Jedro

Z izpodbijanimi kompenzacijami je tožena stranka prejela celotno poplačilo terjatev do tožeče stranke, njena korist pa je bila v tem, da ji ni bilo treba plačati dolgov v enaki višini tretjemu udeležencu v verižnih kompenzacijah. V razmerju do tožeče stranke je imela korist od izpodbijanega pravnega dejanja le tožena stranka in ne tudi tretji udeleženec verižnih kompenzacij, zato je tožeča stranka pravilno uperila tožbeni zahtevek le zoper toženo stranko.

Upniki niso le navadni upniki, temveč tudi upniki prednostnih terjatev in zavarovanih terjatev. Pravna dejanja so torej izpodbojna v primeru, da bo poplačilo katerihkoli stečajnih upnikov manjše, kot pa bi bilo v primeru, da izpodbijano pravno dejanje ne bi bilo storjeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev učinkov petih verižnih kompenzacij v razmerju med pravdnima strankama zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 56.931,27 EUR z zamudnimi obrestmi od 15.12.2011 do plačila (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povračilo stroškov tožene stranke v znesku 2.232,00 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obdobje izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika je čas od začetka zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka (269. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP), v primeru, da je bil sklep o začetku stečajnega postopka izdan v postopku prisilne poravnave, pa obdobje izpodbojnosti teče od začetka zadnjih šestih mesecev pred uvedbo postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka (286. člen ZFPPIPP). Izpodbijane verižne kompenzacije so bile sklenjene v obdobju izpodbojnosti iz 286. člena ZFPPIPP.

6. Pravno dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP) in če je oseba, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP (med drugim) izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP (med drugim) izpolnjen, če je upnik prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (1. točka) ali če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj vsebuje pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja iz 271. člena ZFPPIPP v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje (1. odstavek 275. člena ZFPPIPP).

7. Višje sodišče na tem mestu poudarja, da je iz zakona povzelo le domneve, na katere se sklicuje tožeča stranka, druge domneve za obravnavano zadevo niso pomembne, opozarja pa tudi, da bi navedba kakšne dodatne domneve pomenila objektivno spremembo tožbe, ki v postopkih izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika ni dopustna po preteku roka za vložitev izpodbojnih tožb. 8. Sodišče prve stopnje je kot nosilni razlog v izpodbijani sodbi navedlo svoj zaključek, da stečajna masa zaradi izpodbijanega pravnega dejanja sploh ne more biti zmanjšana, ker tožena stranka ničesar ni prejela iz premoženja tožeče stranke, poleg tega pa navadni upniki zaradi izpodbitega dejanja ne bodo prejeli ničesar več, kot pa v primeru, da ta dejanja ne bodo izpodbita.

9. Tako izhodišče ni pravilno. Z izpodbijanimi kompenzacijami je tožena stranka prejela celotno poplačilo terjatev do tožeče stranke, njena korist pa je bila v tem, da ji ni bilo treba plačati dolgov v enaki višini tretjemu udeležencu v verižnih kompenzacijah – S. d.o.o.. V razmerju do tožeče stranke je imela korist od izpodbijanega pravnega dejanja le tožena stranka in ne tudi tretji udeleženec verižnih kompenzacij, zato je tožeča stranka pravilno uperila ta zahtevek le zoper toženo stranko.

10. Prav tako ni pravilno naziranje, da je pomembno, ali je bila tožena stranka zaradi teh dejanj v boljšem položaju kot drugi navadni upniki. Iz zgoraj navedenega določila 1. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP je namreč razvidno, da ZFPPIPP predvideva manjši delež poplačila drugih upnikov. Upniki pa niso le navadni upniki, temveč tudi upniki prednostnih terjatev in zavarovanih terjatev. Pravna dejanja so torej izpodbojna v primeru, da bo poplačilo katerihkoli stečajnih upnikov manjše, kot pa bi bilo v primeru, da izpodbijano pravno dejanje ne bi bilo storjeno. Ob tem se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na sodno prakso, ki je drugačna, kot pa je njegova odločitev, pri čemer ni ustrezno obrazložilo razloga za odstop od uveljavljene sodne prakse in za svoje stališče, ki je temu nasprotno.

11. Materialno pravo je bilo tako zmotno uporabljeno, zaradi tega pa se sodišče prve stopnje tudi ni ukvarjalo z nadaljnjim ugotavljanjem dejanskega stanja, ki je pomembno za odločitev. Iz sicer zelo skopega odgovora na tožbo je razvidno, da tožena stranka med drugim uveljavlja, da ni izkazano, da ni šlo za sočasnost plačila – v zvezi s tem je tožeča stranka navedla zgolj to, da je že pojmovno nemogoče, da bi šlo za sočasnost izpolnitve, saj so predmet verižne kompenzacije le zapadle terjatve in da so bile predmet verižnih kompenzacij le zapadle terjatve in ni šlo za istočasno izpolnitev pravdnih strank. Ob vpogledu v listine – kompenzacije s priloženimi specifikacijami terjatev, ki se poplačujejo, je videti, da trditve tožeče stranke vendarle ne držijo v celoti. Vendar pa bi višje sodišče, če bi samo odpravilo te pomanjkljivosti, s tem odvzelo pravdnima strankama možnost pritožbe, kar pa ni dopustno. Sodišče prve stopnje se s temi dejstvi zaradi svojega izhodišča namreč sploh ni ukvarjalo, zato gre po oceni višjega sodišča za pomanjkljivosti, ki jih samo ne more odpraviti.

12. Pritožniku pa je treba še pojasniti, da tudi v novem sojenju, v kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni izpolnjen objektivni element izpodbojnosti, ne bo nobene potrebe za ugotavljanje subjektivnega elementa izpodbojnosti. Za uspešnost tožbe sta namreč potrebna oba elementa, tako objektivni kot subjektivni; čim eden ni izpolnjen, je kakršnokoli ukvarjanje z drugim elementom nepotrebno. Zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb, ker v njej ni (dovolj) presojen subjektivni element. 13. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), napotki pa so razvidni iz zgornje obrazložitve.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).