Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel na delovnem mestu, ko je bil kot varnostnik v času cestne gorske dirke razporejen na dovozno pot, ograjeno s kovinsko ograjo, katero je zaradi prevelike hitrosti prebil dirkalni avto in trčil v tožnika. Tožnik je kot varnostnik z licenco pred nesrečo varoval že številne prireditve, ni pa še varoval gorske dirke. Varnostniki tožene stranke niso bili enotno obveščeni o pravilih in navodilih varovanja, tožniku pa ni bilo podrobneje pojasnjeno, kje se lahko giblje in kako blizu varnostne ograje lahko stoji. Ker tožena stranka ni poskrbela za varnost tožnika, je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 11.868,73 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Kar tožnik zahteva več in sicer plačilo odškodnine v višini 3.392,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2012 dalje do plačila, se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati pravdne stroške v znesku 1.112,45 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožnika zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 191,68 EUR, tožnik in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 9.368,73 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Zavrnilo je kar je tožnik zahteval več in sicer plačilo odškodnine v višini 5.892,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna plačati pravdne stroške v znesku 686,48 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava po 341. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo odškodnino za škodo, ki jo je utrpel tožnik zaradi obravnavanega škodnega dogodka.

Sodišče prve stopnje je glede obsega poškodb in utrpelih posledic v celoti sledilo mnenju izvedenca prof. dr. A.A. z dne 20. 6. 2015. Sodišče prve stopnje je obseg poškodb s pomočjo postavljenega izvedenca pravilno ugotovilo, nepravilno pa je nato zaključilo, da je tožnik iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upravičen zgolj do denarne odškodnine v višini 4.000,00 EUR. Glede na sodno prakso (v podobnih primerih), ki služi za objektivizacijo prisojene odškodnine, meni, da je prenizka, primerna odškodnina bi bila 6.000,00 EUR.

Glede na trajanje in intenzivnost strahu je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina v višini ene povprečne plače. Glede na to, da je v tožnika zletel dirkalni avto, da kar nekaj časa ni vedel, ali bo lahko normalno hodil, da je zdravljenje trajalo pol leta z vmesnimi poslabšanji stanja, bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku v višini 3.200,00 EUR ugoditi v celoti.

Sodišče prve stopnje je tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo 4.000,00, kar je prenizko. Tožnik se zaradi škodnega dogodka ne more več ukvarjati z nobenim rekreacijskim športom, s katerim se je pred nesrečo, saj ga desno koleno še vedno boli. Bolečine se pojavljajo tudi pri daljši in napornejši hoji, kar ga še posebej obremenjuje, saj mora kot varnostnik pretežni del svojega delovnika hoditi. Tudi po pregledu sodne prakse podobnih primerov je mogoče ugotoviti, da je prisojena odškodnina prenizka in bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ugoditi v celoti.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki jih je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo. Izračun uspeha je nepravilen, saj sta bila v postopku sporna tako temelj zahtevka kot tudi njegova višina. Tožnik je po temelju uspel v celoti, po višini pa z 61 % in torej uspel z 80,5 % zahtevka in ne le z 61 %. Tožnik nasprotuje tudi odločitvi sodišča, da stroški za prevoz pooblaščenca na narok za glavno obravnavo na relaciji B. - C. - B. niso bili potrebni.

Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti, razen v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Sodba predstavlja za toženo stranko presenečenje, preseneča pa tudi neupoštevanje dejstva, da je tožnik varnostnik z licenco, kar pomeni, da ima strokovna znanja s področja varnosti.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo dejansko stanje glede seznanitve tožnika z delovnimi nalogami in sicer: - glede navodil za delo sta zakoniti zastopnik tožene stranke D.D. in priča E.E. povedala, da je tožena stranka pred tem cca 10 let varovala cestno prometno dirko, priča E.E. je povedal, da je že na avtobusu trikrat ustno varnostnikom prebral navodila varovanja in da je vsem varnostnikom izročil pisna navodila. Tožniku je bilo ob razporeditvi ob progi jasno povedano, da mora stati ob varnostnem traku, ki je bil od proge oddaljen najmanj 30 metrov ter da se progi ne sme približevati, razen v dogovoru s sodnikom. Tudi priča tožnika F.F. je potrdil, da so varnostniki na avtobusu dobili pisna navodila in potem še individualna vsak varnostnik.

