Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo, in tudi sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe določb ZPP ni nepravilno uporabilo. V sklepih obeh sodišč je pojasnjeno, da je pravnomočna sodna odločba proti gospodarski družbi tudi izvršilni naslov proti tožencema, ki sta bila družbenika po ZFPPod izbrisane družbe. Toženca sta po zakonu pravna naslednika družbe in odgovorna za dolgove družbe. V času od pravnomočne odločitve v obravnavani zadevi, do dneva odločanja o reviziji, je Ustavno sodišče Republike Slovenije sicer razveljavilo šesti odstavek 580. člena ZGD ter četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod, kolikor se nanašajo na družbenike, ki niso odgovorni za obveznosti družbe, če so bili tako imenovani pasivni družbeniki, in je dokazno breme za to naložilo dolžnikom, torej družbenikom. Čeprav ta določba ne more veljati za nazaj, pa odločitev o zavrženju tožbe celo potrjuje: v primeru ugovora dolžnika iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ bi povsem ustrezala možnost napotitve dolžnika, naj v danem roku začne pravdo na nedopustnost izvršbe (pravica do sodnega varstva je bila tedaj zagotovljena), ki je bila predvidena v 59. členu in je veljala do uveljavitve ZIZ-A.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožnice proti taki odločitvi sodišča prve stopnje zavrnilo (pritožbi je ugodilo le glede odmere sodne takse za tožbo, kar pa ni predmet revizijskega postopka).

Proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena pritožba proti odločitvi sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, je vložila tožnica pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka zato, ker ni odgovorilo na vse pritožbene trditve. Svojo odločitev o zavrnitvi pritožbe je utemeljilo le s sklicevanjem na določbo četrtega odstavka 27. člena ZFPPod po kateri naj bi se štelo, da sta toženca kot družbenika podala izjavi, da prevzemata obveznosti iz sodnega registra izbrisane družbe. Zato naj bi bila na podlagi določbe 24. člena ZIZ dovoljena izvršba tudi proti tistemu, ki v izvršilnem naslovu ni naveden kot dolžnik. Taka odločitev pa ni pravilna. Po 24. členu ZIZ je za prehod obveznosti iz izvršilnega naslova bistveno pravno nasledstvo. V primerih iz četrega odstavka 27. člena ZFPPod in 6. odstavka 580. člena ZGD pa ne gre za pravno nasledstvo. Izjava družbenikov z vsebino, ki je določena v prvem odstavku 394. člena ZGD, ne pomeni prevzema dolga v smislu 446. člena ZOR, ampak pogodbo o pristopu k dolgu v smislu 451. člena ZOR, zaradi česar odgovarjajo družbeniki poleg družbe in ne namesto nje. Tudi na podlagi šestega odstavka 580. člena ZGD nastane le dodatna neomejena subsidiarna odgovornost družbenikov. Določb 24. in 25. člena ZIZ pa v obravnavanem primeru tudi ni mogoče uporabiti, ker ne obstaja listina, ki bi dokazovala prehod obveznosti (24. člen) oziroma izvršilni naslov ni bil izdan proti družbi z neomejeno odgovornostjo (25. člen). Družbeniki morajo imeti v pravdnem postopku možnost, da po vsebini ugovarjajo terjatvi, kar jim zagotavlja tudi z ustavo zagotovljena pravica do sodnega varstva. Odločitev, da nova tožba proti družbenikoma ni dovoljena, zato ni pravilna. Reviziji naj se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek v katerem naj se tožba obravnava kot dovoljena.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo po revizijskih trditvah zagrešilo pritožbeno sodišče s tem, da naj ne bi odgovorilo na vse pritožbene trditve, ni podana. Po določbi 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Določbe katerih procesnih in materialnih zakonov so za odločitev odločilnega pomena v obravnavani zadevi in zakaj, je navedeno v nadaljevanju te obrazložitve, glede vseh teh določb pa sta sodišči druge in prve stopnje zavzeli stališče, sodišče druge stopnje pa je tožnici tudi odgovorilo, zakaj njena drugačna razlaga teh določb ni pravilna. V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato v pritožbenem postopku ni bila storjena.

