Jedro

Zamudna sodba temelji na absolutni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, zato sodišče ne izvaja dokazov in ne preizkuša njihove resničnosti. Prav zato se zamudne sodbe tudi ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi v točkah II in V izreka v delu, v katerem se nanaša na drugo toženko, in v točki VIII izreka ter se zadeva v istem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (v točki I izreka, v točki II izreka, v delu, v katerem se nanaša na prvega toženca, v točki IV izreka, v točki V izreka, v delu, v katerem se nanaša na prvega toženca in v točki VII) .

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo je prvostopenjsko sodišče prvemu tožencu naložilo, da je dolžan v roku 15 dni prvi tožnici plačati znesek 57.190,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse tako kot določno izhaja iz točke I izreka izpodbijane sodbe. Pod točko II izreka je prvemu tožencu in drugi toženki naložilo, da sta dolžna v roku 15 dni solidarno plačati prvi tožnici znesek 57.190,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse tako kot določno izhaja iz točke II izreka. Pod točko III izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek prve tožnice zoper drugo toženko. Pod točko IV izreka je prvemu tožencu naložilo, da je dolžan v roku 15 dni drugi tožnici plačati znesek 61.066,54 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14.633.985,80 SIT od dne 27.9.2006 do 31.12.2006, od zneska 61.066,54 EUR pa od 1.7.2007 dalje do plačila. Pod točko V izreka je prvemu tožencu in drugi toženki naložilo, da sta dolžna v roku 15 dni solidarno plačati drugi tožnici znesek 61.066,54 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14.633.985,80 SIT od dne 27.9.2006 do 31.12.2006, od zneska 61.066,54 EUR pa od 1.7.2007 dalje do plačila. Pod točko VI izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek druge tožnice zoper drugo toženko. Pod točko VII je prvemu tožencu naložilo, da je dolžan v roku 15 dni povrniti tožnicama pravdne stroške v znesku 6.142,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje. Pod točko VIII je odločilo, da tožnici in druga toženka v medsebojnem razmerju nosijo vsaka svoje pravdne stroške.

2. Toženca sta se pritožila zoper sodbo v I., II., IV., V., VII. in VIII. točki izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ureja zamudno sodbo v 318. členu, ki ga pritožba v nadaljevanju povzame. Trdita, da v zadevi niso bili podani pogoji za izdajo ugodilne zamudne sodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, pri čemer gre za neodpravljivo nesklepčnost, nekatera dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa so tudi v nasprotju z dokazi, ki sta jih predložili tožnici ali z dejstvi, ki so splošno znana. ZPP v 3. členu določa, da sodišče ne priznava razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom in moralnim pravilom. V 318. členu ZPP določa, da sodišče izda zamudno sodbo, če je med drugim izpolnjen tudi pogoj, da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, v 339. členu pa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, med drugim, če je sodišče v nasprotju z določbami zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank.

Tožbene trditve tožnic so popolnoma neresnične, kar se je že izkazalo v kazenskem postopku, ki se je vodil pri Okrožnem sodišču v Kopru. V zvezi z identičnim dejanskim stanjem, kot je opisano v tožbi, je bila zoper prvega toženca in Z.S. uvedena preiskava s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I Kpr 7023/09 z dne 26.10.2010, ki je bila s sklepom istega sodišča z dne 28.2.2011 ustavljena, o čemer sodišče ni obveščalo oškodovancev, to je N.C. in njenega moža, saj sta oba izrecno vprašana, ali sta v predmetni zadevi oškodovana, izjavila, da temu ni tako in da se ne čutita oškodovana. Obe tožnici in R.C.v so se zoper sklep o ustavitvi preiskave pritožili, vendar je bila pritožba zavrnjena. Jasno je torej, da je šlo pri vložitvi tožbe v tej zadevi za nedovoljeno razpolaganje tožnic, ki nasprotujejo tako prisilnim predpisom kot moralnim pravilom, saj tožba temelji na krivi ovadbi in krivi izpovedbi R.C.in N.C.. Njen namen je maščevanje, saj je bil R.C. pri Okrajnem sodišču na Vrhniki v zadevi, opr. št. K 133/2007 pravnomočno obsojen zaradi treh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti, kot priča pa je tam nastopal tudi prvi toženec. Nedvomno gre torej pri naslovni tožbi za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, saj temelji na popolnoma neresničnih navedbah.

