Jedro

Po določbi 6. člena ZUS je upravni spor mogoč samo zoper upravni akt. Predmet odločanja z upravnim aktom v upravni stvari je vselej pravica, obveznost ali pravna korist posameznika v konkretni upravni stvari. Stališče ali strokovno mnenje tožene stranke o tožničini strokovni ali siceršnji usposobljenosti za opravljanje zasebne dejavnosti na področju zdravstvene nege, ne glede na to, v kakšni obliki je izraženo, ni upravni akt v smislu 6. člena ZUS, ker tožena stranka z izraženim mnenjem ni odločala o kakšni tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato je bila tožba zavržena na podlagi 2. točke prvega odstavka 30. člena ZUS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Predsedstvo tožene stranke je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper negativno mnenje za izdajo dovoljenja za zasebno delo in vpis v register zasebnih zdravstvenih delavcev, ki ga je dne 23.5.1995 podala Komisija za zasebno dejavnost na področju zdravstvene nege bolnika pri toženi stranki. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka k svoji vlogi za izdajo uradnega mnenja za pridobitev dovoljenja za opravljanje zasebne dejavnosti v zdravstveni negi priložila dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je tožnica od leta 1972 invalidska upokojenka, ker zaradi zdravstvenega stanja ni zmogla fizičnega dela, ki ga zahteva opravljanje poklica. Tožena stranka vztraja pri izdanem negativnem mnenju, ker meni, da status invalidskega upokojenca in status samostojnega zdravstvenega delavca nista združljiva, tožnica pa tudi že več kot 20 let ni bila v stiku s stroko zdravstvene nege. Poklic medicinske sestre zahteva zdravstvenega delavca s fizično sposobnostjo in strokovnimi znanji, ki so se v zadnjih 20 letih bistveno spremenila. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju predvideva možnost reaktiviranja upokojenca, ugotavljanje zmožnosti invalidskega upokojenca pa temelji na ustreznem mnenju pristojne invalidske komisije. Tožena stranka je skladno s 35. členom zakona o zdravstveni dejavnosti upravičena in dolžna izdati le mnenje o izpolnjevanju oziroma neizpolnjevanju pogojev, za izdajo odločbe o vpisu v register zasebnih zdravstvenih delavcev pa je pristojno Ministrstvo za zdravstvo.

Tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži, da izda pozitivno mnenje za izdajo dovoljenja za zasebno delo tožnice. Mnenje pristojne zbornice je namreč v skladu s 35. členom zakona o zdravstveni dejavnosti eden od pogojev za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti in za vpis v ustrezni register v skladu s 40. členom navedenega zakona. Po mnenju tožnice je mnenje tožene stranke v nasprotju s pravilnikom o zasebni zdravstveni dejavnosti na področju zdravstvene nege, ki je veljal na dan vložitve zahteve. Skladno s 5. členom navedenega pravilnika daje tožena stranka le uradno mnenje glede izpolnjevanja strokovnih pogojev, predvsem glede ustrezne strokovne usposobljenosti v skladu z zakonom o zdravstveni dejavnosti, kot je to določeno v 62. členu istega zakona.

Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov: Po določbi 6. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju: ZUS) je upravni spor mogoč samo zoper upravni akt. Upravni akt po tem zakonu je akt, s katerim državni organ ali samoupravna organizacija ali skupnost v izvrševanju javnih pooblastil odloča o kakšni pravici ali obveznosti nekega posameznika ali organizacije v kakšni upravni stvari.

Predmet odločanja v upravni stvari je torej vselej pravica, obveznost ali pravna korist posameznika v konkretni upravni stvari. Stališče ali strokovno mnenje tožene stranke o tožničini strokovni ali siceršnji usposobljenosti za opravljanje zasebne dejavnosti na področju zdravstvene nege, ne glede na to, v kakšni obliki je izraženo, ni upravni akt v smislu 6. člena ZUS, ker tožena stranka z izraženim mnenjem ni odločala o kakšni tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Ker je sodišče ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, je odločilo kot je navedeno v izreku tega sklepa, na podlagi 2. točke prvega odstavka 30. člena ZUS, ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, štev. 1/91-I in 45/I/94).