Jedro

Tožnica sama ima premoženje večje vrednosti, ki za več kot šestkrat presega višino sodne takse za postopek o pritožbi, ki znaša 1.671,00 EUR, tako da ji bodo kljub plačilu sodne takse ostala denarna sredstva v višini 9.375,85 EUR. S plačilom sodne takse tako ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani in njihovo preživljanje s plačilom sodne takse nedvomno ne bo ogroženo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse za postopek o pritožbi zoper sodbo z dne 26. 2. 2019, zavrnilo.

2. Zoper odločitev je tožnica vložila pravočasno pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi. Navaja, da je brez prihodkov ter tudi brez denarja na računu. Denar, ki ji je bil nakazan in ki ga je prenakazala, je izključno denar od oddajanja sob, ki ga opravlja njen oče, tako da ta denar nima nič z njo. Z oktobrom bo dopolnila 26 let in je starši niso več dolžni preživljati, tudi sicer njihove nepremičnine in njihov denar, kot rečeno, nimajo nič z njo. Denar na njenem računu predstavlja njene prihranke iz štipendije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno s prvim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks, mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja (peti odstavek 11. člena ZST-1). Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je potrebno institut taksne oprostitve razlagati restriktivno, saj je namenjen socialno najbolj ogroženim slojem prebivalstva. Pravilen je njegov zaključek, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse, saj tožnice v ta krog ni mogoče uvrstiti. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da že tožnica sama razpolaga s prihranki v višini 11.046,85 EUR. Kot pojasni v pritožbi sama, je oče lastnik dveh nepremičnin, ki jih oddaja in ki torej prinašata redne dohodke, na dveh transakcijskih računih in varčevalnem računu ima skupaj skoraj 19.000,00 EUR, mati tožnice 523,49 EUR, sestra pa 612,87 EUR. Iz povedanega je razvidno, da ne gre za socialno ogroženo družino v smislu zgoraj navedenega zakona, in je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ima že tožnica sama premoženje večje vrednosti, ki za več kot šestkrat presega višino sodne takse za postopek o pritožbi, ki znaša 1.671,00 EUR, tako da ji bodo kljub plačilu sodne takse ostala denarna sredstva v višini 9.375,85 EUR. S plačilom sodne takse tako ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani in njihovo preživljanje s plačilom sodne takse nedvomno ne bo ogroženo. Predlog je zato sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo.

5. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).