Glede zahtevka na plačilo 27.410.200,00 SIT oziroma 114.380,73 EUR zoper prvega toženca, tožnici trdita, da naj bi prvi toženec izdal račune, ki sta jih tožnici priložili k tožbi. Iz računov izhaja, da jih je izdal M.trgovina in storitve M. P. s.p., V. ulica , P. prvi toženec. Tožnici ne zatrjujeta, da bi bila prvi toženec in M.trgovina in storitve M.P. s.p. ena in ista oseba in iz tožbenih trditev ni možno zaključiti, da to tudi sta. Iz predloženih dokazov tako sploh ne izhaja, da bi prvi toženec izdal račune brez podlage prvi tožnici, prav tako ne, da bi bil prvi toženec neupravičeno obogaten, kot izhaja iz tožbenih trditev. Ker iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, predloženi dokazi pa so v nasprotju s tožbenimi trditvami, bi moralo sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti.

Glede zahtevka na plačilo 29.267.971,59 SIT zoper prvega toženca, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti, saj tožnici s takim zahtevkom ne moreta razpolagati, poleg tega pa iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost zahtevka. Iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi dne 16.5.2006 prvi toženec pri Banki C. sklenil pogodbo o deviznem stanovanjskem kreditu, h kateri je kot solidarna porokinja, plačnica in zastaviteljica pristopila druga toženka. Na podlagi te pogodbe naj bi prvi toženec prejel 126.000,00 EUR namenskega kredita za nakup stanovanja. Toženca naj pred nakupom stanovanja ne bi razpolagala z denarnimi prihranki ne z drugim premoženjem. Navedeno stanovanje naj bi kupila in opremila izključno z denarjem, ki naj bi ga tožnici nakazali prvemu tožencu na način, kot je opisano v točki I in II tožbe. Navedbe so nelogične in med seboj v nasprotju, iz njih pa ne izhaja utemeljenost zahtevka. Najprej se trdi, da naj bi toženca celotno kupnino za stanovanje plačala zgolj s kreditom, nato pa, da naj bi za nakup stanovanja dala tudi denarna sredstva, ki naj bi jih prvi toženec prejel na podlagi neupravičeno izstavljenih računov. Navedbe so v nasprotju s predloženimi dokazi, saj iz plačilnega naloga z dne 25.5.2006 izhaja, da je prvi toženec 25.5.2006 nakazal Stanovanjskemu skladu znesek 30.001.277,00 SIT, pri čemer je v plačilnem nalogu navedeno, da gre za nakazilo zadnjega dela kupnine. Ta dokaz je v nasprotju s tožbenimi navedbami, da naj bi toženca uporabila sredstva pod točko I tožbe tudi za plačilo kupnine. Kot izhaja iz omenjenega plačilnega naloga, je prvi toženec že 25.5.2006 plačal zadnji del kupnine po pogodbi SV 362/06. Navedeni dokaz je v nasprotju z navedbami tožnic, da naj bi toženca porabila sredstva pod točko I tožbe za plačilo kupnine, to pa velja vsaj za del sredstev, ki naj bi bil potrditvah tožnic plačan po 25.5.2006, in sicer dne 31.5.2006 3.000.000,00 SIT, dne 30.6.2006 3,000.000,00 SIT in dne 31.7.2006 2.800.000,00 SIT. Ker je bil zadnji del kupnine plačan dne 25.5.2006, se sredstva, domnevno pridobljena po tem datumu, niti teoretično ne bi mogla uporabiti za kupnino.

