Up-267/01

21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 85/2001 z dne 19. 4. 2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča št. I Cp 119/2000 z dne 3. 10. 2000 in sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. N 43/94 z dne 3. 10. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanimi sklepi je bila zavrnjena pritožničina zahteva za denacionalizacijo, ker pritožnica ni dokazala, da je bil pravni posel, ki je bil podlaga za podržavljenje nepremičnin, sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače. Zoper to odločitev pritožnica vlaga ustavno pritožbo, ker naj bi ji bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da je pred takratnim občinskim upravnim organom vložila zahtevo za denacionalizacijo, v kateri je navedla, da je premoženje prešlo v družbeno last na podlagi 13 prodajnih pogodb in da ji ni znano, ali je dobila plačilo. V pripravljalni vlogi iz leta 1995 pa naj bi navedla, katere nepremičnine so bile podržavljene in da so bile podržavljene na podlagi ene izmed 13 kupoprodajnih pogodb, kar naj bi bilo razvidno iz dveh upravnih odločb. Iz ene izmed njih naj bi bilo razvidno, da so kupljene nepremičnine potrebne za arondacijo. Upravnemu organu očita, da je njeno zahtevo Okrajnemu sodišču odstopil zgolj z dopisom, zaradi česar naj bi ji bila onemogočena pravica do pravnega sredstva zoper odločitev upravnega organa o njegovi nepristojnosti. Na obravnavi pred sodiščem prve stopnje naj bi ji ne bila dana možnost, da se izjavi o navedbah nasprotnih udeležencev, poleg tega pa naj bi sodišče pogodbo, ki naj bi pomenila temelj podržavljenja, pribavilo šele po zaključku glavne obravnave. S tem naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Glede na to, da naj bi pritožnica zatrjevala, da je šlo za podržavljenje z arondacijo in ne za pravni posel, pa naj bi sodišče do zaključka glavne obravnave ne imelo dovolj dokazov za oceno, da je v zadevi podana sodna pristojnost. Vrhovnemu sodišču očita, da v enakih zadevah prava ne uporablja enako in se pri tem sklicuje na sklepa št. II Ips 106/97 in št. II Ips 414/97. V zvezi z vezanostjo sodišča na postavljen zahtevek pa sodišču očita tudi neupoštevanje sklepa št. III Ips 10/98.

B.

3.Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali so sodišča v pravdnem postopku pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno in procesno pravo. Ne more pa Ustavno sodišče ob presoji, ali so bile kršene pravice iz 22. člena Ustave, same po sebi ocenjevati pravilnosti dokazne ocene ter pravilnosti uporabe prava v izpodbijani sodni odločbi. Zato tudi ob presoji, ali je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, Ustavno sodišče ugotavlja, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave. Izhajajoč iz navedb ustavne pritožbe je v obravnavani zadevi bistveno, ali je sodišče pritožnici zagotovilo pošten dokazni postopek oz. v njem enakopraven položaj in ali je spoštovalo načelo kontradiktornosti. Ravnanja sodišča, ki bi pomenila kršitev teh zahtev, pritožnica ni izkazala.

4.Neutemeljena je namreč že trditev pritožnice, da je sodišče svojo odločitev oprlo na pogodbo, pridobljeno po zaključku obravnave. Glede na navedbe pritožnice, da so bila zemljišča podržavljena s pogodbo in glede na odločbi, iz katerih je razvidno, da se nanašata na odbobritev kupoprodajne pogodbe, pritožnica namreč ni izkazala, da bi bila ugotovitev sodišč, da je bila pravna podlaga za prehod premoženja v družbeno lastnino pravni posel, tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče oceniti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi tudi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

5.Pritožnica pa ne pojasni, zakaj meni, da sodišče kljub navedenemu do zaključka glavne obravnave (torej brez pogodbe, ki jo je sodišče pribavilo po zaključku glavne obravnave z vpogledom v zemljiško knjigo in zbirko listin) ni imelo dovolj dokazov za oceno, da je podana sodna pristojnost. Za to, da bi bil pravni temelj podržavljenja arondacija, namreč ne zadošča navedba v odločbi Oddelka za finance Občine Koper št. 3/15-10833/7 z dne 20. 1. 1960, da so kupljene nepremičnine Kmetijskemu posestvu Škocjan potrebne za arondacijo. Izdana bi morala biti vsaj arondacijska odločba. Da bi taka odločba bila izdana, pritožnica ni zatrjevala.

6.Očitno neutemeljen je tudi očitek pritožnice, da ji je bila glede odločanja o pristojnosti za odločanje o njeni zahtevi za denacionalizacijo kršena pravica do pravnega sredstva (ki jo zagotavlja 25. člen Ustave). Tako Višje kot Vrhovno sodišče sta namreč odgovorili na pritožničine ugovore, s katerimi je pritožnica uveljavljala nepristojnost sodišča za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo. Pritožnica torej za pravico do pravnega sredstva za uveljavljanje pritožbenih ugovorov glede pristojnosti ni bila prikrajšana, kljub temu, da je upravni organ zadevo odstopil sodišču z dopisom. Pritožnica pa ne pojasni, kako bi po morebitni dokončnosti sklepa o zavrženju zaradi nepristojnosti upravnega organa (po mnenju pritožnice bi moral biti izdan tak sklep, da bi ji ne bila onemogočena pravica do pravnega sredstva) sploh še lahko uveljavljala

denacionalizacijski zahtevek. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) je namreč določil prekluziven rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo (64. člen).

7.Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) zagotavlja tudi, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako. Že Vrhovno sodišče je ugotovilo, da se odločba Vrhovnega sodišča št. II Ips 414/97 razlikuje od obravnavanega primera in da pritožnica ni zatrjevala nobenih drugih okoliščin (razen nespominjanja plačila kupnine), ki bi lahko predstavljale silo, grožnjo ali zvijačo državnega organa. Pritožnica pa ustavne pritožbe ne more utemeljevati z okoliščinami, ki jih ni pravočasno uveljavljala v postopku pred rednimi sodišči. Glede na to pritožnica kršitve pravice iz 22. člena Ustave zaradi drugačne odločitve v domnevno enaki zadevi ni izkazala. Iz istega razloga pritožnica kršitve te pravice ni izkazala tudi s pavšalnim zatrjevanjem, da sodišče ni upoštevalo sklepa št. II Ips 106/97 glede opredelitve zvijače v širšem smislu. Vrhovno sodišče je odgovorilo tudi na pritožničin revizijski ugovor, da je sodišče prekoračilo meje njenega zahtevka. Pritožnica pa ne pojasni, v čem naj bi bila odločitev o zavrnitvi navedenega revizijskega ugovora drugačna od odločitve v sklepu št. III Ips 10/98, na katerega se sklicuje.

Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Lojze Ude