Jedro

Ker je tožeča stranka zamudila petletni prekluzivni zakonski rok za zahtevo za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida, ki je posledica bolezni, je sodišče tožbo zavrnilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Oddelka za občo upravo občine z dne 19.2.1993, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida po bolezni, ki naj bi jo tožnik zadobil v JLA leta 1984. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 1. odstavek 12. člena in 1. odstavek 96. člena (97. člena prečiščenega besedila) zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 68/81, 10/82 - popravek, 41/83, 75/85, 14/86 - popravek, 31/86 - prečiščeno besedilo in št. 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90), ki se po 4. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis. Tožnik je zamudil prekluzivni rok po navedeni določbi 1. odstavka 96. člena citiranega zakona. Ta prekluzivni rok se je iztekel že v letu 1989. Iz odločbe VP ... z dne 6.7.1984 je razvidno, da je bil tožnik začasno za štiri leta odpuščen iz oboroženih sil z navedenim dnem. Na doslužitev pa ni bil poslan, ker je bil z odločbo z dne 20.5.1988 spoznan za nesposobnega za opravljanje vojaške službe. Tožnik je torej bil odpuščen iz JLA dne 6.7.1984. Petletni rok za uveljavitev vojaške invalidnosti pa je s tem potekel 6.7.1989. S potekom tega prekluzivnega roka po veljavnih predpisih ni več pogojev za uvedbo postopka za priznanje vojaške invalidnosti. Tožena stranka ugotavlja, da je bila v postopku na prvi stopnji storjena nepravilnost, ki pa ni takšna, da bi vplivala na odločitev o stvari. Po določbi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora namreč pristojni organ zahtevo s sklepom zavreči, če po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka. V konkretnem primeru pa je prvostopni organ o zadevi meritorno odločil. Če bi tožena stranka to nepravilnost odpravila, bi kljub temu odločila enako, to je zavrnila pritožbo zoper prvostopno odločbo.

Tožnik v tožbi meni, da v svoji pravici ni prekludiran. Pri tem se sklicuje zlasti na navedbe svoje pritožbe in dejstvo, da je bil spoznan za trajno nesposobnega za vojaško službo na podlagi mnenja pristojne zdravniške komisije dne 20.5.1988. Takrat je tudi dokončno zvedel, da ni sposoben za vojaško službo zaradi razlogov, ki jih navaja citirani zakon v 12. členu. Tako tudi ni zamudil roka petih let za uveljavitev statusa vojaškega mirnodobnega invalida. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 12. člena citiranega zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev je mirnodobni vojaški invalid državljan SFR Jugoslavije (smiselno Republike Slovenije), ki je kot vojaška oseba po 15.5.1945 zadobil bolezen, ki je neposredna posledica opravljanja obvezne ali prostovoljne vojaške službe v oboroženih silah ali opravljanja dolžnosti v vojaških šolah kot gojenca, in je zato njegov organizem okvarjen najmanj za 60 %. Po 1. odstavku 96. člena (97. člena prečiščenega besedila) citiranega zakona se zahteva za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida na podlagi okvare organizma, ki je nastala zaradi bolezni, zadobljene v okoliščinah iz 1. odstavka 12. člena tega zakona, lahko vloži takoj po odpustu iz oboroženih sil, vendar najpozneje v petih letih od dneva odpusta. Po 3. odstavku citiranega člena so z odpustom iz oboroženih sil mišljeni prekinitev obveznosti služiti vojaški rok, odpust vojakov iz JLA po odsluženem vojaškem roku ali zaradi nesposobnosti za vojaško službo in odpust vojaških obveznikov z vojaških vaj v enotah in zavodih oboroženih sil po predpisih o vojaški obveznosti ter odpust gojencev vojaških šol s šolanja.

Iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da je tožnik služil vojaški rok od 7.4.1984 do 6.7.1984, ko je bil začasno za štiri leta odpuščen iz oboroženih sil z navedenim dnem. Tako je navedeni prekluzivni zakonski rok potekel dne 6.7.1989. Tožnik je vložil zahtevek za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida dne 5.2.1993, torej je zamudil navedeni prekluzivni rok. Na doslužitev vojaškega roka pa ni bil poslan, ker je bil z odločbo pristojne naborne komisije z dne 20.5.1988 spoznan za nesposobnega za opravljanje vojaške službe.

Tožena stranka je zato upravičeno zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi in dala pravilne razloge za svojo odločitev. Pravilno je stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da s potekom navedenega prekluzivnega roka po citiranih določbah navedenega zakona ni več pogojev za uvedbo postopka za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida.

Izpodbijana odločba je torej zakonita in je zato sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis.

PRAVNI POUK: Zoper to odločbo je dovoljena pritožba na poseben senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani v 15 dneh po njenem prejemu neposredno ali po pošti, da pa se lahko na zapisnik pri tem sodišču.