Sodišče je zato zmotno presodilo, da varnostniki niso bili obveščeni o svojih delovnih mestih na enoten način in da tožnik za delo ni prejel natančnih navodil. Sodišče prve stopnje je poklonilo vero izključno tožniku, ni pa navedlo, da odločitev opira na tožnikovo izpovedbo, niti ni pojasnilo, zakaj verjame samo tožniku, izpovedbam prič pa ne verjame.

- glede pisnih navodil z dne 17. 8. 2011, ki jih je sodišče dalo tožniku na vpogled, je tožnik povedal, da mu navodila niso bila izročena ter da jih ne pozna. Opozarja na 1. točko navodil, ki se glasi: „Varnostnik skrbi za svojo varnost tako, da ne stoji na izpostavljenem delu proge, ampak v bližini traku ali ograje.“ Tožena stranka ponavlja, da je tožnikovo zanikanje pisnih in ustnih navodil rezultat njegove „krive izpovedbe“.

- glede odreditve delovnega mesta ob varnostnem traku tožena stranka navaja, da je tožnik obstoj varnostnega traku zanikal. Namestitev varnostnega traku so potrdile priče G.G. in H.H. ter E.E. in zakoniti zastopnik tožene stranke. Tožnik je prejel jasna in konkretna navodila tako pisno kot ustno, vendar navodil ni upošteval, niti ni upošteval opozoril sodnikov. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da si je zapomnil samo eno navodilo in sicer, da mora biti obrnjen stran od ceste proti gledalcem. Ravno ta del njegove izpovedbe dokazuje, da je poleg pisnih navodil prejel tudi ustna navodila na sami lokaciji.

- glede nadzorovanja in opozoril tožniku tožena stranka navaja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke povedal, da je izvajal obhod po celotni progi ter da je bil v trenutku nesreče že v bližini tožnika, ni pa še uspel priti do njega. V izjavi z dne 19. 11. 2012 s strani sodnikov je izrecno navedeno, da sta sodnika opozarjala tožnika naj se pomakne nižje (stran od ceste). Delno ju je poslušal, vendar se ni pomaknil na tisto mesto, ki sta mu ga predlagala. Tožnik je zanikal opozorila sodnikov, kar dodatno kaže na neverodostojnost tožnikove izpovedbe. Sodišče se pri odločitvi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da tožnik cestno-prometnih prireditev ni varoval. Tožnik kot varnostnik z licenco, je varoval že številne prireditve, razporejen pa je bil na enostavno lokacijo, na kateri niti ni bilo gledalcev.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo samo to, da toženi stranki ni mogoče očitati objektivne odgovornosti, dejansko pa je sodišče krivdno odgovornost utemeljilo tako pavšalno in brez navedbe razlogov, kot da gre za objektivno odgovornost. V ugotovljenem dejanskem stanju ni nobene podlage za krivdno odgovornost tožene stranke po 131. členu OZ. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da ni ravnala skladno s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu. V konkretnem primeru je prišlo do nesreče, ker tožnik ni upošteval navodil delodajalca, ker je zapustil delovno mesto ob varovalnem traku in ni upošteval niti opozoril s strani sodnikov. Ravnanje tožnika dejansko predstavlja grobo kršitev delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje bi moralo ob pravilni uporabi 131. člena OZ ugotoviti, da ni podane krivdne odgovornosti tožene stranke. Odločitev sodišča je tudi v popolnem nasprotju z uveljavljeno sodno prakso.

Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Sodba dejansko sploh nima razlogov, oziroma so pavšalno podani razlogi v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in ugodi pritožbi tožnika z dne 21. 9. 2015, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je neutemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Ni podana v pritožbi tožene stranke očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki, sodba ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse izvedene dokaze skupaj in vsakega posebej. Rezultat je obrazložena dokazna ocena, v okviru katere je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku glede nastanka škodnega dogodka.

9. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek za škodo, ki jo je utrpel dne 27. 8. 2011 na delovnem mestu, ko je bil kot varnostnik v času cestne gorske dirke razporejen na dovozno pot, ki je bila ograjena s kovinsko ograjo, katero je zaradi prevelike hitrosti prebil dirkalni avto, ki je nato trčil v tožnika.

10. Pravno podlago odškodninskega zahtevka za škodo, ki nastane delavcu pri delu ali v zvezi z delom, predstavlja prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki napotuje na splošna pravila civilnega prava, to je predvsem določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka za nastalo škodo tožniku krivdno odgovorna, ker je kot delodajalec opustila zagotavljanje pogojev za varnost in zdravje pri delu, na podlagi prvega odstavka 43. člena ZDR. Na podlagi 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011in naslednji) mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika ter da vsi izvedeni dokazi potrjujejo, da je tožnik prejel pisna in ustna navodila, da je zakoniti zastopnik tožene stranke z obhodi kontroliral varnostnike ter da sta na nespoštovanje navodil tožnika opozarjala tudi sodnika ob progi. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke. Ta njena odgovornost izhaja predvsem iz tega, da ni poskrbela za varnost tožnika kot njenega delavca. Dejstvo je, da je bil tožnik varnostnik z licenco ter da je pred nesrečo varoval že številne prireditve, ni pa varoval že gorske dirke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da varnostniki tožene stranke niso bili enotno obveščeni o pravilih in navodilih varovanja, tožniku, ki še ni varoval gorske dirke pa ni bilo podrobneje pojasnjeno kje se lahko giblje in kako blizu varnostne ograje lahko stoji. Glede pritožbene navedbe, da tožnik ni upošteval navodil delodajalca, kar naj bi potrjevala tudi izjava sodnikov, pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodnika nista bila pooblaščena za dajanje navodil tožniku, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni soprispeval k škodnemu dogodku. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja ne temelji le na izpovedi tožnika, kot to uveljavlja pritožba, temveč je rezultat ocene listinskih dokazov, izpovedi tožnika in prič ter izvedenskega mnenja.

12. Utemeljeno pa se tožnik pritožuje glede odločitve sodišča prve stopnje glede višine denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 4.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 5.500,00 EUR ter odškodnino za strah v višini 1.000,00 EUR. Tožnik v pritožbi meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Glede na ugotovljeni obseg telesnih bolečin in neprijetnosti med zdravljenjem ter glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na sodno prakso v podobnih primerih, ki služi za objektivizacijo prisojene odškodnine primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 5.500,00 EUR in odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 5.000,00 EUR. Prisojena odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani (zavrnilni del) sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine zvišalo z zneska 9.368,73 EUR na znesek 11.868,73 EUR.

14. Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče v preostalem delu zavrnilo pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

15. Zaradi delne ugoditve tožbenemu zahtevku je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Uspeh tožnika znaša 77 %, zato je tožnik upravičen do stroškov v višini 1.328,05 EUR. Tožena stranka je glede na uspeh (23 %) upravičena do povračila stroškov v znesku 215,60 EUR. Zato je pritožbeno sodišče odločilo , da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.112,45 EUR.

16. Tožnik je s pritožbo uspel v višini 2.500,00 EUR, kar glede na izpodbijani del sodbe (5.700,00 EUR), predstavlja uspeh v pritožbenem postopku v višini 42,42 %. Tožnik je zato upravičen do povračila stroškov s pritožbo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo kot potrebne stroške za sestavo pritožbe 350,40 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT) ter 20,00 EUR po tar. št. 6002, kar glede na uspeh, ob upoštevanju 22 % DDV znaša 191,68 EUR. Odgovor na pritožbo tožnika ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške odgovora na pritožbo tožnik krije sam (155. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).