Jedro

Po 1. odstavku 264. člena ZPP se lahko med pravdo ali pred pravdo predlaga, naj se ta dokaz izvede, če je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu podal predlog za zavarovanje dokazov, v katerem je navedel, da v tej zadevi uveljavlja odškodnino za nesrečo pri delu. V predlogu je uveljavljal zavarovanje dokazov z zasegom kamer, ki naj bi ga beležile pri izstopanju iz tovornjaka pri toženi stranki in izročitev tahografov, iz katerih naj bi bilo razvidno, kje se je nahajal in kdaj. Ker tožnik v predlogu za zavarovanje dokazov ni navedel razlogov, zaradi katerih misli, da izvedba dokazov kasneje ne bo mogoča, oziroma da bo ta izvedba otežena, njegov predlog za zavarovanje dokazov z zasegom kamer in tahografov ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se predlog tožene stranke za povrnitev separatnih stroškov v višini 565,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo predlog tožnika za zavarovanje dokazov, ki ga je podal dne 17. 3. 2015. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 565,22 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje, tožnika pa v celoti oprosti plačila stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je prepričan, da tožena stranka še vedno razpolaga s posnetki kamer in tahografov, glede katerih je tožnik predlagal zavarovanje dokazov. Tožnik je sedaj v invalidskem postopku, poškodoval se je na delu, sporno dogajanje pa je bilo tudi posneto. Sodišče prve stopnje pa se je odločilo drugače, v celoti je sledilo navedbam tožene stranke o neprimernosti predlaganega dokaza, pri čemer se sploh ni spuščalo v zadevo, ni upoštevalo, da je tožnik brezposeln že vrsto let po krivdi tožene stranke, da nima niti za preživetje, da se z vsemi silami bori za kakršenkoli denar, saj že leta trajajo njegovi postopki okrevanja tako v rednih zdravstvenih organizacijah kot tudi pri alternativnih zdravljenjih. V postopku še ni bilo odločeno, če je sploh res, da je dokazana trditev, da tožena stranka ni kriva za nastanek nezgode. V izpodbijanem sklepu pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tako pač je in je enostavno verjelo toženi stranki, da nima več dokazov. Smiselno se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu podal predlog za zavarovanje dokazov, v katerem je navedel, da v tej zadevi uveljavlja odškodnino za nesrečo pri delu. Zanikal je trditve tožene stranke, da kritičnega dne ne bi bil na delovnem mestu. Navedel je, da je po dolgotrajnem premišljevanju dojel, da so povsod naokoli po firmi tožene stranke kamere, ki so ga morale zabeležiti pri izstopanju iz tovornjaka. Poleg zavarovanja dokaza z zasegom kamer je želel še izročitev tahografov, saj se bo iz njih natančno videlo, kje in kdaj se je nahajal. Navedel je še, da je sedaj prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje, da mu je po zavodu priznan status invalida, da mu pripada pravica do zaposlitvene rehabilitacije, pri čemer je potek te rehabilitacije razložen v rehabilitacijskem načrtu. Trenutno že en teden dela v administraciji, saj za fizično delo šoferja ni več sposoben, kar izhaja iz zdravniških izvidov.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu povsem utemeljeno zaključilo, da pogoji za zavarovanje dokazov, ki jih določa 264. člen ZPP, niso izpolnjeni. Po 1. odstavku 264. člena ZPP se namreč lahko med pravdo ali pred pravdo predlaga, naj se ta dokaz izvede, če je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja. Na podlagi 2. odstavka 264. člena ZPP (ki za odločitev o tožnikovi pritožbi sicer ni pomemben) je zavarovanje dokazov dovoljeno zahtevati tudi potem, ko postane odločba, s katero je postopek končan, pravnomočna, če je to potrebno pred postopkom ali med postopkom z izrednimi pravdnimi sredstvi. Po 266. členu ZPP mora predlagatelj v vlogi, s katero se zahteva zavarovanje dokazov, navesti dejstva, ki naj se dokažejo, dokaze, ki naj se izvedejo, in razloge, zaradi katerih misli, da se pozneje dokaz ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba kasneje težja. Z ozirom na zgoraj opisano vsebino tožnikovega predloga za zavarovanje dokazov je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da tožnik v svojem predlogu ni navedel razlogov, zaradi katerih misli, da izvedba dokazov kasneje ne bo mogoča, oziroma da bo ta izvedba otežena. To pa pomeni, da je tožnikov predlog za zavarovanje dokazov z zasegom kamer in tahografov neutemeljen.

8. V zvezi s tem so povsem nebistvene pritožbene navedbe tožnika, s katerimi zatrjuje, da je sedaj v invalidskem postopku, da se je poškodoval na delu, da je brezposeln že vrsto let po krivdi tožene stranke, da nima denarja za preživetje,... .

9. Ker je sodišče prve stopnje predlog za zavarovanje dokazov utemeljeno zavrnilo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je tožniku v izpodbijanem sklepu naložilo, da toženi stranki povrne separatne stroške, ki jih je priglasila v odgovoru na predlog. Iz obrazložitve priglašenih separatnih stroškov izhaja, da jih je tožena stranka priglasila na podlagi 1. in 2. odstavka 156. člena ZPP. Po 1. odstavku 156. člena ZPP mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Po 2. odstavku 156. člena ZPP pa lahko sodišče odloči, da mora zakoniti zastopnik ali pooblaščenec stranke povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Vložitev predloga za zavarovanje dokazov (kljub temu, da ta ni vseboval vseh sestavin iz 266. člena ZPP) nikakor ni mogoče okvalificirati kot krivdnega ravnanja tožnika oziroma njegove pooblaščenke, ki bi bilo podvrženo sankcioniranju povrnitve stroškov po 1. oziroma 2. odstavku 156. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem obsegu tožnikovi pritožbi ugodilo in v tem delu izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je predlog tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov v zvezi s sestavo odgovora na predlog za zavarovanje dokazov kot separatnih stroškov zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor tožene stranke na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tožnikove pritožbe, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.