Jedro

Za materialnopravno pravilno presojo je treba odgovoriti na vprašanje, ali obstoji vzročna zveza med protipravnim izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva RS in zatrjevano premoženjsko škodo - izgubljenim zaslužkom tožnika.

Tožnik zatrjuje in dokazuje, da je vrsto let opravljal dejavnost prevozništva, novembra 1991 je dejavnost zaradi sezonske narave dela začasno zaprl in bi z delom spomladi 1992 nadaljeval, vendar ni mogel, ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS. Toženka pa trdi in dokazuje, da je bil razlog za zaprtje dejavnosti tožnika slabo poslovanje oziroma pomanjkanje potreb po njegovih storitvah ter da bi se tožnik kljub izbrisu lahko zaposlil. Vprašanje obstoja vzročne zveze je tako dejansko kot pravno: gre za pravno vrednotenje ugotovljenega dejanskega stanja. Treba je presoditi, katero ravnanje je bilo v okoliščinah konkretnega primera odločilen vzrok za tožnikovo brezposelnost v času izbrisa. Stališče izpodbijane sodbe, da za presojo vzročne zveze med protipravnim izbrisom in nastalo škodo ni pomembno, zakaj je tožnik oktobra 1991 zaprl samostojno dejavnost in ali je do zaprtja samostojne dejavnosti ustvarjal zaslužek ter kakšen je ta bil, ni pravilno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih zavrnilnem delu za znesek 165.100 EUR s pripadki in stroškovnem delu (točke II in III izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od države (v nadaljevanju toženka) zahteva povračilo premoženjske škode v znesku 165.100 EUR in nepremoženjske škode v znesku 12.750 EUR na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo; toženki je naložilo plačilo 3.650 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo1. Tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode – izgube zaslužka je zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Pritožuje se tožnik zoper II. točko izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode in zoper III. točko izreka prvostopenjske sodbe, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Materialno pravo je sodišče kršilo, ker je napačno razlagalo institut vzročne zveze. Po 11-tih letih neprekinjenega opravljanja samostojne dejavnosti je, ker so se začasno ustavila dela na gradbišču, zaradi zmanjšanja stroškov svojega poslovanja, začasno odjavil svojo dejavnost. Dejavnost je nameraval znova prijaviti po odprtju gradbišča leta 1992, a ni mogel, ker ga je toženka že izbrisala iz registra stalnega prebivalstva. Med letoma 1977, ko je prišel v Slovenijo, in 1991, ko je začasno odjavil dejavnost, je bil ves čas zaposlen, brez zaposlitve je bil le tri mesece pred samim izbrisom, nato pa ves čas izbrisa, ker se v tem času ni mogel zaposliti. Tri mesece po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje se je že zaposlil ter bil nato zaposlen veliko večina obdobja 15-tih let do upokojitve. Popolnoma jasno je, da obstaja vzročna povezava med tem, da je nekdo v 30-tih letih, v katerih ima urejeno stalno prebivališče, zaposlen več kot 90 % obdobja, v 10-tih letih, v katerih mu je stalno prebivališče odvzeto, pa je 100 % nezaposlen. Po teoriji o advekatni vzročnosti je treba upoštevati vsako posledico, ki ni čisto zunaj tega, kar se po življenjski izkušnji šteje kot možna posledica kakšnega dogodka. Tudi po teoriji ratio legis vzročnosti je izguba zaslužka v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke, ki je z izbrisom kršila tako materialne kot procesne predpise, katerih namen je varovanje posameznikovih pravic na način, da do takih posledic ne pride.

Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj meni, da so napačni natančno in jasno izraženi argumenti tožnika, da prostovoljno začasno prenehanje opravljanja dejavnosti ne more biti razlog za dolgoletno brezposelnost, ki je prenehala skoraj neposredno po tem, ko mu je toženka vrnila protipravno odvzeto dovoljenje za stalno prebivanje. S takšnim ravnanjem je kršilo 5. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, obenem pa poseglo tudi v ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do poštenega sojenja po 6. členu Evropske Konvencije o človekovih pravicah.