Glede druge toženke je sodišče zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnic utemeljen do ½, saj iz tožbenih navedb izhaja, da je postala lastnica stanovanja do ½, predmetno stanovanje pa je bilo kupljeno in opremljeno z denarjem tožnic, obogatena pa je bila brez pravnega temelja. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, naj v okviru ugodilnega (zamudnega dela sodbe) ne bi bila v nasprotju z dokazi ali splošno znanimi dejstvi. Ker je druga toženka postala lastnica predmetnega stanovanja le do ½, je skladno z določbo četrtega odstavka 318. člena ZPP zoper njo kot nesklepčna zavrnilo zahtevka, vsakega do ½. Gornji zaključki sodišča napačni. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v 190. členu določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožnici v tožbi sploh ne trdita, da bi druga toženka imela korist od kateregakoli zatrjevanega prehoda premoženja. Tožnici niti za eno zatrjevano plačilo ne trdita, da bi bilo opravljeno na račun ali v korist druge toženke. Nasprotno, tožnici trdita, da naj bi bil del plačil opravljen na podlagi izstavljenih računov v korist prvega toženca, drugi del pa naj bi bil nakazan na račun prvega toženca, tako da naj bi ta s temi poplačal kredit. Nobeno od navedenih zatrjevanih plačil torej, niti potrditvah tožnic, ni imelo za posledico osebne koristi druge toženke. Tožnici trdita zgolj, da se je druga toženka vpisala kot lastnica do ½ stanovanja na naslovu K., D. cesta in da naj bi bilo stanovanje plačano iz njunega denarja. Ker tožnici sami trdita, da so bila vsa plačila opravljena na račun prvega toženca in da naj bi bilo izključno s tem denarjem kupljeno stanovanje v Kopru, je možno smiselno zaključiti le, da naj druga toženka ne bi ničesar plačala zato, da je postala lastnica do ½ stanovanja v Kopru in da naj bi stanovanje v Kopru plačal prvi toženec z denarjem tožnic. Iz trditev je mogoče torej zaključiti le, da naj bi bil prvi toženec dal darilo drugi toženki, in sicer polovico vrednosti stanovanja oziroma polovico kupnine za stanovanje. To pa pomeni, da pravna podlaga za tožbeni zahtevek ni 190. člen OZ, kot zmotno zaključuje sodišče, temveč 255. člen OZ, saj gre za izpodbijanje domnevnih pravnih dejanj prvega toženca (actio Pauliana). Tožnici pa nista postavili ustreznega, oblikovalnega zahtevka, v vsakem primeru pa je takšen zahtevek, tudi, če bi bil pravilno postavljen, zastaral, saj je od očitanih domnevnih izpodbojnih dejanj minilo že več kot sedem let (257. člen OZ). Glede na navedeno bi moralo sodišče že iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrniti, saj iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost zahtevka in gre za neodpravljivo nesklepčnost tožbe (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 97/2002 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3830/2009). Poleg tega pa 191. člen OZ določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Če tožeča stranka trdi glede prvega toženca, da naj bi jo izsiljeval, pa ničesar takega ne trdi glede druge toženke. Prav tako ne trdi, da bi si pridržala pravico zahtevati nazaj od druge toženke, kar je plačala. Zato podrejeno, če sodišče ne bi ugodilo njeni pritožbi, druga toženka ugovarja tudi dosojenim zakonskim zamudnim obrestim. Sodišče je drugi toženki naložilo v plačilo zakonske zamudne obresti od dneva domnevne pridobitve, pri čemer iz obrazložitve sploh ni možno razbrati, da bi sodišče zaključilo, da naj bi bila druga toženka nepoštena, zato je sodba v tem delu nerazumljiva, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Tudi odločitev glede stroškov postopka je pravno zmotna. Glede na to, da bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek, bi moralo tudi odločiti, da morata tožnici tožencema povrniti stroške postopka. Podrejeno, kolikor pritožbeno sodišče ne bo ugodilo pritožbi glede glavnega zahtevka, pa toženca ugovarjata napačnemu zaključku sodišča, da z odločanjem o ugotovitvenem zahtevku, ki je bil zoper oba toženca pravnomočno zavrnjen, niso nastali posebni stroški. Sodišče je namreč na prvi stopnji trikrat ugodilo ugotovitvenemu zahtevku (v zamudnih sodbah z dne 21.10.2011, 28.5.2012 in 9.10.201). Toženca sta morala zoper odločitev o ugotovitvenem zahtevku torej trikrat vložiti pritožbo, za kar so jima nastali pravdni stroški. Višje sodišče, ki je v odločbi z dne 2.9.2014 nazadnje pravnomočno zavrnilo ugotovitveni zahtevek, je posvetilo posebno obravnavo ugotovitvenemu zahtevku in ga obrazloženo zavrnilo. Ugotovitveni zahtevek je bil torej deležen povsem enake obravnave kot