Jedro

Pravica graditi je v skladu s 6.1. točko prvega odstavka 2. člena in prvega odstavka 56. člena ZGO-1 lastninska ali kakšna druga stvarna oziroma obligacijska pravica, ki investitorju omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na zemljišču oziroma na objektu. To pomeni, da je treba v primeru gradnje, s katero se posega na nepremičnino, ki je v solastnini, investitor pa je le eden od njenih solastnikov, pri ugotavljanju pravice graditi upoštevati tudi omejitve, ki jih zakon določa v zvezi z izvrševanjem solastninske pravice (npr. če gre za poseg, ki je mogoč le s soglasjem določenega števila ali vseh solastnikov).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt – za spremembo namembnosti in rekonstrukcijo obstoječega objekta in za gradnjo dveh nezahtevnih objektov na zemljiščih parc. št. 1728/22 in 1728/15 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je predlagana rekonstrukcija lovilnega bazena za kurilno olje, ki ni nezahtevni, ampak manj zahtevni objekt, poleg tega pa tožnik ni izkazal pravice graditi na zemljišču parc. št. 1728/15 k.o. ..., saj ima na njem le solastninsko pravico. Pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt iz 74.a člena in naslednjih Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tako niso izpolnjeni.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje, da je vložil zahtevo za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti obstoječega nezahtevnega objekta (lovilnega bazena za kurilno olje) v garažo velikosti 38,08 m2, poleg tega pa še zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za dva nezahtevna objekta (za lopo v izmeri 36,75 m2 in nadstrešnico v izmeri 30,5 m2). Ker gre za tri samostojne objekte, ne razume, na podlagi česa je prvostopenjski organ zaključil, da bodo imeli vsi skupno ploščo. Navaja, da bodo objekti stali na zemljišču parc. št. 1728/22 k.o. ..., medtem ko parc. št. 1728/15 k.o. ... predstavlja dostopno pot, ki ne bo v ničemer bolj obremenjena, kot je bila z obstoječim objektom. Zato je dostopna pot lahko v solastnini, investitorju pa za njeno uporabo ni treba pridobiti soglasja ostalih solastnikov, razen če bi se z novim projektom povečali vplivi na okolje. Tega pa upravni organ ni ugotavljal. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta. Upravni organ mora o taki zahtevi odločiti pod pogoji in postopku, predvidenem v 74. a členu in naslednjih ZGO-1. V tem primeru investitor zahtevi ni dolžan priložiti projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), ampak le prikaz lege objekta na zemljišču, tako da je razviden njegov tlorisni položaj in oblika na zemljiškokatastrskem prikazu, z navedbo odmikov objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč, značilne prereze (profile) ter oblikovanje objekta in terena, poleg tega pa še soglasja pristojnih soglasodajalcev in dokazilo o pravici graditi (prvi odstavek 74.a člena). Gradbeno dovoljenje se v tem primeru izda na predpisanem obrazcu (prvi odstavek 74.c člena).

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnik v svoji zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, pa tudi kasneje ob spremembi vloge 19. 6. 2014, pri kratkem opisu objekta navajal, da gradbena parcela obsega parc. št. 1728/22 in del parc. št. 1728/15 (slednjo v obsegu 2 % oziroma v izmeri 30,66 m2), z obema zemljiščema pa dokazoval, da je pozidanost gradbene parcele v skladu s prostorskim aktom (OPN–MOL ID), ker da znaša 43 % od dopustnih 45 %. Drugače ni navajal ne v svoji vlogi z dne 22. 7. 2014 (odgovor na poziv upravnega organa z dne 10. 7. 2014), niti v pritožbi.

Po petem odstavku 127. člena ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07) se je z dnem začetka uporabe tega zakona štelo, da pojem gradbena parcela pomeni zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. To pomeni, da je tožnik s tem, ko je parc. št. 1728/15 k. o. ... prikazoval kot del gradbene parcele, trdil, da gre za zemljišče gradnje. Zato je tožbena navedba, da po njem poteka samo dostopna pot, nedovoljena tožbena novota v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Posledično je nedovoljen tudi predlagani dokaz za ugotovitev dostopne poti, to je predložena listina s prikazom parcele z dne 29. 12. 2014 (A4).

