Jedro

Po 2. odstavku 88. člena ZDavP-2 lahko davčni organ odmerno odločbo po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je bil z njo prekršen materialni zakon. Ker je v tej zadevi davčni organ na dejansko stanje, ki mu je bilo ob izdaji odločbe znano, zakon o obdavčenju uporabil napačno, je odločitev o odpravi odločbe po nadzorstveni pravici, utemeljena. V tovrstnih primerih pa uporaba izrednega pravnega sredstva po 2. odstavku 88. člena ZDavP-2 ni izključena tudi po uveljavitvi ZDavP-2B, ki v 89. členu dodaja nov obnovitveni razlog.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance je z 2. točko izreka odločbe št. DT-499-01-1313/2007-2 z dne 22. 7. 2008 po nadzorstveni pravici odpravilo odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica, št. DT 21 00878 0 z dne 27. 10. 2006, o odmeri dohodnine za leto 2005. Iz obrazložitve sledi ugotovitev, da z odmerno odločbo tožeči stranki v osnovo za obdavčitev, v nasprotju z materialnopravnimi določbami Zakona o dohodnini (ZDoh-1), ni bil vštet dohodek iz naslova švicarske pokojnine, ki je bil davčnemu organu v času odločanja znan in v prilogah k dohodninski napovedi tudi pojasnjen. Iz napovedi tožeče stranke je namreč razvidno, da je tožeča stranka v letu 2005, poleg pokojnine, ki jo je prejemala v Sloveniji, prejela tudi pokojnino iz Švice v enkratnem znesku 10.322.624 SIT. Po določbi 5. člena ZDoh-1 je rezident Slovenije zavezan za plačilo dohodnine od vseh prejemkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji, in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. Dohodek po zakonu o dohodnini je tudi dohodek iz zaposlitve in v tem okviru dohodek iz delovnega razmerja, v katerega se vštevajo tudi pokojnine, nadomestila in drugi dohodki iz naslova (obveznega, obveznega dodatnega in prostovoljnega dodatnega) pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen izplačila odkupne vrednosti v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (6. alinea 2. odstavka 25. člena ZDoh-1). Po navedenem se rezidentu Republike Slovenije, ki je v letu 2005 prejel pokojnino (starostno ali vdovsko) iz tujine, le-ta obdavči in se, skladno s 102. členom ZDoh-1, všteje v letno davčno osnovo. Na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo davčnemu organu pri odločanju znano, je po presoji nadzorstvenega organa očitno, da je bil z odločbo prekršen materialni zakon. Nesporno je namreč, da je tožeča stranka rezidentka Republike Slovenije in da je poleg pokojnine v Sloveniji prejela tudi pokojnino iz tujine. Ta pa v nasprotju s 5. členom ZDoh-1 ni bila obdavčena z dohodnino in v nasprotju s 102. členom istega zakona tožnici ni bila všteta v letno davčno osnovo. Ker je ob ugotovljenem dejanskem stanju prekršen materialni zakon, se odločba odpravi po nadzorstveni pravici na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDavP-2. Za uporabo tega izrednega pravnega sredstva razlogi oziroma okoliščine zaradi katerih je bil materialni zakon uporabljen narobe, niso pomembni. Pomembno je le, da se pri presoji uporabe materialnega prava upošteva dejansko stanje, ki je bilo organu znano v trenutku izdaje odločbe.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Odločba je v izpodbijani 2. točki nezakonita, v nasprotju z materialnimi predpisi in v nasprotju z določili ZUP in ZDavP-2. Po tem, ko je odločba o odmeri dohodnine za leto 2005 postala pravnomočna, je prvostopni organ odločil, da se postopek obnovi, ker je bilo v postopku kontrole ugotovljeno neskladje med vnesenim zneskom pokojnine pod oznako 1106 v program za odmero dohodnine in dejansko prejeto in napovedano višino pokojnine. Sklep je bil v pritožbenem postopku odpravljen zaradi prekoračitve 6-mesečnega roka za začetek obnove. Napaka pri vnosu podatkov v računalniški program po mnenju tožeče stranke ne more pomeniti kršitve materialnega zakona. Morebitna malomarnost pri delu davčnega organa tovrstne kršitve še ne pomeni. Tožena stranka tudi ne navede, kateri materialni predpis naj bi bil napačno uporabljen. Ker odločba nima razlogov, jo je že iz tega razloga potrebno razveljaviti (prav: odpraviti). Poleg tega pa tožeča stranka meni, da je odpravljena odločba tudi sicer pravilna in zakonita. Davčni organ obravnavanega zneska pokojnine pri odmeri ni upošteval zato, ker gre za neobdavčljiv dohodek. Navedeni znesek ne predstavlja „dohodnine ampak odhodnino“, ki jo je tožeča stranka prejela zato, ker se je odpovedala pravici do pokojnine v Švici. Gre za odškodnino, ki je ni mogoče šteti kot dohodek, ki se polno obdavči. Iz izpodbijane odločbe ni jasno, na podlagi katerega dokumenta tožena stranka zaključuje drugače. Pogodba o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, sklenjena s Švicarsko konfederacijo, predvideva postopke za ugotavljanje obdavčitve prejemkov, ki jih tožena stranka ni sprožila, in je izpodbijana odločba tudi zato nezakonita. Izredno pravno sredstvo iz 2. odstavka 88. člena ZDavP-2 se lahko uporabi le ob znanem dejanskem stanju ob izdaji odločbe. V obravnavanem primeru je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe nepopolno ugotovljeno, morebitno napako pri izdaji dohodninske odločbe pa ni pripisati napačni uporabi materialnega prava. Izpodbijana odločba po mnenju tožeče stranke upošteva drugačno dejansko stanje in je zato nezakonita. Na tej podlagi tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožeči stranki naloži plačilo stroškov tega postopka v predpisani višini.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi, navedenimi v njeni obrazložitvi.