V obravnavani pravdni zadevi ni spora o tem, da je sodišče že odločilo o sporni terjatvi tožeče stranke proti gospodarski družbi C. d.o.o. M., na podlagi izvršilnega predloga opr. št. I Ig 1741/95 z dne 4.1.1996, tako, da je dolžnici naložilo plačilo vtoževane terjatve in dovolilo predlagano izvršbo. Sodni sklep opr. št. I Ig 1741/95 z dne 4.1.1996 je bil pri Agenciji RS za plačilni promet "v blokadi" v III. vrstnem redu na osmem mestu od 9.9.1996, dne 30.6.2000 je prišlo do zaprtja žiro računa dolžnice in do izbrisa dolžnice iz sodnega registra. Tožnica je zato vložila v zvezi z isto terjatvijo novo tožbo proti D. O. in B. V., ki sta družbenika izbrisane družbe.

Glede na to, da je bilo o zavrženju tožbe pravnomočno odločeno 19.12.2001, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri odločanju o reviziji upoštevalo tiste določbe procesnih in materialnih zakonov, ki so veljali tedaj, in sicer Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98), Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Uradni list RS, št. 54/99 in 110/99) ter Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 39/93-54/99).

Ker tedaj še ni bila sprejeta novela ZIZ-A (Uradni list RS, št. 75/02), se tožeča stranka pravilno sklicuje tudi na splošne določbe, ki urejajo prehod terjatve in obveznosti, in so zapisane v 24. členu ZIZ. Jih pa zmotno tolmači. V obravnavanem primeru bi namreč sodišče dovolilo izvršbo proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če bi upnik (1) z javno listino dokazal, da je pravnomočno ugotovljena terjatev proti C., d.o.o. prešla na družbenika (2) "na drugačen način", v obravnavanem primeru na podlagi zakona.

1. "Javna listina", ki bi jo moral predložiti tožnik, je pravnomočna sodna odločba o ugotovljeni terjatvi do gospodarske družbe (ki jo je priložil) in dokaz o tem, da je "terjatev prešla na družbenika", kar je lahko sklep o izbrisu gospodarske družbe iz sodnega registra, izpisek iz sodnega registra ali objava v uradnem glasilu (kar vse je tudi bilo predloženo) ali druga ustrezna listina.

2. Prehod obveznosti na dolžnika je v javni listini izkazano razmerje med gospodarsko družbo C., d.o.o. in D. O. ter B. V. in način prenehanja gospodarske družbe, za katerega se po prvem in četrtem odstavku 27. člena ZFPPod v zvezi s 394. členom ZGD šteje, da preidejo obveznosti gospodarske družbe na družbenike.

Tako se izkaže, da bi tožnica lahko zahtevala izvršbo proti D. O. in B. V., na katera je po zakonu prešla obveznost plačila pravnomočno ugotovljene terjatve proti gospodarski družbi, ki je bila po ZFPPod izbrisana iz sodnega registra. Zato pravda ni potrebna in glede na to, da je bilo že pravnomočno razsojeno o obstoju terjatve in da je izkazano pravno nasledstvo, tudi ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe procesnega zakona, ko je pri predhodnem preizkusu tožbe zavrglo tožbo, in tudi sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe določb ZPP ni nepravilno uporabilo. V sklepih obeh sodišč je pojasnjeno, da je pravnomočna sodna odločba proti gospodarski družbi tudi izvršilni naslov proti tožencema, ki sta bila družbenika po ZFPPod izbrisane družbe. Toženca sta po zakonu pravna naslednika družbe in odgovorna za dolgove družbe. V času od pravnomočne odločitve v obravnavani zadevi, do dneva odločanja o reviziji, je Ustavno sodišče Republike Slovenije sicer razveljavilo šesti odstavek 580. člena ZGD ter četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod, kolikor se nanašajo na družbenike, ki niso odgovorni za obveznosti družbe, če so bili tako imenovani pasivni družbeniki, in je dokazno breme za to naložilo dolžnikom, torej družbenikom. Čeprav ta določba ne more veljati za nazaj, pa odločitev o zavrženju tožbe celo potrjuje: v primeru ugovora dolžnika iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ bi povsem ustrezala možnost napotitve dolžnika, naj v danem roku začne pravdo na nedopustnost izvršbe (pravica do sodnega varstva je bila tedaj zagotovljena), ki je bila predvidena v 59. členu in je veljala do uveljavitve ZIZ-A. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. in 400. člen ZPP).