Jedro

Izvedenec, ki še ni bil zaslišan, ne more biti navzoč pri zaslišanju drugega izvedenca, lahko pa je navzoč pri izvedbi drugih dokazov. Drug izvedenec pomeni drugi izvedenec iste stroke, medtem ko glede izvedencev različnih strok ni ovire, da ne bi smeli biti navzoči pri zaslišanju drugih izvedencev.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obsojenega S.H. za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Zahtevi obsojenega S.H. in zagovornika obsojenega J.D. se zavrneta.

Obsojenca se oprostita plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 30.3.2005 spoznalo za kriva, obsojenega S.H. kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena v zvezi s 25. členom KZ ter kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 134. člena in protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ, obsojenega J.D. pa kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena v zvezi s 25. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ in pomoči h kaznivemu dejanju protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena v zvezi s 27. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ. Obsojenemu S.H. je določilo posamezne kazni od šest mesecev zapora do sedem let zapora, nato pa mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen osem let zapora. V enotno kazen mu je vštelo čas pridržanja in čas, ki ga je prebil v priporu od 21.11.2003 od 9.15 ure dalje. Obsojenemu J.D. je po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezni kazni štiri in šest mesecev zapora, nato pa po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ enotno kazen devet mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. V pogojno obsodbo mu je vštelo čas pridržanja in v priporu prestan čas od 21.11.2003 od 19.15 ure do 31.3.2004 do 14.45 ure. Po 69. členu KZ je temu obsojencu odvzelo sekiro z lesenim ročajem in kramp z zlomljenim ročajem. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, po 1. odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornikov obremenjujejo proračun. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega J.D. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju posebno hude telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 135. člena v zvezi s 27. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ ter po 1. odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 13.9.2005, ob delni ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v izreku o krivdi in pravni opredelitvi kaznivih dejanj pod točko III/a,b tako, da je obsojenca spoznalo za kriva, in sicer obsojenega S.H. nadaljevanega kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 4. in 1. odstavku 143. člena KZ, obsojenega J.D. pa kaznivega dejanja pomoči k temu kaznivemu dejanju po 4. in 1. odstavku 143. člena v zvezi s 27. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ ter v odločbi o kazenskih sankcijah tako, da je prvemu za navedeno kaznivo dejanje določilo posamezno kazen eno leto zapora in nato enotno izrečeno kazen zvišalo na osem let in šest mesecev zapora. Obsojenemu J.D. je namesto pogojne obsodbe izreklo kazen zapora, pri čemer mu je določilo posamezni kazni šest mesecev zapora za vsako dejanje, nato pa mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 11 mesecev zapora. V ostalem je pritožbo okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbe obsojenega S.H. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenega J.D. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Oba obsojenca je oprostilo plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti: obsojeni S.H. dne 12.1.2006 zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 3., 5., 8. in 11. točke 371. člena ZKP, njegov zagovornik priporočeno po pošti dne 19.1.2006 zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka ter zagovornik obsojenega J.D. dne 3.11.2005 zaradi kršitve postopkovnih določb in kršitve kazenskega zakona po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije, v smislu 427. člena ZKP pa opozarja na precejšen in očiten dvom v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja. Obsojeni S.H. predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvo in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje pred povsem spremenjeni sodni senat, podredno pa se zavzema za znižanje posameznih in enotne kazni ter za oprostitev povrnitve stroškov postopka, nastalih z zahtevo za varstvo zakonitosti. Njegov zagovornik predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obsojenega J.D. predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da izreče, da se pritožbi zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo ugodi in se le ta spremeni tako, da se obsojenca oprosti očitanih dejanj.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega S.H. po 2. odstavku 423. člena ZKP zavrže kot prepozno vloženo, zahtevi obsojenega S.H. in zagovornika obsojenega J.D. pa zavrne kot neutemeljeni.

K točki I Zahteva zagovornika obsojenega S.H. je vložena prepozno.

Iz spisu priložene vročilnice je razvidno, da je bila obsojenemu S.H. sodba sodišča druge stopnje vročena 12.10.2005 ob 16. uri v zaporih C. Zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil priporočeno po pošti dne 19.1.2006. Trimesečni rok, v katerem je treba glede na določbo 3. odstavka 421. člena ZKP vložiti to izredno pravno sredstvo, se je iztekel v četrtek dne 12.1.2006. Rok za vložitev zahteve namreč teče od dneva vročitve pravnomočne sodne odločbe, v tem primeru sodbe sodišča druge stopnje, od dneva vročitve obsojencu, ne njegovemu zagovorniku. Zato je Vrhovno sodišče postopalo po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP in zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot prepozno.