V posledici napačne odločitve o glavni stvari je nepravilen tudi izrek o stroških postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da tožnik ni izkazal, da njegova nezaposlenost ne bi trajala več kot 10 let, če ne bi bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Z ničemer ni izpodbil argumentiranih ugovorov, da urejeno prebivanje ni bilo pogoj za pridobitev delovnega dovoljenja. Nikoli ni zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno bivanje ali za izdajo delovnega vizuma, niti ni izkazal, da bi delo sploh iskal. Tožnik bi moral izkazati, da je samostojno dejavnost ponovno poskušal prijaviti, pa je bila prijava zavrnjena zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Vse tožnikove navedbe so ostale na ravni pavšalnih in nedokazanih trditev. Številni izbrisani so bili zaposleni. Tožnik že dve leti pred izbrisom ni prejemal dohodkov in dejavnost je šele leta 1991 prvič po 11-tih letih odjavil, zato ni verjetno, da je dejavnost odjavil zaradi sezonske narave dela. Tudi višine zatrjevanega zahtevka tožnik ni izkazal. Dejstvo, da si je zaposlitev našel 1. 2. 2003, ne izkazuje vzročne zveze med nezaposlenostjo in izbrisom. Izbrisani so lahko opravljali delo in so bili lahko lastniki svojih firm in samostojni podjetniki ter ustanovitelji in direktorji družb. Še tudi po izbrisu je tožnik razpolagal z veljavno osebno izkaznico in dokumenti iz BIH, torej dokumenti niso mogli biti ovira za opravljanje dejavnosti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se skladno s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določila zakona, ki ureja obligacijska razmerja, v konkretnem primeru določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o krivdni odškodninski odgovornosti. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZOR mora tožnik za uspeh s tožbenim zahtevkom dokazati protipravno oziroma nedopustno ravnanje toženke, nastanek škode in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, toženka pa se razbremeni odškodninske odgovornosti, če dokaže, da za nastanek škode ni kriva. Da dne 26. 2. 1991 izvršen izbris tožnika (in številnih drugih) predstavlja protipravno ravnanje, za katerega je odgovorna toženka, ne more biti sporno. Tako je presodilo Ustavno sodišče in zato je bil sprejet ZPŠOIRSP. Protipravnost in krivda toženke sta izkazana.

6. Za materialnopravno pravilno presojo je treba odgovoriti na vprašanje, ali obstoji vzročna zveza med protipravnim izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva RS in zatrjevano premoženjsko škodo2 - izgubljenim zaslužkom tožnika. Tožnik zatrjuje in dokazuje, da je vrsto let opravljal dejavnost prevozništva za gradbišča A.-ja, novembra 1991 je dejavnost zaradi sezonske narave dela začasno zaprl in bi z delom spomladi 1992 nadaljeval, vendar ni mogel, ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS. Toženka pa trdi in dokazuje, da je bil razlog za zaprtje dejavnosti tožnika slabo poslovanje oziroma pomanjkanje potreb po njegovih storitvah ter da bi se tožnik kljub izbrisu lahko zaposlil. Vprašanje obstoja vzročne zveze je tako dejansko kot pravno: gre za pravno vrednotenje ugotovljenega dejanskega stanja.3 Treba je presoditi, katero ravnanje je bilo v okoliščinah konkretnega primera odločilen vzrok za tožnikovo brezposelnost v času izbrisa. Trditve v zvezi s tem sta stranki podali in zanje predlagali tudi dokaze. Stališče izpodbijane sodbe, da za presojo vzročne zveze med protipravnim izbrisom in nastalo škodo ni pomembno, zakaj je tožnik oktobra 1991 zaprl samostojno dejavnost in ali je do zaprtja samostojne dejavnosti ustvarjal zaslužek ter kakšen je ta bil, ni pravilno. Materialnopravno zmoten je zaključek, da je za presojo relevantno edino to, da tožnik na dan izbrisa ni več opravljal samostojne dejavnosti. Če tožnik pred in po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni imel težav z zaposlitvijo, je vzročna zveza podana4. 7. Ker sodišče prve stopnje ni obravnavalo navedb in dokazov, s katerimi je tožnik utemeljeval in dokazoval le začasen izpad sicer rednih dohodkov, toženka pa, da je tožnik opravljanje dejavnosti opustil, ker že dve leti ni imel zaslužka ter da bi se ne glede na izbris lahko zaposlil, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

8. Če se bo po izvedbi dokazov s pretežno verjetnostjo izkazalo, da bi tožnik, če ne bi bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, lahko ustvarjal dohodke, bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati višino prikrajšanja tožnika. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 189. člena ZOR). Višina izgubljenega dobička je enaka obsegu, za katerega bi se oškodovančevo premoženje povečalo, če ne bi bilo škodnega dogodka. V zvezi s tem višje sodišče opozarja, da je splošno znano, da zaslužki v 90-tih letih prejšnjega stoletja niso bili enaki zaslužkom, ki jih je tožnik prejemal pred upokojitvijo. Trditveno in dokazno breme za višino izgubljenega zaslužka je na tožniku.

9. Ker bo treba dopolniti dokazni postopek in vsebinsko presoditi cele sklope dejstev, višje sodišče ocenjuje, da bi s končanjem postopka na pritožbeni stopnji prekomerno poseglo v pravici strank do kontradiktornega postopka in pritožbe. Sojenje pred pristojnim prvostopenjskim sodiščem je trajalo od junija 20205 do izdaje izpodbijane sodbe 19. 10. 2021, torej približno eno leto in štiri mesece, kar ni tako dolga doba, da bi bilo z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje hudo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. Napotki za novo sojenje so razvidni iz gornje obrazložitve.

10. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Tožnik je v upravnem postopku zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva že prejel 6.350 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. 2 Glede nepremoženjske škode je že pravnomočno razsojeno. 3 II Ips 217/2017. 4 Prim. odločbo II Ips 170/2017. 5 Sklep o nepristojnosti okrajnega sodišča je postal pravnomočen 17. 6. 2020