Jedro

Okoliščine dejanskega življenja se presojajo z vidika kontinuiranega ustvarjanja pristne zveze z Republiko Slovenijo: za takšne ni mogoče šteti odsotnosti iz Republike Slovenije dalj kot tri mesece zaradi službovanja v vojski tuje države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1101/96-7 z dne 7.5.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 20.2.1996. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40.členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDR), ker ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja iz 1. odstavka 40. člena ZDRS, ker je tožnik kot pripadnik JLA skupaj z enoto, ki ji je pripadal, z odhodom iz Republike Slovenije dne 1.9.1991 in z odsotnostjo, ki je trajala več kot tri mesece, prekinil dejansko življenje v njej.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu. V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka dejansko stanje popolno ugotovila in tudi pravilno uporabila določbo 1. odstavka 40. člena ZDRS. Po navedeni določbi lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. V obravnavanem primeru je bil tožnik v upravnem postopku zaslišan. Iz njegove izjave, ki je razvidna iz zapisnika o zaslišanju, izhaja, da je bil v službi JA in je z njeno enoto dne 1.9.1991 odšel iz Republike Slovenije na R., od tam pa v B., kjer je ostal do prve polovice decembra 1991. Od poveljstva JA je bilo torej odvisno, kje bo dejansko živel in to ni bilo v Republiki Sloveniji, ampak v tuji državi. Ker je takšna odsotnost trajala več kot tri mesece, je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno štela, da je tožnik prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Zato je tudi utemeljeno zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja iz 1. odstavka 40. člena ZDR. Navaja še, da mora upravni organ pri presoji vsebine sicer nedoločenega pravnega pojma dejanskega življenja, izhajati iz besedila zakonske določbe in morebitne ureditve v drugih predpisih, upoštevajoč smisel in namen predpisa ter naravo stvari. Za razlago pojma dejanskega življenja res ni pomembna zgolj fizična prisotnost na ozemlju Republike Slovenije, ampak na dejansko življenje kažejo še druge okoliščine, med drugim tudi, kje oseba izpolnjuje svoje obveznosti do države, s čim si služi sredstva za preživljanje, čas odsotnosti in razlog, zakaj je bila odsotna.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu predlogu. Podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, v obeh predlogih pa naloži toženi stranki vse stroške pritožbenega postopka. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka. Tako ni imel možnosti izjasniti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, niti zavarovati svojih pravic v postopku. Razlaga pravnega pojma dejanskega življenja, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, je "nezakonita". Sodišče prve stopnje ni obrazložilo vsebine tega pravnega pojma in ni navedlo dejstev, na podlagi katerih dejansko ne bi živel v Republiki Sloveniji. Ni navedlo dokazov, ki bi to dejstvo potrjevali, niti ni presodilo vseh pomembnih okoliščin. Ni presodilo okoliščin, da njegov odhod ni bil prostovoljen in da ni hotel ostati v tuji vojski, da se je vrnil v Republiko Slovenijo, da je imel v L. prijavljeno stalno prebivališče od 17.9.1976 do 10.8.1996, da je bil redno zaposlen in, da v Republiki Sloveniji živi vsa ta leta s svojo družino.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Odločilo je v skladu z 2. odstavkom 50. člena ZUS, po katerem lahko odloči na seji, na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, če ugotovi, da je bilo to popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale. V obravnavani zadevi je tožena stranka okoliščine odsotnosti tožnika iz Republike Slovenije oprla na njegove izpovedbe iz zaslišanja v upravnem postopku dne 17.6.1992. Tožnik je torej imel možnost izjasniti se o okoliščinah in dejstvih, pomembnih za odločitev. Da so navedbe v izpodbijani odločbi popolnoma skladne izpovedbam na zaslišanju, je tožnik izrecno potrdil v tožbi. S tožbo pa tudi ni zahteval glavne obravnave. Navedel je le, da naj ga sodišče prve stopnje zasliši, kolikor bi se odločilo za ustno obravnavo.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dejansko stanje popolno ugotovila in pravilno uporabila določbo 1. odstavka 40. člena ZDRS. Navedbi, da so okoliščine odsotnosti tožnika iz Republike Slovenije, ki jih je ugotovila tožena stranka, nesporne, ker izhajajo iz dokaza, in sicer iz zaslišanja tožnika v upravnem postopku, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravnega pojma dejanskega življenja iz 1. odstavka 40. člena ZDRS. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je izrecno navedlo okoliščine, ki so pravno pomembne pri ugotavljanju izpolnjevanja tega pogoja v vsakem posameznem primeru. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče strinja in še pojasnjuje, da se okoliščine dejanskega življenja presojajo z vidika kontinuiranega ustvarjanja pristne zveze z Republiko Slovenijo. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost v obravnavanem upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke glede na odhod tožnika v drugo državo zaradi službovanja v vojski tuje države, ki je trajalo več kot tri mesece. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati okoliščine, ki jih navaja tožnik v pritožbi.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.