K točki II Zahtevi obsojenega S.H. in zagovornika obsojenega J.D. nista utemeljeni.

Zagovornik obsojenega J.D. uveljavlja naslednje kršitve: – absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče v času, ko so stranke podajale navedbe, ugovore in dokazne predloge ter so se izvajali dokazi, izvedencev ni napotilo iz razpravne dvorane, kasneje pa na izvedenska mnenja le teh oprlo sodbo. Zato gre za nedopustne dokaze in je posledično sodba nezakonita in neustavna; – kršitev 2. odstavka 331. člena ZKP, ker je sodišče dopuščalo posameznim izvedencem, ki še niso podali izvida in mnenja, prisotnost na glavni obravnavi v času, ko so drugi izvedenci podajali izvedenska mnenja. Sodbo je sodišče oprlo na njihove izvide in mnenja ter je zato nezakonita. Drugostopenjsko sodišče kršitev ni sankcioniralo, hkrati pa je tudi njegova sodba nezakonita, ker je v nasprotju s pritožbenimi navedbami zaključilo, da zagovornik ni zatrjeval, da so te kršitve vplivale ali mogle vplivati na zakonitost sodbe; – kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj da so razlogi prvostopenjske sodbe nejasni, med njimi je nasprotje oziroma obstoji nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin v spisu, konkretno o vsebini pisnih in ustno podanih izvedenskih mnenj izvedencev psihiatrije in psihologije glede obsojenčeve sposobnosti imeti v oblasti svoje ravnanje. Poudarja, da je tudi drugostopenjska sodba obremenjena s to kršitvijo, saj je vprašanje prištevnosti pravno relevantno dejstvo. Mnenji psihiatra in psihologa sta diametralno nasprotni, zato je razlogovanje sodišča, da sta skladni, protispisno; – kršitev določb ZKP zaradi postopanja nižjih sodišč, ki sta priznali izvedenstvu psihiatrije nadrejenost nad izvedenstvom psihologije. Ob enakopravnem obravnavanju obeh izvedencev, bi morala biti izdana oprostilna sodba; – kršitev postopkovnih določb, ker je postopek zoper obsojenega D. tekel, čeprav ta glede na svoje duševno stanje ni bil in ni procesno sposoben sodelovati v kazenskem postopku. Gre za procesno nesposobnost obsojenca zaradi trajanja poškodovanosti možganov. Obsojenec ni popolnoma prišteven in zato ni sposoben aktivne obrambe; – kršitev kazenskega zakona, ker pravni zaključek o le bistveno zmanjšani prištevnosti obsojenega D. predstavlja takšno kršitev, pri čemer se sklicuje na mnenje izvedenca dr. P., iz katerega sledi, da je bil obsojenec neprišteven; – kršitev 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da glede kaznivega dejanja pod točko I izreka prvostopne sodbe ni obstajal in ne obstaja predlog za pregon tega dejanja s strani upravičene osebe, ker sodišče ni ugotovilo, da je posest A.B. na spornem avtomobilu temeljila na zakonitem pridobitnem naslovu. Po navedbah zahteve obstaja tudi očiten dvom o tem, da je oškodovanka bila zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja sploh sposobna podajati pravno veljavne izjave volje. Sodišči pa sta kršili 55. člen ZKP. Po razlagi zahteve bi moralo sodišče obtožbo v tem delu zavrniti, ker izjave o nadaljevanju pregona ni podal nihče od svojcev A.B.; – kršitev določb ZKP in kazenskega zakona, ki so po naziranju zahteve podane, ker je državno tožilstvo spremenilo obtožnico šele v pritožbeni fazi, sodišče druge stopnje pa je tej nedovoljeni spremembi sledilo in okoliščine, ki so bile uveljavljane v pritožbi upoštevalo kot podlago za izrek sodbe v kvalificirani obliki dejanja po 4. odstavku 143. člena KZ. S tem je kršilo načelo ustnosti, javnosti in neposrednosti ter obdolženčevo pravico do obrambe. Pravna opredelitev tega dejanja po 4. odstavku 143. člena KZ tudi sicer predstavlja kršitev kazenskega zakonika. Glede na dejstva, ki izhajajo iz spisa, zahteva meni, da obstaja dvom v pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ki sta ga v zvezi s tem obsojenčevim dejanjem ugotovili nižji sodišči in da obsojencu ni mogoče očitati niti pomoči k temeljni obliki kaznivega dejanja iz 143. člena KZ in – kršitev kazenskega zakona, saj nižji sodišči, posebej še sodišče druge stopnje, nista pravilno uporabili določb o olajševalnih in obteževalnih okoliščinah in sta zato obsojenemu D. izrekli prestrogo sankcijo, tako za vsako od obeh dejanj kot tudi za skupno izrečeno kazen.