Zaradi povedanega je treba zavrniti tožbeno stališče, da je za zemljišče parc. št. 1728/15 izkazal pravico graditi že s tem, ko ima na njem solastninsko pravico.

Pravica graditi je namreč v skladu s 6.1. točko prvega odstavka 2. člena in prvega odstavka 56. člena ZGO-1 lastninska ali kakšna druga stvarna oziroma obligacijska pravica, ki investitorju omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na zemljišču oziroma na objektu. To pomeni, da je treba v primeru gradnje, s katero se posega na nepremičnino, ki je v solastnini, investitor pa je le eden od njenih solastnikov, pri ugotavljanju pravice graditi upoštevati tudi omejitve, ki jih zakon določa v zvezi z izvrševanjem solastninske pravice (npr. če gre za poseg, ki je mogoč le s soglasjem določenega števila ali vseh solastnikov).

Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 67. členu določa, da je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, potrebno soglasje vseh solastnikov (peti odstavek). Za posle rednega upravljanja, za katera je potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti, pa se štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena (tretji odstavek). Ker gradnja novih objektov pomeni spremembo dosedanje rabe zemljišča v solastnini, gre za posel, ki presega okvir njegovega rednega upravljanja, zato bi tožnik lahko gradil le s soglasjem ostalih solastnikov parc. št. 1728/15. Tožnik ne trdi, da tako soglasje ima (da ga nima, izhaja tudi iz njegove vloge z dne 22. 7. 2014, v kateri je iz tega razloga predlagal podaljšanje roka za dopolnitev zahteve).

Držijo tožbene navedbe, da je tožnik vložil zahtevo za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti lovilnega bazena za kurilno olje, ki ga je sam opredelil kot nezahtevni objekt. Vendar pa je prvostopenjski upravni organ na podlagi grafičnih prilog in opisa objekta ugotovil, da je predmet rekonstrukcije objekt s površino 75,225 m2 in da je z njo presežena površina za nezahtevne objekte iz 1. točke Priloge 2 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Tožnika je o tem stališču obvestil z dopisom z dne 10. 7. 2014 in mu dal možnost, da se o tem opredeli. Tožnik ugotovitvi, da se rekonstruira manj zahtevni objekt, v odgovoru z dne 22. 7. 2014 ni oporekal, ampak je opisal postopek gradnje končnih treh nezahtevnih objektov (ti naj bi bili zgrajeni po odstranitvi obstoječega objekta cisterne in črpalk za kurilno olje, po odstranitvi gradbenega dela črpališčnega dela bazena v celoti in delni odstranitvi bazenskega zidu od nulte kote do vrha).

Tožnik v tožbi ne oporeka ugotovitvam prvostopenjskega organa glede velikosti obstoječega objekta, ki se rekonstruira, niti ne navaja, za kateri objekt iz Priloge 2 omenjene uredbe naj bi šlo (ta določa tudi nezahtevne objekte – 5. člen). Zato z golim vztrajanjem pri trditvi, da so vsi objekti nezahtevni, ne more utemeljiti stališča, da se gradbeno dovoljenje nanaša le na nezahtevne objekte. To ima za posledico, da za rekonstrukcijo lovilnega bazena ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt. Brez njega pa ni podlage za izdajo gradbenega dovoljenja za garažo – ta naj bi nastala z rekonstrukcijo lovilnega bazena in ga nadomestila –, niti dovoljenja za njeno (garažno) nadstrešnico (opredeljeno kot lopa) in za dodatno zaprto nadstrešnico pred garažo. Omenjeno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe (drugi odstavek na 3. strani), kjer je navedeno, da so vsi nadaljnji posegi vezani na rekonstrukcijo oziroma odstranitev pretežnega dela obstoječega objekta.

Neutemeljena je tožbena navedba, da naj bi prvostopenjski organ zaključil, da bodo imeli vsi trije objekti skupno ploščo. Iz obrazložitve je razvidno, da je ugotovil, da bosta na isti temeljni plošči zgrajena garaža in objekt z oznako 2, za objekt z oznako 3 pa bo temeljna plošča dodana. Kot ugotavlja sodišče, je omenjeno navedel tudi tožnik v svojem odgovoru z dne 22. 7. 2014. Ker tožba ni utemeljena, jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).