Jedro

Ker je bilo o vlogi tožnika za sprejem v slovensko državljanstvo odločeno po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, je upravni organ pogoj glede znanja slovenskega jezika utemeljeno ugotavljal na podlagi spremenjene določbe (načelo zakonitosti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1294/96-9 z dne 28.8.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 2.8.1996, s katero je ta zavrnila njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo na podlagi določbe 2. odstavka 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94), ker ne izpolnjuje pogoja iz 5. točke 10. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 13/94).

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe sklicuje na ugotovitev tožene stranke, da tožnik, kljub temu, da je bil seznanjen s pogojem iz 5. točke 10. člena navedenega zakona, in kljub pozivu tožene stranke, v roku, ki mu je bil določen, ni predložil dokaza o aktivnem znanju slovenskega jezika. Tožnik namreč ni uspešno opravil izpita iz aktivnega znanja slovenskega jezika, h kateremu je pristopil na Obalni ljudski univerzi I.R. v K. dne 8.12.1994. Zavrača tožbeni ugovor, da je bil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije retroaktivno uporabljen. ZDRS v 15. členu izrecno določa, da postane prosilec za državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo državljan Republike Slovenije šele z dnem, ko mu je vročena odločba o sprejemu v državljanstvo. Izpodbijana odločba je bila izdana dne 2.8.1996, torej po uveljavitvi sprememb in dopolnitev zakona iz leta 1994. Neutemeljen je ugovor, da bi morala tožena stranka zato, ker je o tožnikovi prošnji odločila po roku, ki ga za izdajo upravne odločbe določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), uporabiti materialni predpis, ki je veljal v času, ko je tožnik vložil prošnjo. Dejstvo, da je tožena stranka o tožnikovi prošnji odločila po preteku predpisanega roka, ne more biti razlog za drugačno razlago in uporabo 15. člena ZDRS. Tožnik ne trdi, da je tožena stranka pogoj, predpisan s spremembami in dopolnitvami ZDRS, ugotovila pred 25.3.1994. Sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve ustavne pravice enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom, še zlasti, ker tožnik neenako obravnavanje le zatrjuje, konkretnih primerov in dokazov pa ne navaja.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi kršitve določb postopka v upravnem sporu, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega zakona. Prošnjo je vložil dne 20.12.1991. Takrat je med njim in državo nastalo procesno razmerje. Od tedaj dalje je začel teči tudi predpisani rok za izdajo odločbe. Teh okoliščin sodišče ni ugotavljalo. O tem sodba nima razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti. Ne drži, da je podlaga za odločanje tisti predpis, ki je veljal ob izdaji odločbe. Za tako stališče sodišče ni navedlo nobenih razlogov. Podlaga za odločanje je predpis, ki je veljal ob uvedbi postopka leta 1992. Če prosilec že pred izdajo odločbe izpolnjuje pogoje za sprejem v državljanstvo glede na zakon, ki je veljal pred izdajo odločbe, kasnejša sprememba zakona glede teh pogojev ne more vplivati na odločitev, tudi če je bila odločba izdana po uveljavitvi spremembe. Pravico je pridobil po predpisu, veljavnem ob izdaji odločbe. Ne drži, da o kršitvi ustavne pravice enakosti pred zakonom ni navedel konkretnih primerov in dokazov. Primere, v katerih so bile izdane odločbe o sprejemu v državljanstvo z naturalizacijo pred letom 1994, bi moralo pridobiti sodišče. Tožnik jih zaradi ustavno varovane pravice do zasebnosti ne more pridobiti. Predlaga, da sodišče sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sprejem v državljanstvo z naturalizacijo po 2. odstavku 12. člena ZDRS ni pravica posameznika, temveč le možnost in se pozitivna odločba izda, če so izpolnjeni vsi predpisani pogoji, med drugim tudi pogoj iz 5. točke 10. člena tega zakona, in če je individualni interes prosilca za sprejem v državljanstvo v skladu z nacionalnim interesom. Glede na določbo 4. člena ZUP/86 (načelo zakonitosti) odločajo upravni organi na podlagi predpisov, veljavnih ob izdaji odločbe in dejanskega stanja ob izdaji odločbe. O tožnikovi vlogi je bilo odločeno po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (dne 25.3.1994), ki je 5. točko 10. člena spremenil tako, da glasi "da aktivno obvlada slovenski jezik v pisni in ustni obliki, kar dokaže z obveznim preizkusom". Zato je tožena stranka pogoj glede znanja slovenskega jezika utemeljeno ugotavljala na podlagi spremenjene določbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožnikov ugovor o retroaktivni uporabi 5. točke 10. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije iz leta 1994. Prav tako je pravilno presodilo, da niso podane zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo tožbene ugovore. Zato ne drži pritožbeni ugovor, da izpodbijana sodba nima razlogov. Če tožena stranka pri izdaji odločbe ni upoštevala rokov, predpisanih z ZUP, bi tožnik lahko ravnal v skladu z določbami ZUP in ZUS, ki se nanašajo na molk organa. Ne more pa to vplivati na zakonitost odločbe tožene stranke.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.