Obsojeni S.H. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja: – bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, čeprav iz obrazložitve, v kateri navaja, da mu je sodišče odvzelo pravico do neposrednega izvajanja dokazov s tem, ko izvedenskega mnenja ni podala izvedenka sodno-medicinske stroke, ki je opravljala raztelešenje oškodovane A.B., sledi, da meri na kršitev pravice obrambe in s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Kot je razvidno iz nadaljnje utemeljitve, vložnik zahteve meni, da je prišlo do dveh interpretacij vzroka oškodovankine smrti, ene s strani izvedenke dr. S.Š. in druge s strani izvedencev, zaslišanih na glavni obravnavi; – kršitev 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ni z ničemer dokazano, da je osebno vozilo, katero je uporabljala pokojna oškodovanka, sploh njena last. S tem vložnik zahteve nakazuje, da ni bila upravičena podati predlog za kazenski pregon in da zato ta procesna predpostavka ni podana; – bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker prvo in drugostopenjska sodba temeljita na nedopustnih dokazih. Sodišče prve stopnje izvedencev ni napotilo iz razpravne dvorane v času, ko so stranke podajale navedbe, ugovore in dokazne predloge in ko so se izvajali dokazi z vpogledom spisovnega gradiva. Zahteva očitno ocenjuje, da bi sodišče izvide in mnenja teh izvedencev moralo izločiti iz spisa in nanje ne bi smelo opreti sodbe in – bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da sodba temelji na zmotnih zaključkih zdravstvene dokumentacije in na zmotni ugotovitvi vzroka oškodovankine smrti, da obdukcijski zapisnik dr. S.Z.Š. in izvedenska mnenja sodnomedicinskih izvedencev ne morejo biti temelj za obsodbo, ker se ta dokaza razlikujeta glede vzroka smrti oškodovanke in da niso bili odvzeti vzorci za mikrobiološko preiskavo, kar bi bilo za ugotavljanje vzroka smrti pokojne A.B. potrebno.

K zahtevi zagovornika obsojenega J.D. Prisotnost izvedencev na glavni obravnavi predpisujejo določbe 1. odstavka 319. člena in 2. odstavka 331. člena ZKP. Po 1. odstavku 319. člena ZKP po ugotovitvi obtoženčeve istovetnosti napoti predsednik senata priče in izvedence na kraj, ki je zanje določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo k zasliševanju. Izrecno je tudi predpisano, da predsednik senata pridrži izvedence, da spremljajo potek glavne obravnave, če je potrebno. Iz te določbe sledi, da so izvedenci lahko navzoči ves čas glavne obravnave, torej tudi med podajanjem zagovora obtoženca. Povsem razumljivo je, da je za odločitev o tem glede na vlogo, ki mu je dana v procesnem zakonu, pristojen predsednik senata. Če je hkrati povabljenih več izvedencev, ne more biti izvedenec, ki še ni bil zaslišan, navzoč pri zaslišanju drugega izvedenca (2. odstavek 331. člena ZKP), dokler ni bil zaslišan, lahko pa je navzoč pri izvedbi drugih dokazov. Drug izvedenec pomeni drugi izvedenec iste stroke, medtem ko glede izvedencev različnih strok ni ovire, da ne bi smeli biti navzoči pri zaslišanju drugih izvedencev (glej mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004). Določba 1. odstavka 319. člena ZKP ne predpisuje, da je predsednik senata dolžan sprejeti v zvezi z odločitvijo glede navzočnosti izvedencev sklep in ga tudi razglasiti. V situaciji, ki jo zatrjuje vložnik zahteve, niso bile kršene navedene določbe. Kršitev bi lahko bila podana le, če bi sodišče povabilo na glavno obravnavo izvedence iste stroke in bi eden od njih bil navzoč pri zaslišanju drugih, čeprav sam še ni bil zaslišan. Pa tudi v tem primeru bi bilo mogoče opredeliti takšno kršitev kot relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, pri čemer bi bilo potrebno izkazati, da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. V tem smislu je treba razumeti tudi razloge sodbe sodišča druge stopnje, pri čemer pravnega naziranja, ki je v nasprotju z naziranjem pritožnika, ni mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa je že sodišče prve stopnje odločilna procesna dejstva, ki zadevajo to vprašanje, ugotovilo in navedlo v obrazložitvi sodbe (sodba sodišča prve stopnje na 8. in 9. strani), le ta pa dajejo zanesljivo podlago za sklepanje, da zatrjevane kršitve niso podane.

Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju prištevnosti oprlo na izvid in mnenje izvedenca psihiatra dr. S.Z. V razlogih je utemeljilo, kako presoja to mnenje, pri čemer je navedlo, da je ugotovitev tega izvedenca glede bistveno zmanjšane prištevnosti obsojenega D. skladna z ugotovitvijo sodnega izvedenca psihološke stroke, ki je za obsojenca ugotovil, da je navznoter obrnjena oseba, ki ceni mir in naravo, da se zna trdno navezati na posamezne ljudi in jim ostati nekritično zvest ter da je zelo sugestibilna oseba. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe (3. odstavek na 13. strani drugostopenjske sodbe) deloma povzelo mnenje izvedenca klinične psihologije dr. P., podanega tako na glavni obravnavi 20.12.2004 kot na glavni obravnavi 22.3.2005 ter tudi mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. Z. Na podlagi povzete vsebine izvedenskih mnenj je presodilo, da sodišče prve stopnje ni zmotno ugotovilo stopnje obsojenčeve prištevnosti v času storitve kaznivih dejanj. Glede na obrazložitev, ki jo v zvezi z navedenim dejstvom vsebujeta sodbi nižjih sodišč, ni podlage za sklepanje, da je v sodbah vsebina pisnih in ustno podanih izvidov in mnenj povzeta v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Gre namreč za oceno obeh izvedenskih mnenj, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo skladnost psihiatrovega mnenja z mnenjem psihologa v zgoraj prikazanem delu, sodišče druge stopnje pa razlago izvedenca dr. P., ki jo je dal na glavni obravnavi 20.12.2004 povezalo z ostalo vsebino njegovega mnenja in vsebino mnenja psihiatra dr. Z. ter na podlagi tega zaključilo, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s stopnjo prištevnosti obsojenega D. pravilne. V tem položaju ni mogoče sprejeti stališča vložnika zahteve, da sta sodišči prve in druge stopnje po eni strani bistveno kršili določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, po drugi strani pa kršili "določbe ZKP", ker sta priznali izvedenstvu psihiatrije nadrejenost nad izvedenstvom psihologije, pri čemer slednje kršitve sploh ne opredeli. Vprašanje presoje izvedenskih mnenj, za kar dejansko tudi gre, je stvar ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP). Presoja, ki jo vsebuje pravnomočna sodba, upošteva specifičnost izvedencev različnih strok in je zato obrazložena s povsem razumnimi razlogi.

V zvezi z vprašanjem prištevnosti zahteva tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona (2. točka 372. člena ZKP). Ta kršitev je podana, če sodišče nepravilno ugotovi, da ne obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, pa kljub temu obtoženca oprosti obtožbe, ali v primeru, če nepravilno ugotovi, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, pa obtoženca kljub temu spozna za krivega. V tem primeru je sodišče na podlagi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin sklepalo, da je obsojenec storil kaznivi dejanji v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti ter ga v posledici tega utemeljeno spoznalo za krivega.

