Jedro

Po presoji drugostopenjskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odst. 274. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po kateri lahko dovoli položitev varščine namesto začasne odredbe tudi na predlog dolžnika. V takem primeru je res potrebno presoditi, ali je višina predlagane varščine primerna, saj mora biti ekvivalent začasni odredbi, ki se z varščino nadomesti. Vendar pa to pa še ne pomeni, da mora v vsakem primeru varščina doseči višino celotne terjatve, to je glavnice z obrestmi in stroški.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu tožene stranke in dovolilo položitev varščine toženi stranki, vsaki toženki do 1/2-ice, v skupni višini 1.341.000,00 SIT, namesto izdaje začasne odredbe, predlagane s strani tožnika. Glede varščine je odločilo, da sta jo toženki dolžni položiti na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Kopru ter potrdilo o plačilu varščine predložiti sodišču prve stopnje, sicer bo štelo predlog za dovolitev za umaknjen. Tožeča stranka je zoper tak sklep vložila pritožbo in uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in izpodbijani sklep tako spremeni, da določi ustrezno višjo varščino, podrejeno sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Nepravilna je po mnenju pritožnika odločitev, da mora vsaka od toženk plačati varščino le v višini 1/2-ice glavnice. Pravilno in pravično bi jima bilo naložiti kot solidarnima dolžnicama, da plačata vsaka celotno terjatev, torej ne le glavnico, pač pa tudi zakonske zamudne obresti in pravdne stroške, kar glede na predvideni tek postopka občutno presega višino glavnice. Ko se dovoli položitev varščine namesto začasne odredbe, mora biti ta varščina določena v višini celotne terjatve, katere zavarovanje se zahteva ne zgolj v višini glavnice. Pritožba ni utemeljena. Tudi, če bi šlo za solidarnost dolžnikov, pri taki obveznosti upnik več kot do celotne izpolnitve ni upravičen (395. čl. Obligacijskega zakona). Zato so pritožbene trditve, da bi bilo potrebno vsaki od toženk naložiti v plačilo varščino v višini celotne terjatve, neutemeljene. Po presoji drugostopenjskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odst. 274. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po kateri lahko dovoli položitev varščine namesto začasne odredbe tudi na predlog dolžnika. V takem primeru je res potrebno presoditi, ali je višina predlagane varščine primerna, saj mora biti ekvivalent začasni odredbi, ki se z varščino nadomesti. Vendar pa to pa še ne pomeni, da mora v vsakem primeru varščina doseči višino celotne terjatve, to je glavnice z obrestmi (ki se v konkretnem primeru uveljavljajo od 6.3.2002 dalje) in stroški. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera sodišče druge stopnje pritruje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je s predlagano varščino na primeren način zavarovana izterjava uveljavljane terjatve. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani in sodišče druge stopnje tudi kršitev določb pravdnega postopka, ki jih po uradni dolžnosti upošteva, ni zasledilo (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).