Jedro

Po tem, ko je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, tožena stranka tožnici ni zakonito ponovno podala redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Druga odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita in je sodišče pravilno ugotovilo, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo do dne, ko ji je prenehalo na podlagi prve prejete odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je zakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v odločitvi o podrednem tožbenem zahtevku (drugi odstavek izreka) delno spremeni - v točki 1 izreka tako, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici vročena 10. 2. 2009, nezakonita in da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena do 15. 2. 2009; - v 3. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) tako, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti del njenih pravdnih stroškov v znesku 275,50 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 112,20 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je tožnica zaposlena na delovnem mestu „modni konfekcionar 3“ pri toženi stranki in da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi opr. št. 3-2/2009 z dne 15. 1. 2009 ter odpoved pogodbe o zaposlitvi opr. št. 3-2/2009 z dne 15. 1. 2009 razveljavita. Poleg tega je zavrnilo tudi tožničin reintegracijski ter reparacijski tožbeni zahtevek. Zavrnilo je tudi podredni tožničin tožbeni zahtevek (drugi odstavek izreka), v okviru katerega je vtoževala ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila vročena 10. 2. 2009, nezakonita, da se ugotovi, da je zaposlena na delovnem mestu „modni konfekcionar 3“ pri toženi stranki do izdaje sodne odločbe in da je dolžna tožena stranka tožnici izplačati odškodnino v znesku 3.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške.

Zoper zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka se iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo odškodnine v višini 630,00 EUR ter ji prizna stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo podredni zahtevek tožnice, saj bi ji pripadala vsaj odškodnina za čas minimalnega odpovednega roka v višini ene plače. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnici nova odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi vročena 10. 2. 2009, iz praktičnih razlogov pa je tudi ta pogodba bila datirana s 15. 1. 2009. S takšnim ravnanjem tožene stranke je bila tožnica prikrajšana vsaj za eno plačo v dolžini minimalnega odpovednega roka, ki bi ji moral teči od dejanske vročitve odpovedi dalje, torej od 10. 2. 2009. Tožnica pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pri drugem delodajalcu te pogodbe ni podpisala iz razlogov, ki so bili na strani tožene stranke. Tožnica bi bila lahko nekorektna in novo pogodbo podpisala brez oprave zdravniškega pregleda, pozneje pa bi se sklicevala na zdravstveno nezmožnost in bila doma, saj je tožena stranka naredila napako, da ji je to pogodbo vročila še preden je tožnica opravila zdravniški pregled. Jasno je, da je bila z vročitvijo druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi preklicana prva redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pri drugem delodajalcu. Prvotna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove v evidenci tožene stranke sploh ne obstaja. Tožena stranka je tožnico glede na drugo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oškodovala za minimalni odpovedni rok in s tem za pripadajočo plačo. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka v posledici postopka redne likvidacije po določilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.) tožnici dne 15. 1. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu pod opr. št. 3-2/2009 (A1). Ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici vročena 15. 1. 2009. Tožnica ponujene nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ni podpisala, pri čemer je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožnica z napotnico (B8) z dne 14. 1. 2009 napotena na predhodni preventivni zdravstveni pregled. Pristojna zdravnica ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za zasedbo delovnega mesta „teksturirec“ (ki je bilo tožnici ponujeno z novo pogodbo o zaposlitvi) ni mogla podati, ker tožnica ni opravila vseh pregledov in preiskav. Tožena stranka pa je tožnici dne 10. 2. 2009 vročila novo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (tokrat brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi), ki je bila prav tako datirana z dnem 15. 1. 2009 (A2). Tožnica je v tožbi vtoževala razveljavitev obeh rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo, tekom postopka pa je postavila tudi podredni tožbeni zahtevek, v okviru katerega je zahtevala ugotovitev nezakonitosti druge redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prejela 10. 2. 2009, v skladu z 118. členom ZDR pa je predlagala, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja do izdaje prvostopenjske sodbe, ter ji izplača odškodnino po 118. členu v višini petih plač ter odškodnino za čas trajanja enomesečnega odpovednega roka, vse v skupnem znesku 3.780,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Poleg tega je predlagala tudi povračilo pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pri drugem delodajalcu zakonita, da je bila prav tako zakonita tudi druga redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je zahtevek za nujno razveljavitev zavrnilo, posledično pa je zavrnilo tudi preostali del primarnega tožbenega zahtevka za reintegracijo in reparacijo tožnice. Zoper to odločitev se tožnica ni pritožila.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da druga redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici vročena 10. 2. 2009, ni nezakonita, saj je bil poslovni razlog podan, drugih zaposlitvenih možnosti pa tožena stranka za tožnico ni imela. V nadaljevanju je zavrnilo tudi preostali del podrednega tožbenega zahtevka, najprej že zato, ker je delavec upravičen do pravic, ki jih opredeljuje prvi odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) le v primeru, če je odpoved delodajalca nezakonita, poleg tega pa tudi zato, ker tožnica ugotovitve nezakonitosti prve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pri drugem delodajalcu v tem podrednem zahtevku sploh ni predlagala. Odškodninski del njenega tožbenega zahtevka pa je zavrnilo tudi zato, ker je ugotovilo, da tožnica sploh ni zatrjevala niti dokazovala obstoja vseh elementov odškodninske odgovornosti (vključno z vzročno zvezo), na kar jo je prvostopenjsko sodišče posebej opozorilo.

Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče šteti, da je tožena stranka z drugo vročeno redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi preklicala prvo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (kot to v pritožbi zmotno zatrjuje tožnica). Delovno razmerje med delavcem in delodajalcem je pogodbeno delovno razmerje, za katerega veljajo poleg določb ZDR tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Odpoved pogodbe o zaposlitvi kot oblika enostranske izjave volje velja, ko jo nasprotna stranka prejme. To pa pomeni, da je možen preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi, potem ko jo nasprotna stranka prejme, le ob pogoju nedvoumnega in jasnega soglasja obeh pogodbenih strank. Tega soglasja pa tožena stranka ni mogla nadomestiti z novo redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici vročena 10. 2. 2009. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnice o tem, da je tožena stranka z novo redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi preklicala prejšnjo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker je torej redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove veljala, tožena stranka ni imela zakonske podlage, da bi tožnici (iz istega razloga) še enkrat podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, datirana dne 15. 1. 2009, ki je bila tožnici vročena dne 10. 2. 2009, že iz tega razloga nezakonita. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in skladno z določbo prvega odstavka 118. člena ZDR ugotovilo nezakonitost druge redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR (ali drugega odstavka citiranega člena ZDR) sodišče dolžno ugotoviti tudi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče določilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 15. 2. 2009. S tem dnem je namreč tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi prve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila podana skladno z zakonom (pri čemer tožnica te odločitve prvostopenjskega sodišča s pritožbo ne izpodbija). Ker je torej tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 15. 2. 2009, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi del tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odškodnine zaradi enomesečnega odpovednega roka, ki naj bi ji pričel teči dne 10. 2. 2009 in ki naj bi se ji iztekel 10. 3. 2009. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da med strankama niti ni bilo sporno, da je tožnici za obdobje enomesečnega odpovednega roka, izhajajočega iz prve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pripadalo nadomestilo plače za čas tega odpovednega roka.

Ker je torej tožnici trajalo delovno razmerje lahko najdalj do izteka odpovednega roka na podlagi prve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v preostalem zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljena tudi povsem pavšalna in neobrazložena pritožba tožnice, ki se nanaša na izplačilo odškodnine po prvem odstavku 118. člena ZDR v višini njenih petih plač. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je tožnica podredni tožbeni zahtevek, ki se je nanašal tudi na navedeno odškodnino, podala v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2005. Ker v tej vlogi ni podala nikakršne obrazložitve vtoževane odškodnine po 118. členu ZDR niti ni v zvezi s tem predlagala kakršnihkoli dokazov, jo je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 1. 9. 2009 v skladu z 285. členom ZPP izrecno pozvalo, da naj navede dejstva in predlaga dokaze v zvezi z vtoževano odškodnino. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo dne 1. 9. 2009 je razvidno, da tožnica (kljub temu, da je bil na tem naroku prisoten tudi njen pooblaščenec) pozivu sodišča ni sledila, saj je le pojasnila, da drugega k vtoževani odškodnini ne bo dodajala. Ob upoštevanju navedenega se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni zmogla niti trditvenega niti dokaznega bremena glede vtoževane odškodnine v višini njenih petih plač.

Ker je bila tožničina pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo, ugotovilo nezakonitost druge redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in določilo datum prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, medtem ko je v preostalem njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijanega dela sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu uspela do ene polovice, zaradi česar ji je dolžna tožena stranka povrniti polovico njenih pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica pravdne stroške, ki so ji nastali v tem individualnem delovnem sporu priglasila v okviru določb Zakona o odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in sicer nagrado za postopek v znesku 136,00 EUR (tarifna št. 3100), dvakrat nagrado za narok po tarifni št. 3102 v višini 126,00 EUR, kar ob upoštevanju materialnih stroškov v znesku 20,00 EUR, 20 % DDV in stroškov prihoda na dva naroka (2 krat 32,5 EUR) znaša skupaj 551,00 EUR, polovico od tega zneska pa 275,5 EUR, ki ga je dolžna tožena stranka povrniti tožnici glede na uspeh tožnice v tem individualnem delovnem sporu, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožničin uspeh s pritožbo znaša po oceni pritožbenega sodišča 50 %, zato je v skladu s tarifno št. 3210 upravičena do nagrade 167,00 EUR, ob upoštevanju materialnih stroškov (20,00 EUR) in 20 % DDV pa 224,4 EUR, polovico od tega pa 112,2 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožnici, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.