Na podlagi mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke sodišče prve stopnje ni dvomilo v sposobnost obsojenega D. razumeti pomen procesnih pravic, ki mu jih daje kot obtožencu Zakon o kazenskem postopku in jih tudi uporabljati. Presodilo je, da je obsojenec sledil postopku in ga razumel, ker je večkrat podal zagovor. Vsebina zagovora pa je glede na obravnavane dogodke smiselna, razumljiva in logična. Sodišče druge stopnje je sprejelo razloge prvostopenjskega sodišča ter zavzelo stališče do pritožbenih navedb, ki so ponovljene v zahtevi za varstvo zakonitosti in jih tudi utemeljeno zavrnilo. V Zakonu o kazenskem postopku je to vprašanje urejeno v določbah 1. odstavka 179. člena, 2. odstavka 277. člena in 3. točke 352. člena ZKP. V teh določbah predpisane odločitve sprejme sodišče le, če predhodno ugotovi, da storilec kaznivega dejanja po storjenem kaznivem dejanju duševno zboli ali če nastane pri njem duševna motnja ali če zboli za kakšno drugo hudo boleznijo, zaradi katere se dalj časa ne more udeleževati postopka. V teh primerih gre za okoliščine, ki preprečujejo kazenski pregon obdolženca. Če med preiskavo nastane tak položaj, jo preiskovalni sodnik s sklepom prekine, v nadaljnjem postopku pa se s sklepom obtožnica zavrže (2. odstavek 277. člena in 3. točka 352. člena ZKP). V tej zadevi je sodišče ugotovilo, da pri obsojenemu D. po storitvi kaznivega dejanja ni nastalo katero izmed bolezenskih stanj, ki bi onemogočalo, da se zoper njega vodi in dokonča kazenski postopek. Zato zahteva neutemeljeno uveljavlja kršitve postopkovnih določb, pri čemer izhaja iz drugačne, lastne ocene obsojenčevega duševnega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče. S tem pa v bistvu uveljavlja v zvezi s tem procesnim dejstvom v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je oškodovana A.B. v obliki zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon podala takšen predlog ter v nadaljevanju odgovorilo na vse ugovore obrambe in izrecno poudarilo, da je v zvezi s podanim predlogom pomembna izražena volja oškodovanke, da želi in zahteva, da se storilca kaznivega dejanja po 1. odstavku 224. člena KZ kazensko preganja. Presodilo je tudi vprašanje lastništva uničenega avtomobila, pri tem pa navedlo dokaze in jih tudi ocenilo. Prav tako je podalo razlago določb 55. člena ZKP ter navedlo razloge, s katerimi je zavrnilo zagovornikov predlog za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke glede ugotovitve, ali je oškodovanka v času podaje predloga za pregon bila sposobna razumeti pomen tega procesnega dejanja in sposobna oblikovati veljavno izjavo volje. Pri tem je obrazložilo, zakaj šteje, da zagovornikovi dvomi v navedene okoliščine niso utemeljeni, hkrati pa je izhajalo iz oškodovankinega stanja in ravnanja v času, ko je predlog za pregon podala, ugotovljenega na podlagi podatkov zdravnika dr. O. in izpovedb prič M.Z. in F.L. Iz obširne utemeljitve, ki jo vsebuje drugostopenjska sodba, ki dopolnjuje razloge prvostopenjske sodbe, je razvidno, da je pritožbeno sodišče sprejelo tako dejansko podlago kot tudi pravne zaključke, ki jih je v zvezi s tem vprašanjem sprejelo tudi sodišče prve stopnje. Glede na ugotovljena dejstva tudi Vrhovno sodišče soglaša z zaključki obeh nižjih sodišč in ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Dejstvena podlaga namreč ne omogoča sklepanja, da oškodovanka ni vložila predloga za kazenski pregon v zavestnem stanju in prav tako ne sklepanja, da ni šlo za njen avtomobil. Tudi ne gre za kršitev določbe 55. člena ZKP, ki obravnava situacijo, v kateri oškodovanec umre med tem, ko teče rok za predlog ali umre med postopkom. V teh primerih lahko osebe, naštete v navedeni določbi, v treh mesecih po njegovi smrti podajo predlog oziroma izjavijo, da nadaljujejo postopek. Po ustaljeni sodni praksi in tudi razlagi procesne teorije sodišče ni dolžno ugotavljati, ali obstajajo osebe iz 55. člena ZKP, jih iskati in jih nato poučevati o njihovi pravici do nadaljevanja postopka. Zato tudi primer, ki je enak obravnavanemu, sodišča ne zavezuje k iskanju sorodnikov oškodovanca oziroma oškodovanke zaradi morebitne izjave, ali vztrajajo pri predlogu za pregon, ali pa ga umikajo.

