Jedro

V zemljiško knjigo se vpišejo nepremičnine z identifikacijskim znakom (označba k.o. in parc. št.) kot je naveden v zemljiškem katastru, poočitajo pa se tudi drugi podatki o nepremičnini, ki so evidentirani v zemljiškem katastru, zato mora podatke o nepremičninah v zemljiški knjigi s podatki v zemljiškem katastru usklajevati zemljiška knjiga in ne kataster.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000), kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25. 3. 2004. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Ljubljana z dne 4. 11. 2003 (2. točka izreka), s katero je ta zavrnila tožničino zahtevo za uskladitev katastrskega podatka o katastrski kulturi parcele št. ... k.o. ... v zemljiškem katastru s podatkom, vpisanim v zemljiški knjigi (2. točka izreka).

2. Po presoji sodišče prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in temelji na zakonu, pravilni pa so tudi razlogi za njeno odločitev. Sklicuje se na Zakon o zemljiškem katastru - ZZKat (Ur. l. SRS, št. 16/74 in 42/86), določbe 104. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot – ZENDMPE (Ur. l. RS, št. 52/2000 in 87/2002), Pravilnik o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Ur. l. SRS, št. 41/82; v nadaljevanju Pravilnik/82) in določbe 2. točke prvega odstavka 7. člena, 13. člen in prvi odstavek 35. člena Pravilnika za katastrsko klasifikacijo zemljišč (Ur. l. SRS, št. 28/79; v nadaljevanju Pravilnik/79).

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožeča stranka vložila revizijo (prej pritožbo) zaradi „kršitve materialnega in procesnega prava“. Meni, da so podatki v zemljiški knjigi, kjer je zadevna parcela označena kot „vrt“, pravilni, napačni pa so podatki na posestnem listu, kjer je zadevna parcela navedena kot „njiva“. Zemljiškoknjižni vpis dne 4. 6. 1993 je bil izvršen na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe (v času podržavljenja je bila zadevna parcela „vrt“). Napačno je bil uporabljen Pravilnik (1979). Upoštevati bi se moralo tudi dejstvo, da je predmetno območje zaščiteno z Odlokom o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost (Ur. l. RS, št. 5/86 in 13/90; v nadaljevanju Odlok). Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugotovi, da je izpodbijani upravni akt ničen, oziroma ugotovi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in tožbenemu zahtevku ugodi, ali podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno ali se podatki o katastrski kulturi določene parcele vpisane v zemljiškem katastru morajo uskladiti s podatki v zemljiški knjigi, oziroma kako se ugotavlja katastrska kultura določenega zemljišča. Pri tem pa ni sporno, da je materialnopravna podlaga za odločanje v tej zadevi urejena v ZZKat in na njegovi podlagi sprejetih Pravilniku (1982) in Pravilniku (1979), ki sta veljala v času odločanja upravnega organa prve stopnje.

9. Po ZZKat je zemljiški kataster je temeljna evidenca podatkov o zemljiščih, v katerem se med drugim evidentirajo tudi podatki o vrsti rabe, katastrski kulturi in katastrskem razredu zemljišč. Katastrska klasifikacija zemljišč obsega uvrščanje zemljišč v katastrske kulture in razrede ter njihovo evidentiranje v zemljiško katastrskem operatu. Zemljišča se evidentirajo v zemljiškem katastru glede na njihovo dejansko vrsto rabe (6. člen ZZKat). To pomeni, da se podatki o vrsti rabe zemljišča v zemljiškem katastru evidentirajo po dejanskem stanju zemljišča. Podatek o vrsti rabe in katastrskem razredu za katastrske kulture se v zemljiškem katastru evidentira na podlagi ugotovljene dejanske rabe v času njenega ugotavljanja v skladu s Pravilnikom (1979), ki opredeljuje katastrske kulture in merila za uvrščanje zemljišč v katastrske kulture, ter Pravilnikom (1982). V obravnavani zadevi je pristojni organ v predpisanem postopku ugotavljal vrsto katastrske kulture predmetne parcele in ocenil, da predmetno zemljišče še ni pridobilo značilnosti druge katastrske kulture in da glede na takšno stanje obdrži v zemljiškem katastru do sedaj vodeno katastrsko kulturo in katastrski razred, ki je v obravnavanem primeru njiva 2 (13. člen Pravilnika 1979). Ker dejanska raba predmetnega zemljišča, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, izkazuje stanje, kot je vpisano v zemljiškem katastru, je bilo po o presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je oprlo svojo odločitev tudi sodišče prve stopnje in na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni pristojno presojati njegove pravilnosti ), materialno pravo pravilno uporabljeno.

10. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da se v zemljiško knjigo vpišejo nepremičnine z identifikacijskim znakom (označba k.o. in parc. št.) kot je naveden v zemljiškem katastru, poočitajo pa se tudi drugi podatki o nepremičnini, ki so evidentirani v zemljiškem katastru, zato mora podatke o nepremičninah v zemljiški knjigi s podatki v zemljiškem katastru usklajevati zemljiška knjiga in ne kataster.

11. Revizijski ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno zavrnilo tožbene ugovore, ki jih revidentka ponavlja tudi kot revizijske ugovore. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča podatek o vrsti rabe zemljišča v času podržavljenja ne more imeti nobenega vpliva na odločitev v postopku po določbah ZZKat in na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih predpisih. Glede na navedeno (9. točka te sodbe) ugotovitve, da niso izpolnjeni pogoji za uvrstitev predmetnega zemljišča v vrt tudi ne spremeni dejstvo, da je predmetno območje zaščiteno z Odlokom. Revidentka v reviziji po vsebini nasprotuje tudi nekaterim dejanskim ugotovitvam upravnega organa. To pa je nedovoljen revizijski razlog in zato se Vrhovno sodišče do revizije v tem delu ne opredeljuje.

12. Na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Zato morajo biti revizijski očitki o tem, katere določbe postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje kršilo, konkretizirani. V obravnavani zadevi je revidentka vložila revizijo tudi zaradi kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar ne navaja, katere bistvene kršitve iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 uveljavlja, zato Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

13. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1 ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.