Ugotovljena neskladnost med podatki davčne napovedi in davčno osnovo, ki se na njeni podlagi z odločbo ugotavlja, po zakonu, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, ne predstavlja podlage (obnovitvenega razloga) za obnovo postopka odmere dohodnine. Ne gre za nova dejstva in nove dokaze, če je bil organ z njimi seznanjen že v davčni napovedi. Tak je tudi položaj v obravnavanem primeru. Iz podatkov spisa namreč sledi in med strankama ni sporno, da je tožeča stranka dohodek iz tujine davčno napovedala in njegovo naravo ob napovedi tudi obrazložila.

Davčni organ je po navedenem na podlagi podatkov davčne napovedi v odmerni odločbi davčno osnovo ugotovil v nasprotju z določbami ZDoh-1, ki se nanašajo na obdavčitev pokojnine (tudi vdovske in starostne). Njihova vsebina je pravilno navedena in obrazložena že v razlogih izpodbijane odločbe. Sodišče se z razlogi v celoti strinja in jih na tem mestu ne ponavlja. Tožbeno stališče, da temelji z izpodbijano odločbo odpravljena odločba o odmeri dohodnine na pravilni uporabi zakona, ker gre za dohodek, ki je iz obdavčenja izvzet oziroma, ki ni polno obdavčen, je zato po presoji sodišča z zakonom neskladno, očitek, da odločba v pogledu ugotovljene kršitve materialnega prava ni obrazložena, pa neutemeljen. Neskladen z vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe je tudi očitek, da iz nje ni razvidna dejanska podlaga odločitve. Iz obrazložitve namreč jasno sledi, da je nadzorstveni organ pri odločitvi izhajal iz podatkov, ki so bili davčnemu organu znani že ob izdaji odločbe o odmeri dohodnine – davčne napovedi in podatkov, zbranih pred izdajo odmerne odločbe.

Po 2. odstavku 88. člena ZDavP-2 lahko davčni organ odmerno odločbo po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je bil z njo prekršen materialni zakon. Ker je v obravnavani zadevi davčni organ na dejansko stanje, ki mu je bilo ob izdaji odločbe znano, zakon o obdavčenju uporabil napačno, je odločitev o odpravi odločbe po nadzorstveni pravici, po presoji sodišča, utemeljena. Sodišče dodaja še, da v primerih, kot je obravnavani, uporaba izrednega pravnega sredstva po 2. odstavku 88. člena ZDavP-2 ni izključena tudi po uveljavitvi ZDavP-2B (Uradni list RS, št. 110/02), ki v 89. členu dodaja nov obnovitveni razlog.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o stroških temelji 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka. V zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.