Obtožnica je obsojenemu S.H. očitala kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po 4. odstavku 143. člena KZ, obsojenemu J.D. pa kaznivo dejanje pomoči k temu kaznivemu dejanju. Okrožna državna tožilka je dne 23.3.2005 vložila pisno spremembo obtožbe, deloma tudi glede opisa tega kaznivega dejanja, ki ga je znova pravno opredelila kot kaznivo dejanje po 4. odstavku 143. člena KZ za obsojenega H., za obsojenega D. pa kot kaznivo dejanje po 4. odstavku 143. člena v zvezi s 27. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ. Sodišče prve stopnje je dejanji obsojencev pravno opredelilo kot kaznivi dejanji odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ oziroma po 1. odstavku 143. člena v zvezi s 27. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ, ker je na podlagi presoje vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin sklepalo, da odvzem prostosti oškodovanki ni bil storjen na grozovit način. Sodišče druge stopnje je na pritožbo okrožne državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo in dejanje obsojenega H. pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po 4. in 1. odstavku 143. člena KZ, obsojenega D. pa poskusa kaznivega dejanja po 4. in 1. odstavku 143. člena v zvezi s 27. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ in sicer za prvi odvzem prostosti. Iz navedenega poteka postopka sledi, da državno tožilstvo ni spremenilo obtožnice v pritožbeni fazi, temveč pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje, kar je v skladu z določbami 344. člena ZKP. Zato sodišče druge stopnje, ki je ugodilo pritožbi državne tožilke v ničemer ni kršilo "določbe ZKP" in tudi ne v zahtevi zatrjevana postopkovna načela ter obsojenčevo pravico obrambe.

Pri presoji vprašanja, ali je sodišče druge stopnje utemeljeno sklepalo, da je kaznivo dejanje bilo storjeno na grozovit način, je treba izhajati iz opisa dejanja, ki ga je vsebovala spremenjena obtožba in ki ga je drugostopenjska sodba povzela v izreku ter iz vseh odločilnih dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Dejanske zaključke v zvezi s kaznivima dejanjema obeh obsojencev je sodišče prve stopnje navedlo v razlogih sodbe (na strani 30 do 33). Teh zaključkov glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Slednje namreč stori vložnik zahteve z navedbo, da obstaja dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Vložnik zahteve se ne more sklicevati na določbo 427. člena ZKP, ki jo lahko uporabi le Vrhovno sodišče, če samo ugotovi pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi.

