Jedro

Ni nezakonita začasna odredba, izdana na podlagi 12. člena ZLPP, če v izreku ne nalaga obveznosti popisa in izločitve premoženja ter njegove uporabe kot dobrega gospodarja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Piran je s točko 1. izreka začasne odredbe št. ... z dne 23.2.1995, sklicujoč se na 68. člen ZDen in 12. člen ZLPP zavezancu M.H.P. prepovedala vsako razpolaganje z nepremičninami parc. št. 2505, 2757, 2725/1, 2725/2, 2728/1 in 2953/10, do izdaje pravnomočne odločbe v tem postopku; s točko 2. sklenila, da se začasna odredba zaznamuje v zemljiški knjigi; s točko 3. zavrnila kar je tožnik zahteval več; in s točko 4. izreka sklenila, da pritožba ne zadrži izvršitve. V obrazložitvi začasne odredbe organ prve stopnje ocenjuje, da je prepoved razpolaganja s premoženjem utemeljena kot najprimernejši ukrep za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka. Predlagani začasni prenos nepremičnin v uporabo pa že po naravi stvari ne pride v poštev, saj pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca živi in prebiva v tujini.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper navedeno začasno odredbo organa prve stopnje. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. ... z dne 4.3.1948 P.R. zaplenjeno celotno premoženje na podlagi Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljenje špekulacije in gospodarske sabotaže. V zaplenjeno premoženje so spadale nepremičnine parc. št. 2505, 2725 (sedaj parc. št. 2725/1 in 2725/2), 2728/1, 2757 ter parc. št. 2953/10, ki so sedaj predmet postopka denacionalizacije in so sedaj vpisane kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe M.H.P. Iz odločbe MNZ št. ... z dne 7.6.1993 pa izhaja, da se je P.R. v času podržavljenja štel za državljana SRS in jugoslovanskega državljana. Na tej dejanski podlagi tožena stranka sklepa, da je odločitev organa prve stopnje pravilna. Tožena stranka nadalje zavrača pritožbeno navedbo, da bi organ prve stopnje v začasni odredbi moral naložiti zavezancu popis in izločitev stvari, ki so predmet začasne odredbe, iz lastninskega preoblikovanja, ter jih uporabljati kot dober gospodar. Zavezancu že sam zakon nalaga to obveznost s trenutkom izdane začasne odredbe. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je v tem delu zahteva zavrnjena, saj obveznost iz 13. člena ZLPP ni del zahteve, temveč samo dejanje, ki ga je potrebno opraviti, če se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. Tožena stranka nadalje v izpodbijani odločbi pritrjuje razlogom organa prve stopnje, da začasni prenos nepremičnine v uporabo pravnim naslednikom upravičenca na podlagi 68. člena ZDen ni mogoč.

Tožnik v tožbi navaja, da bi se z izdano začasno odredbo naložena obveznost morala konkretizirati v skladu s 13. členom ZLPP tako, da bi se v njej prav določenemu zavezancu naložilo ravnanje iz 13. člena ZLPP, zaradi česar bi bilo mogoče na tej podlagi voditi zoper konkretnega zavezanca tudi izvršbo. Po tožnikovem mnenju tožena strnka tudi zmotno ugotavlja, da je po določbi 68. člen ZDen mogoč prenos nepremičnin v začasno uporabo samo upravičencu, ne pa tudi pravnim naslednikom. To določbo je po tožnikovem mnenju treba razlagati v povezavi z določbo 1. odstavka 15. člena ZDen. Tožnik pa kot pravni naslednik upravičenca, ki je mrtev, uveljavlja njegovo pravico do prenosa v začasno uporabo. Razloge, ki še posebej opravičujejo ta prenos je tožnik že navedel v predlogu in pritožbi. Ker je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin tudi po ugotovitvah tožene stranke podana, tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe v delu, s katerim je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo.

Tožena stranka v odgovoru prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev neutemeljene tožbe.

Prizadeta stranka M.H.P. v odgovoru na tožbo navaja, da zatrjevani kršitvi materialnega prava nista podani. Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe in njene vsebine je določena v 12. členu ZLPP. Na podlagi začasne odredbe mora podjetje izvršiti aktivnosti iz 1. odstavka 13. člena po samem zakonu. Ni nobene podlage in potrebe, da bi te aktivnosti bile vsebovane v začasni odredbi, ker so ex-lege obvezne za podjetje, zoper katerega je bila izdana začasna odredba. 68. člen ZDen določa možnost prenosa nepremičnine v začasno uporabo izključno upravičencu do denacionalizacije in ne njegovim pravnim naslednikom, zato uporaba 1. odstavka 15. člena ZDen ne pride v poštev. Pravni nasledniki so upravičeni le za uveljavljane pravic po ZDen, ki gredo upravičencem, konkretno pravico in korist pa pridobijo šele v postopku dedovanja. Zato je izpodbijana odločba zakonita.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih spisov izhaja, da je tožnik vložil dve zahtevi za izdajo začasnih odredb v zavarovanje, ki temeljita na dveh pravnih podlagah, in sicer na 12. členu ZLPP (Ur. l. RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) in 68. členu ZDen (Ur. l. RS, št. 27/91 in 31/93). Ob ugotovitvi tožene stranke, da je zavezanec za vrnitev podjetje z družbenim kapitalom in da je dejanska in pravna podlaga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, je v skladu z 12. členom ZLPP tudi odločitev o prepovedi razpolaganja z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, ne da bi se zavezancu izrecno naložilo, da mora stvari, ki so predmet začasne odredbe popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jih uporabljati kot dober gospodar. Pravilna je namreč ugotovitev tožene stranke, da zavezančeva obveznost popisa in izločitve v začasni odredbi zaobseženega premoženja ter njegove uporabe kot dobrega gospodarja izhaja že iz same zakonske določbe 1. odstavka 13. člena ZLPP kot posledice izdane začasne odredbe na podlagi 12. člena tega zakona. Zato tudi po presoji sodišča ni nezakonita začasna odredba, ki v izreku ne konkretizira obveznosti, ki jih zavezancu nalaga že sama zakonska določba. Ker mora izdano začasno odredbo organ vročiti tudi Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo, od katere pa mora na podlagi 20. člena ZLPP podjetje pridobiti soglasje k preoblikovanju, to pomeni, da je po naravi stvari začasna odredba s tem že realizirana.

Pravilna je tudi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, vendar iz naslednjih razlogov: Ker gre za zavezanca, ki je podjetje z družbenim kapitalom, je po uveljavitvi ZLPP pravni temelj za odločitev o začasni odredbi le 12. člen ZLPP. ZLPP kot specialen in kasnejši predpis posebej ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev za vračanje premoženja v procesih lasninskega preoblikovanja podjetij, ki jih upravičenci do denacionalizacije uveljavljajo do podjetij, ki se preoblikujejo po tem zakonu oziroma njihovih sredstev (9. člen). Zakon je določil rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe, to je do 7.6.1993 (11. člen) in v 2. odstavku 15. člena tudi določil, da se v primeru nevloženega predloga podjetje lastninsko preoblikuje v skladu z zakonom in v tem primeru pripada upravičencu le odškodnina v obliki obveznic odškodninskega sklada ali delnic v lasti RS. To pomeni, da se po uveljavitvi ZLPP za zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij uporabljajo le določbe tega zakona in ne 68. člena ZDen. Zato bi moral organ prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen zavreči na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP. Čeprav tako ni ravnal in tudi ne tožena stranka, pa s tem niso kršene tožikove pravice in pravne koristi, saj ima zavrnitev enake pravne učinke kot zavrženje.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je, enako kot določbe ZUP, smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).