dajatveni, zato je napačna odločitev sodišča, da se to povsem spregleda pri odločitvi o stroških postopka. Ugotovitveni zahtevek se nanaša na celotno stanovanje, ki je po vrednosti spora enakovreden dajatvenemu zahtevku. Sodišče bi moralo v zvezi s stroški upoštevati najmanj, da je prvi toženec uspel do ½, druga toženka pa do ¾ v zvezi s stroški postopka. Podrejeno tožena stranka ugovarja tudi, da sta tožnici dve in imata vsaka svoj zahtevek, ki temeljita na popolnoma različnih dejanskih stanjih in pravni podlagi. Zato je nerazumljivo, zakaj naj bi prvi toženec moral povrniti pravdne stroške nerazdelno obema tožnicama. Sodišče bi moralo odmeriti stroške postopka glede na to, koliko je vsaka od strank uspela v postopku.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbi ni mogoče pritrditi v delu v katerem trdi, da ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 2. točke 318. člena ZPP, tj., da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Pritožba zgolj prepiše 3. člen ZPP in skuša v njegov okvir vstaviti razmerja med pravdnima strankama, ki se prepletajo skozi kazenske postopke. Toženca ne trdita, da zahtevek nasprotuje kakšni kogentni določbi materialnega zakona. Zgolj dejstvo, da so stranke udeležene tudi v kazenskih postopkih, pa tudi ne pomeni, da vložena tožba nasprotuje moralnim pravilom. Na navedeni pritožbeni očitek je Višje sodišče v Kopru odgovorilo toženi stranki že v sodbi in sklepu I Cp 551/2014 z dne 2.9.2014. 5. Pritožba tudi ne zmore uspešno izpodbiti izdane zamudne sodbe, kolikor se ta nanaša na dolžnost prvega toženca plačati prvi tožnici znesek 114.380,73 EUR (27.410.200,00 SIT), z očitkom, da iz k tožbi priloženih računov izhaja, da jih je izdal M.trgovina in storitve M.P. s.p., V. ulica, P.. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je samostojni podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost (6. člen ZGD-1). Gre torej za eno in isto osebo, M.P., prvega toženca. Računi z zatrjevanim dejstvom, da jih je izstavil prvi toženec, torej niso v nasprotju. Tudi sicer je pritožbeno sodišče na enako pritožbeno trditev odgovorilo že v sklepu Cp 211/2012 z dne 3.4.2012 in ponovno v sodbi in sklepu I Cp 551/2014 z dne 2.9.2014. 6. Enako neuspešno pritožba izpodbija izdano zamudno sodbo, kolikor se ta nanaša na dolžnost prvega toženca plačati drugi tožnici 122.133,08 EUR (29.267.971,59 SIT). Pritožba si namreč napačno razlaga pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP (tj., da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana). Zamudna sodba temelji na absolutni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, zato sodišče ne izvaja dokazov in ne preizkuša njihove resničnosti. Prav zato se zamudne sodbe tudi ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zamudnem postopku se sodišče ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, pač pa le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja. Sodišče torej le preverja, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom. Zaključki, do katerih pride po tej presoji, niso dokazni, vsaj ne tako, da bi se z njimi ovrglo ali dokazovalo določena dejstva, ampak so le podlaga za izdajo zamudne sodbe. Če sodišče ugotovi, da nasprotja ni, obvelja absolutna domneva, da toženec priznava tožbene navedbe. Nepomembno je zato, kakšne so kvalitete dokaza in ali je ta zadosten. Tudi, če gre za kakorkoli pomanjkljiv dokaz, ki v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, ki pa v tožbi zatrjevanim dejstvom ne nasprotuje, to ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da ni izpolnjen pogoj iz citirane zakonske določbe. Tožnik nosi zgolj dokazno breme glede predpostavk, ki so potrebne za izdajo zamudne sodbe. Ta pogoj je v tej zadevi izpolnjen in ga pritožba s trditvijo, da iz plačilnega naloga z dne 25.5.2006 izhaja, da gre za nakazilo zadnjega dela kupnine po pogodbi SV 362/06, ne uspe ovreči. Pritožba namreč spregleda tožbeno trditev, da sta toženca kupila in (tudi) opremila stanovanje izključno z denarjem, ki sta ga prvemu tožencu stranki nakazali tožnici na način, kot je to razvidno iz točke I in II tožbe, pri čemer točka I in II tožbe vsebujeta trditve o načinu pridobitve denarja z grožnjami. Pritožba torej spregleda, da je tožbena trditev bila ne samo, da sta toženca stanovanje s tem denarjem kupila, pač pa tudi opremila, zato tudi ne more uspeti s primerjavo zneska višine kredita za nakup stanovanja in vtoževanega zneska in plačilih po 25.5.2006. Nasprotja med trditvami in plačilnim nalogom v smislu zgoraj povzetega zakonskega pogoja ni.