Nobenega dvoma ni, da opis dejanja obsojenega D., ki je naveden v izreku drugostopenjske sodbe, vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja odvzema prostosti po 4. in 1. odstavku 143. člena KZ. Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo, da gre pri kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti za trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem storilec povzroči nastanek protipravnega stanja in ga določen čas tudi vzdržuje. Protipravnost ni samo v storitvi, ki to pomeni, temveč in še zlasti v vzdrževanju protipravnega stanja (glej dr. Ljubo Bavcon in dr. Alenka Šelih ter soavtorji, kazensko pravo, splošni del, Ljubljana 2003). Kaznivo dejanje je dokončano s prenehanjem protipravnega stanja, pri čemer ni odločilno, koliko časa je takšno stanje trajalo. Izvršitev na grozovit način pomeni, da storilec žrtvi povzroči močne bolečine ali trpljenje, ki so lahko telesne ali duševne (psihične) narave (objektivni pogoj) iz brezčutnih oziroma neusmiljenih razlogov (subjektivni pogoj). Takšno razlago grozovitosti je osvojila tako kazenskopravna teorija kot tudi sodna praksa. Sodišče druge stopnje je grozovitost načina storitve obsojenčevega dejanja presojalo v skladu z navedenim pojmovanjem in ob upoštevanju vseh ugotovljenih odločilnih dejstev, ki jih je natančno opisalo v razlogih sodbe (stran 22 do 24). Zato je utemeljeno sklepalo, da so v inkriminiranem ravnanju obsojenega D. podane vse sestavine, ki predstavljajo zakonske znake pomoči h kaznivemu dejanju protipravnega odvzema prostosti po 4. in 1. odstavku 143. člena v zvezi s 27. členom KZ. Gre namreč za pomoč pri nasilni omejitvi svobode gibanja oškodovanke, storjene na način, ki ga je sodišče druge stopnje ocenilo kot brezčutno obsojenčevo ravnanje. Zaradi navedenega je presoja sodišča druge stopnje, da je podan zakonski znak, ki zadeva grozovitost načina storitve tega kaznivega dejanja, pravilna in zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Odločbe o kazenski sankciji ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti na način, ki se ga poslužuje zahteva za varstvo zakonitosti. Po 5. točki 372. člena ZKP sodišče med drugim krši kazenski zakon, če z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Za prekoračitev te pravice gre, če sodišče izreče kazen zunaj zakonskih meja ali če izreče kazen, ki v zakonu sploh ni predpisana, ali ne izreče kazni, čeprav bi jo po zakonu moralo izreči. Zato ni podana kršitev kazenskega zakona po navedeni določbi, če je po presoji vložnika zahteve sodišče izreklo obsojencu glede na ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, vendar v zakonskih mejah, po vrsti in višini neprimerno kazen. Primernost izrečene kazenske sankcije se lahko izpodbija le v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, kot je to predpisano v 1. odstavku 374. člena ZKP. V tej zadevi je sodišče izreklo obsojenemu D. kazen zapora v mejah, predpisanih z zakonom, ter pri tem ocenilo olajševalne in obteževalne okoliščine, pri čemer ni nobene podlage za sklepanje, da je tudi pri tej presoji prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu. K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega S.H. Kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočne sodbe, sodišče prve stopnje izvedenke sodnomedicinske stroke dr. S.Š., ki je tudi opravila sodno obdukcijo oškodovanke in nato podala izvedensko mnenje, ni zaslišalo iz objektivnih razlogov. Zato je odredilo novo sodno izvedenstvo, ki so ga opravili sodni izvedenci Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani. Podano pisno mnenje pa sta na glavni obravnavi dodatno pojasnila dr. B.Š. in dr. T.J. Na podlagi tega mnenja je sodišče utemeljeno sklepalo, da so poškodbe, ki jih je s svojim ravnanjem obsojeni S.H. povzročil oškodovanki, imele za posledico nastanek dihalne stiske oziroma hude motnje dihanja ob akutnem respiratornem distres sindromu (ARDS), ki je tudi neposredni vzrok njene smrti. Navedeno odločilno dejstvo je tedaj sodišče ugotovilo z izvedenimi dokazi. Zato je že s tega vidika in glede na načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, imelo podlago za zavrnitev predlaganega dokaza. Slednja odločitev je utemeljena tudi ob dejstvu, da niti mnenje dr. S.Š. ne izključuje vzročne zveze med obsojenčevim dejanjem in končno posledico. Sicer pa bi vložnik v zahtevi moral utemeljiti, katere okoliščine, navedene v mnenju izvedenke bi lahko odločilno vplivale na presojo vprašanja, ki zadeva vzrok oškodovankine smrti in iz katerih razlogov. Glede na vsebino izvedenskega mnenja inštituta za sodno medicino in dokazno oceno, ki jo je v zvezi z njim sprejelo sodišče, vložnik zahteve s posplošenim nakazovanjem, da je izvedbo navedenega dokaza zahtevalo že samo dejstvo, da je prišlo do dveh razlag vzroka oškodovankine smrti, ni s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljil pravne relevantnosti predlaganega dokaza.

S trditvijo, da ni z ničemer dokazano, da je osebno vozilo, ki ga je uporabljala oškodovanka, njena last, vložnik zahteve graja dejanske zaključke, ki jih je v zvezi s tem dejstvom ugotovilo sodišče. Tega pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ne more storiti. Sicer pa je sodišče na podlagi vseh ugotovljenih dejstev utemeljeno sklepalo, da je osebni avtomobil bil last oškodovanke in da je zato bila upravičena podati predlog za kazenski pregon.

Utemeljen tudi ni očitek tega vložnika zahteve, da pravnomočna sodba temelji na nedovoljenih dokazih. Do vprašanja napotitve izvedencev iz razpravne dvorane se je Vrhovno sodišče že opredelilo in ga presodilo v zvezi z enakimi ugovori, ki jih uveljavlja zahteva zagovornika obsojenega D. Zato iz istih razlogov zavrača tudi navedbe, ki jih vsebuje zahteva obsojenega H. Vsa ostala izvajanja, ki so povezana z ugotovljenim vzrokom oškodovankine smrti in ki jih zahteva obsojenega H. opredeljuje kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pa po vsebini pomenijo z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi obsojenega S.H. in zagovornika obsojenega J.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Po podatkih kazenskega spisa obsojenca nista zaposlena in sta tudi brez premoženja. Obsojeni S.H. pa prestaja daljšo zaporno kazen. Zato ju je Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in 4. odstavek 95. člena ZKP).