Jedro

Po prenehanju pogodbenega razmerja lahko stranka, katere trgovsko blago je bilo pri drugi stranki, od slednje zahteva vrnitev blaga. Ni pa zakonske ovire, da se bivši pogodbeni stranki ne bi mogli dogovoriti drugače.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP/77. Pritožbo tožeče stranke zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.074.260,80 SIT s pripadki, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je potrdilo zavrnitev tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka temeljila na računih štev. 1346/95 z dne 3.5.1998 za znesek 17.021,80 SIT in štev. 1653/95 z dne 12.6.1995 za znesek (po upoštevanju dobropisa) 1.057.239,00 SIT.

Tožeča stranka očita pritožbenemu sodišču, da ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo pritožbo tudi glede prvostopne odločitve o zavrnitvi zahtevka na plačilo 17.021,80 SIT, čeprav tožena stranka obveznosti plačila tega zneska ni ugovarjala. Ta očitek tožeče stranke je utemeljen. V izpodbijani sodbi res ni razlogov, zakaj je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tudi v omenjenem delu (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo 17.021,80 SIT pa tudi ni v sodbi sodišča prve stopnje. Zato je revizijsko sodišče, upoštevajoč pri tem drugi odstavek 365. člena ZPP z vidika sojenja pritožbenega sodišča, v tem delu ugodilo reviziji tudi iz omenjenega razloga (prvi odstavek 394. člena ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje imata načeloma prav, da bi lahko tožeča stranka po prenehanju pogodbenega razmerja, kakršno je obstojalo med strankama, zahtevala od tožene stranke samo vrnitev svojega trgovskega blaga, kolikor ga je še ostalo pri toženi stranki. Pri tem pa nista upoštevali splošnega načela obligacijskega prava, da udeleženci v prometu (blaga in storitev) svobodno urejajo obligacijska razmerja (10. člen ZOR), na katero revizija utemeljeno opozarja. Upoštevajoč to načelo sta lahko stranki spora svoja upravičenja in obveznosti v zvezi s prenehanjem pogodbenega razmerja uredili na kakršen koli način, samo da ni bil v nasprotju s prisilnimi predpisi. Lahko sta se sporazumeli, da tožena stranka odkupi v celoti ali delno blago tožeče stranke, ki je ostalo pri toženi stranki. Takšen sporazum ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Pri tem je pomembno samo, da je prišlo do soglasja njunih volj glede bistvenih sestavin pogodbe (26. člen ZOR), ne pa tudi, v kakšni obliki in na kakšen način sta soglasje dosegli. Pri tem revizijsko sodišče glede vprašanja sporazuma o ceni kot bistveni sestavini prodajne pogodbe opozarja še na drugi odstavek 462. člena ZOR.

Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je (z njo se je pritožbeno sodišče strinjalo), da je tožeča stranka potem, ko tožena stranka po prekinitvi pogodbenega sodelovanja ni sledila njenemu pozivu, naj vrne neprodano blago, tega toženi stranki zaračunala s fakturo štev. 1653/95. V ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki ga je izdalo sodišče (zlasti) na podlagi omenjene fakture, tožena stranka obstoja denarne terjatve tožeče stranke ni zanikala v celoti, ampak samo za znesek, ki presega znesek 601.400,90 SIT (v tem znesku je tudi terjatev po računu štev. 1346/95 v višini 17.021,80 SIT). V pripravljalni vlogi z dne 20.10.1997 priznava tožena stranka terjatev tožeče stranke v še nekoliko višjem znesku. Ugovarja pa svoji plačilni obveznosti zaradi svoje nasprotne terjatve. To je terjatvi tožeče stranke izrecno uveljavila v pobot v postopku pred sodiščem prve stopnje (ista pripravljalna vloga tožene stranke - list št. 21). Zaradi izrecnega uveljavljanja v pobot nasprotne terjatve sodišče tudi ni smelo izdati sodbe na podlagi pripoznave.

Očitno sta torej stranki spora dosegli sporazum, da tožena stranka odkupi del trgovskega blaga, ki je bil ob prekinitvi pogodbenega razmerja iz pogodbe o trgovskem zastopanju še pri njej. Pravni zaključek, da prodajna pogodba ni bila sklenjena, ki je bil podlaga za odločitev sodišč prve in druge stopnje, je, ob upoštevanju zgoraj navedenega (vključno neupoštevanje 10. člena in drugega odstavka 462. člena ZOR), pravno zmoten. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo sodišče na podlagi (ponovne) izvedbe predlaganih dokazov, upoštevajoč trditveno obveznost strank, njihova priznanja in pravila o dokaznem bremenu, ugotovilo, v kakšni višini obstoji terjatev tožeče stranke, ali obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke in v kakšni višini, ter nato ponovno odločilo.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.