7. Glede na tožbene trditve, kot jih je sodišče tudi povzelo v izpodbijani sodbi, je sicer pritožbeno sodišče mnenja, da utemeljenost tožbenega zahtevka zoper prvega toženca izhaja iz pravne podlage 191. člena OZ, ne pa odškodninske, kot je navedlo sodišče prve stopnje, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve, da je prvi toženec dolžan tožnicama vrniti prejeto. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v delu, v katerem je bilo prvemu tožencu naloženo, da je dolžan prvi tožnici plačati 114.380,74 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka in točka II izreka v delu, v katerem se nanaša nanj) in drugi tožnici 122.238,08 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka in točka V izreka v delu, v katerem se nanaša nanj) zavrnilo in na podlagi 353. člena v istem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo. Posledično je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da je dolžan prvi toženec tožnicama povrniti pravdne stroške (točka VII izreka izpodbijane odločbe).Tudi po mnenju pritožbenega sodišča z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka, ki je bil pravnomočno zavrnjen (sodba P 34/2013 z dne 9.10.2013 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Kopru I Cp 551/2014 z dne 2.9.2014) niso nastali posebni stroški. Pritožbena trditev, da naj bi sodišče prve stopnje prvemu tožencu naložilo, da je dolžan tožnicama nerazdelno povrniti pravdne stroške, ne drži. 8. Pač pa je pritožba utemeljena v delu, v katerem izpodbija sodbo v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku zoper drugo toženko v točki II in V izreka. Prvostopenjsko sodišče se je glede odločitve v delu, ki se nanaša na drugo toženko oprlo na 190. in 191. člen OZ. Pri tem je le na splošno navedlo, da tožnici zatrjujeta, da je bila druga toženka, partnerka prvega toženca, obogatena, ker je postala lastnica stanovanja do ½, za nakup in opremo slednjega pa sta tožnici dali denarna sredstva, saj toženca nista imela prihrankov; da je izguba denarnih sredstev zaradi mesečno izplačanih zneskov in zneska za poplačilo kredita predstavlja škodo; da je podana vzročna zveza med pridobitvijo lastninske pravice toženke in izgubo premoženja tožnic. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ni mogoče razbrati, na podlagi katerih konkretnih dejstev iz trditvene podlage tožbe (na katero opozarja tudi pritožba) je zaključilo, da je bila druga toženka neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje mora konkretne tožbene trditve preizkusiti skozi tista pravno pomembna dejstva, ki imajo lahko za posledico vsebinsko utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ima to za posledico razveljavitev sodbe v točkah II in V izreka v delu, v katerem se nanašata na drugo toženko, in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP), posledično pa tudi v njenem stroškovnem delu glede druge toženke (točka VIII izreka). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče navedeno kršitve odpraviti in ponovno opraviti presojo sklepčnosti tožbenega zahtevka (opraviti presojo med spodnjo in zgornjo premiso) ob upoštevanju konkretnih tožbenih trditev.

9. Prvi toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški druge toženke so del nadaljnjih pravdnih stroškov (tretji odstavek 165. člena ZPP).