Jedro

Nepravilnosti v izreku sodbe, ki se nanašajo na vštetje pripora ali prej prestane kazni zapora, pomenijo tudi kršitev kazenskega zakona iz 6. točke 372. člena ZKP in se lahko odpravijo po uradni dolžnosti ob odločanju o pritožbi zoper sodbo, če gre za nepravilnosti (kršitve) v škodo obtoženca, če pa gre za nepravilnosti v korist obtoženca pa samo na pritožbo strank. V obravnavanem primeru je šlo za nepravilno vštetje pripora v korist obtoženca, zato pritožbeno sodišče tega po uradni dolžnosti ni moglo odpraviti. Takšne nepravilnosti (napačno vštetje pripora ali že prestane kazni) v pravnomočni sodbi (ki sicer pomenijo kršitev iz 6. točke 372. člena ZKP) se tudi ne odpravijo z zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč z izdajo sklepa po prvem odstavku 133. člena ZKP. Določbe 133. člena ZKP so specialne določbe, ker je z njimi predpisan poseben, enostavnejši način "poprave" pravnomočne sodbe, pri tem pa ni relevantno ali gre za odločitev v škodo ali korist obsojenca. Bistveno je, da se odpravijo nepravilnosti v pravnomočni sodbi, navedene v tem členu.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 133. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v izreku pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Kočevju I K 46487/2018 z dne 12. 11. 2019 popravilo datum vštetja pripora v izrečeno kazen tako, da je namesto datuma 14. 2. 2018 vneslo datum 25. 4. 2018. Z istim sklepom je predlog obsojenčevega zagovornika z dne 28. 9. 2021 (da je obsojenec prestal še del kazni izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 46487/2018) zavrnilo kot neutemeljenega.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik zaradi „bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem in drugem odstavku 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)“ in kršitve kazenskega zakona po 6. točki 372. člena ter kršitve 2. člena Ustave Republike Slovenije in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer sodišče prve stopnje nespretno oblikovalo izrek izpodbijanega sklepa, ker je ob navedbi pravilnega vštetja časa trajanja pripora v izrečeno enotno kazen s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 46487/2018 z dne 12. 11. 2019, v nadaljevanju navedlo, da v ostalem ostaja izrek te sodbe nespremenjen, vendar po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in preučitvi podatkov spisa ugotavlja, da je sklep pravilen in zakonit. 5. 133. člen ZKP določa, da predsednik senata sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, če nastane dvom o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe ali o računanju kazni ali če v pravnomočni sodbi ni odločeno o vštetju pripora ali prej prestane kazni ali če jih sodišče ni vštelo pravilno, odloči o tem s posebnim sklepom. Določbe tega člena so torej namenjene razrešitvi prej navedenim spornim vprašanjem in se nanašajo na pravnomočno sodno odločbo, ne uporabljajo pa se glede tistih pomanjkljivosti sodbe, ki jih je mogoče odpraviti z izdajo popravnega sklepa o popravi sodbe (365. člen ZKP) ali samo z izrednim pravnim sredstvom1. 6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo o pravilnem vštetju pripora v obsojencu izrečeno enotno kazen s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 46487/2018 z dne 12. 11. 2019, za takšno odločitev pa je imelo podlage v prej citirani določbi 133. člena ZKP. Pritožnik, ki v pritožbi ponuja lastno razlago tega člena, sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da napake pri vštetju pripora v pravnomočni sodbi ne bi smelo popraviti, zato je tudi neutemeljen očitek o kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako nima prav pritožba, da se te napake lahko odpravijo le z vložitvijo pravnih sredstev.

7. Nepravilnosti v izreku sodbe, ki se nanašajo na vštetje pripora ali prej prestane kazni zapora, pomenijo tudi kršitev kazenskega zakona iz 6. točke 372. člena ZKP in se lahko odpravijo po uradni dolžnosti ob odločanju o pritožbi zoper sodbo, če gre za nepravilnosti (kršitve) v škodo obtoženca, če pa gre za nepravilnosti v korist obtoženca pa samo na pritožbo strank. V obravnavanem primeru je šlo za nepravilno vštetje pripora v korist obtoženca, zato pritožbeno sodišče tega po uradni dolžnosti ni moglo odpraviti. Takšne nepravilnosti (napačno vštetje pripora ali že prestane kazni) v pravnomočni sodbi (ki sicer pomenijo kršitev iz 6. točke 372. člena ZKP) se tudi ne odpravijo z zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč z izdajo sklepa po prvem odstavku 133. člena ZKP. Določbe 133. člena ZKP so specialne določbe, ker je z njimi predpisan poseben, enostavnejši način "poprave" pravnomočne sodbe,2 pri tem pa ni relevantno ali gre za odločitev v škodo ali korist obsojenca. Bistveno je, da se odpravijo nepravilnosti v pravnomočni sodbi, navedene v tem členu.

8. Glede na obrazloženo so neutemeljene vse pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje in zatrjevanjem, da je z izdajo izpodbijanega sklepa "vsebinsko spremenilo pisno izdelano sodbo tako, da se ta ne ujema več z izvirnikom". Z izdajo sklepa po 133. členu ZKP namreč sodišče ne posega vsebinsko v izrek sodbe, pač pa zgolj na zakonit način odpravi napake v pravnomočni sodbi, v konkretnem primeru glede časa vštetja pripora v izrečeno enotno kazen.

9. Sodišče prve stopnje je glede na spisovne podatke pravilno ugotovilo, da je bil obsojenec v kazenski zadevi III K 52617/2017 dejansko v priporu od 21. 11. 2017 do 7. 2. 2018 in od 25. 4. 2018 (in ne od 14. 2. 2018, kot je napačno navedeno v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Kočevju I K 46487/2018, saj je bil takrat izdan sklep o odreditvi pripora). Pritožba pa niti ne zatrjuje drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je torej pripor trajal le od 25. 4. 2018 dalje, pač pa zatrjuje le, da sodišče tega ne bi smelo popraviti z izpodbijanim sklepom, vendar nima prav.

10. Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni pritožnik v pritožbi navedel nobenih okoliščin, s katerimi bi omajal pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Ob preizkusu pritožbe po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 402. člena ZKP (ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ) je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Ker obsojenčev zagovornik s pritožbo ni uspel, mora obsojenec plačati sodno takso, ki je odmerjena po tarifni številki 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 282. 2 Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 283.