katere je prišlo zaradi neizvedenega pomembnega dokaza - ker se je sodišče druge stopnje zadovoljilo že z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki pa ni temeljil na celovito izvedenem dokaznem postopku.

Sodišče druge stopnje je (sicer pravilno) zaključilo, da ni mogoče upoštevati stališča sodišča prve stopnje o opravičljivi zmoti ravnatelja tožene stranke, vendar pa se v nadaljevanju v zvezi s tem ne bi smelo opreti le na dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podal tožnik. Prav s tem je toženi stranki onemogočilo, da dokaže tudi svojo nasprotno trditev oziroma, da z izvedbo dokaza z grafologom (pravilno z izvedencem za forenzično preiskavo pisav) dokaže svojo trditev, da je tožnik odpoved podpisal sam. Zato je v nastali, sicer izjemni situaciji, sodišče druge stopnje toženi stranki nezakonito odreklo možnost obravnavanja, kar predstavlja kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, oziroma je kršilo njeno pravico do izjave in s tem do poštenega sojenja.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu z 1. odstavkom 379. člena ZPP izpodbijano sodbo v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka (kot je razvidno iz izreka) razveljavilo in zadevo vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje.