Jedro

Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnikov zadnji dan dela pri toženi stranki 28. 8. 2015. Skladno z 200. členom ZDR-1 in sodno prakso bi moral tožnik tožbo vložiti v roku 30 dni od navedenega datuma. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožba, vložena 30. 9. 2015, prepozna in jo v tem delu pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Ker je imel tožnik z odločbo Bpp z dne 25. 4. 2016 priznano brezplačno pravno pomoč, je sodišče prve stopnje skladno s 5. členom Zakona o odvetništvu nagrade od tega datuma dalje utemeljeno odmerilo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 14. 7. 2015 v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas oziroma na obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas; na ugotovitev, da delovno razmerje ni prenehalo 28. 8. 2015, ampak še vedno traja, ter na reparacijo in reintegracijo (II. točka izreka). S sodbo je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko plače v višini 1.000,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2015 do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova dnevnic 627,00 EUR za dnevnice, od tega zneska izračunati bruto znesek in odvesti davke in prispevke od bruto zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2015 do plačila (IV. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna: - plačati stroške za prehrano med delom za leto 2015 v višini 46,41 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2015 do plačila, višji zahtevek iz tega naslova (razlika do vtoževanih 267,75 EUR) pa je zavrnilo (V. točka izreka); - obračunati sorazmerni del regresa za leto 2015 v višini bruto 150,00 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2015 do plačila (VI. točka izreka), - obračunati znesek 79,05 EUR denarnega nadomestila za neizkoriščeni letni dopust za leto 2015, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2015 do plačila, višji zahtevek iz tega naslova (razlika do vtoževanih 237,15 EUR) je zavrnilo (VII. točka izreka); - plačati stroške prevoza na delo in z dela za leto 2015 v višini 330,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2015 do plačila, višji zahtevek (razliko do vtoževanih 500,00 EUR) je zavrnilo (VIII. točka izreka).

Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka v skupnem znesku 561,82 EUR, in sicer 351,14 EUR tožniku, razliko v znesku 210,68 EUR pa na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (IX. točka izreka); da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso v znesku 125,00 EUR na račun sodnih taks Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (X. točka izreka), in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (XI. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o zavrženju tožbe (II. točka izreka), o zavrnitvi zahtevka v IV., V., VII. in VIII. točki izreka in glede odločitve o stroških postopka (IX. točki izreka). Navaja, da je tožbo vložil pravočasno, saj jo je poslal priporočeno po pošti dne 25. 9. 2015. V tožbi je napisal napačen datum začetka dela, saj je delal pri toženi stranki že pred podpisom pogodbe o zaposlitvi 14. 7. 2015. Iz potrdila ZPIZ izhaja, da je pri toženi stranki delal od 14. 7. 2015 do 14. 8. 2015 in od 17. 8. 2015 do 28. 8. 2015. Navaja, da je pri toženi stranki delal tudi, ko ni bil prijavljen v zavarovanja - od 14. 8. 2015 do 17. 8. 2015 in od 28. 8. do 30. 8. 2015. Ker je delal brez ustrezne pogodbe o zaposlitvi in ker je tožena stranka z njim sklenila dve pogodbi za določen čas, je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi v nedoločen čas. Izpostavlja, da je tožena stranka vedela, da ne gre za opravljanje projektnega dela, saj bi delo tožnika potrebovala vsaj do oktobra 2015, hkrati pa je v istem času, ko mu ni ponudila pogodbe za nedoločen čas, zaposlovala druge delavce za ista dela za določen čas. Tožena stranka ne bi smela z njim zaporedoma skleniti dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje se do teh očitkov ni opredelilo. Že s prvo pogodbo z dne 14. 7. 2015 je tožnik s toženo stranko dejansko sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, delovno razmerje mu ni prenehalo in še traja. Nadalje navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek glede vtoževanih dnevnic. Tožena stranka mu je plačala del akontacije dnevnic v višini 100,00 EUR, kar pomeni, da mu dnevnice pripadajo. Ni bil detaširani delavec, saj je imel pogodbo sklenjeno za opravljanje dela v Avstriji, za katero je v Uredbi o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino določena dnevnica v višini 44,00 EUR. Ker mu je bil občasno nuden en obrok na dan, je uveljavljal le 33,00 EUR za dnevnico. Tudi čez vikend je dvakrat ostal v pripravljenosti v Avstriji, a ni prejel minimalno 3-4 obrokov, zato je upravičen do dodatnih 4 dnevnic. V pritožbi navaja relacije voženj na delo in iz dela, ki jih je opravil. Trdi, da mu tožena stranka ni zagotovila prevoza iz naslova stalnega prebivališča (A.) do B. in da na tej relaciji ni imel javnega prevoza. Vztraja, da je sodišče napačno izračunalo tudi nadomestilo za prehrano ter nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Meni, da bi treba upoštevati vrednost spornega predmeta, višjo od 10.000,00 EUR. Sodišče mu je priznalo nagrado le za dve vlogi, za štiri pa ne, čeprav je lahko svoj zahtevek konkretiziral šele, ko je prejel dokumentacijo tožene stranke. Napačno njegovemu pooblaščencu ni priznalo stroškov, ker ta ni iz območja sedeža sodišča. Tudi tožnik bi moral biti upravičen do povračila parkirnine in kilometrine. Prav tako bi bilo treba tožniku priznati stroške glede priče C.C.. Sodišče se tudi ni opredelilo do njegove zahteve, da se toženi stranki naloži separatne stroške, ker se ni udeleževala narokov, se ni držala rokov in je pošiljala nepotrebne vloge. Sodišče je tudi neutemeljeno znižalo odvetniško nagrado tožnika za 50 %. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da zahtevku ugodi, odločitev o stroških pa spremeni tako, da odmeri vse priglašene stroške pooblaščenca tožnika v breme tožene stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana dela sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb strank in ugotovilo vsa odločilna dejstva za sprejem odločitve. S tem v zvezi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 14. 7. 2015 v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas oziroma glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja za neodločen čas je namreč sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče o prepozni vložitvi tožbe. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi se moralo opredeliti še do vsebinskih navedb tožnika, s katerimi je utemeljeval nezakonito sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o parkirnini, kilometrini in dnevnicah, saj je sodišče prve stopnje te stroške (pravilno) zavrnilo, ker tožnikov pooblaščenec ni bil z območja sedeža sodišča. 6. Med strankama sta bili sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas - prva z dne 14. 7. 2018 (za čas od 14. 7. 2015 do 14. 8. 2015), druga z dne 17. 8. 2015 (za čas od 17. 8. 2015 do 28. 8. 2015), obakrat iz razloga "povečanja dela", in sicer za montažo pohištva in ostala montažerska dela.

7. Pritožbene navedbe, da je bila tožba vložena dne 25. 9. 2015, niso utemeljene, saj iz prejemnega žiga sodišča in ovojnice, v kateri je bila tožba poslana na sodišče prve stopnje, izhaja, da je bila tožba oddana priporočeno po pošti šele 30. 9. 2015. Tožnik je sicer trdil, da je z delom pri toženi stranki zaključil 30. 8. 2015, kar bi pomenilo, da se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 30. 9. 2015, vendar pa iz dokaznega postopka (sodišče se je glede tega oprlo predvsem na vsebino montažnih listov in pričanja D.D.) izhaja, da je bil tožnikov zadnji dan dela pri toženi stranki 28. 8. 2015. Skladno z 200. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in sodno prakso bi moral tožnik tožbo vložiti v roku 30 dni od navedenega datuma. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožba, vložena 30. 9. 2015, prepozna in jo v tem delu pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zahtevek iz naslova dnevnic za delo v tujini. Kot je pravilno pojasnilo, je dnevnica povračilo stroškov prehrane na službenem potovanju (prvi odstavek 130. člena ZDR-1), pri čemer je službeno potovanje tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, ki je dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi opravljal delo v Avstriji, kjer je tudi prebival. Imel je zagotovljen tudi en obrok na dan. Ni bil torej napoten na službeno pot v tujino, da bi bil upravičen do dnevnic po Uredbi o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94 in nasl.). Tudi, če bi držalo pritožbeno sklicevanje, da naj bi tožena stranka tožniku plačala del akontacije dnevnic v višini 100,00 EUR, s takšnim izplačilom ni nastal pravni temelj za izplačilo vtoževanega preostanka. To tudi ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi kazalo v smer napačne odločitve sodišča prve stopnje.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da mu je sodišče prve stopnje priznalo prenizko nadomestilo za prehrano med delom, pri čemer vztraja na svojem izračunu, ki ga je podal tekom postopka, ne obrazloži pa, v čem naj bi bil izračun sodišča prve stopnje napačen. Sodišče prve stopnje je število delovnih dni, ko je delal več kot 8 ur (zaradi česar mu skladno s Kolektivno pogodbo med delavci in družbami drobnega gospodarstva (Ur. l. RS, št. 94/2010 in nasl.) pripadata dnevno dva obroka) ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika, priče D.D. ter vsebine montažnih listov. Glede na znesek stroška prehrane med delom, ki tožniku pripada po navedeni kolektivni pogodbi je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo 46,41 EUR (13 dni x 3,57 EUR) in ni podlage za priznanje višjih stroškov iz tega naslova.

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o prisojenem nadomestilu za neizkoriščeni letni dopust. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku ni bilo omogočeno izkoristiti 3 dni pripadajočega dopusta, zato mu je (glede na tožnikove trditve o dnevnem zaslužku v višini 26,35 EUR) prisodilo 79,05 EUR. Pritožba se, sklicujoč se na trajanje delovnega razmerja, neutemeljeno zavzema za ugotovitev 5 dni pripadajočega letnega dopusta in posledično za priznanje višjega nadomestila.

11. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi znesek stroškov prevoza na delo in z dela priznalo v pravilni višini. Na podlagi pričanja tožnika, direktorice tožene stranke, priče C.C. (tožnikove žene), priče D.D. ter montažnih listov je ugotovilo, da se je tožnik moral petkrat pripeljati iz domačega naslova (A.) do B. in nazaj (kar za vožnjo v obe smeri znese 150 km), enkrat pa se je pripeljal tudi na delovišče v Avstriji (142 km). Tožnik svojih navedb, da se je v B. pripeljal desetkrat, kar ponavlja v pritožbi, ni dokazal. Glede na ugotovljeno število kilometrov in znesek kilometrine (0,37 EUR/km) mu je sodišče prve stopnje iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela prisodilo 330,04 EUR, višji zahtevek pa utemeljeno zavrnilo.

12. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje moralo stroške odmeriti od vrednosti 10.000,00 EUR, kolikor naj bi znašala sporna vrednost v predmetni zadevi. Vrednost nagrad v sporu iz naslova ugotovitve obstoja delovnega razmerja je namreč določena skladno s tar. št. 15/1b Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015), vrednost dajatvenih zahtevkov pa je znašala cca. 2.800,00 EUR. Sodišče prve stopnje je glede stroškov v zvezi s zahtevkom iz naslova obstoja delovnega razmerja pravilno razlogovalo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Pravilno je izhajalo iz prvega odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka, svoje pa krije sama, in petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), po katerem krije tožena stranka kot delodajalec v tovrstnih sporih sama svoje stroške, tudi če v pravdi uspe.

13. Ker je imel tožnik z odločbo Bpp 124/2016 z dne 25. 4. 2016 priznano brezplačno pravno pomoč, je sodišče prve stopnje skladno s 5. členom Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/1993 in spremembe) nagrade od tega datuma dalje utemeljeno odmerilo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

14. Tožnik v pritožbi sicer utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati tudi nagrado za 4. in 5. pripravljalno vlogo (v skupni vrednosti 225 točk) ter toženi stranki naložiti plačilo separatnih stroškov (156. člen ZPP) za narok dne 7. 2. 2017, ko je ni bilo na sodišče, hkrati pa tudi ni dokazala upravičenosti svoje odsotnosti. Tožnik bi bil zato upravičen do povračila nagrade pooblaščencu v višini 300 točk (ne pa tudi do kilometrine in parkirnine, saj pooblaščenec tožnika ni bil z območja sodišča). Utemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na stroške priče C.C. v višini 65,00 EUR ter na strošek kilometrine za tožnikov prihod na narok dne 5. 5. 2016, na katerem je bil zaslišan (relacija A. - B. - A. - 164 km x 0,37 EUR). Vendar pa pritožbeno sodišče v odmerjene stroške prvostopenjskega postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti deloma tožniku, deloma pa na račun sodišča zaradi brezplačne pravni pomoči, ne posega. Sodišče prve stopnje namreč pri prisojenih stroških prvostopenjskega postopka ni upoštevalo tožnikovega zgolj delnega uspeha z denarnimi zahtevki (v višini cca 60 %), kar pomeni, da mu je v zvezi s tem delom spora prisodilo višje pravdne stroške, kot bi mu pripadali. Zato ni potrebno, da bi mu pritožbeno sodišče po navedenih stroškovnih postavkah, ki jih v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, priznane stroške postopka zvišalo.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353., 366. člen ZPP).