Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da ugotovljeno ravnanje tožnice ne predstavlja opravljanja pridobitnega dela oziroma pridobitne dejavnosti v smislu 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Namen navedene zakonske določbe je zagotoviti, da delavec v času začasne zadržanosti od dela spoštuje omejitve, ki izhajajo iz bolniškega staleža, ter da tega časa ne izkorišča za opravljanje dejavnosti, ki je po svoji naravi primerljiva z delom oziroma je usmerjena v pridobivanje premoženjske ali druge koristi. Zato pri uporabi navedene določbe ni odločilno zgolj, ali je delavec za opravljeno delo prejel plačilo, temveč predvsem narava njegove aktivnosti in okoliščine, v katerih jo je opravljal.

Pojem pridobitne dejavnosti je potrebno razlagati vsebinsko in ne zgolj formalno. Odločilno je, ali gre za opravljanje aktivnosti, ki je po svoji naravi delo oziroma predstavlja sodelovanje pri dejavnosti, katere namen je ustvarjanje prihodkov ali doseganje druge koristi. Zato odsotnost neposrednega plačila sama po sebi ne izključuje obstoja odpovednega razloga, če je delavec dejansko opravljal delo, ki sicer sodi v okvir pridobitne dejavnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženki zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo dne 20. 3. 2025 in traja še naprej, razen za obdobje od 21. 3. 2025 do 21. 4. 2025, do odločitve sodišča prve stopnje, z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi številka ... z dne 10. 10. 2022 ter aneksom k pogodbi o zaposlitvi številka .... Zavrnilo je reparacijski zahtevek ter zahtevek za denarno povračilo namesto reintegracije (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Na več mestih sodišču očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je izredna odpoved nezakonita, ker toženka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2022, ki je po pravnomočni ugotovitvi nezakonitosti redne odpovedi s ponudbo nove pogodbe ponovno veljala zaradi uresničitve razveznega pogoja. Ker je bila izredna odpoved podana le glede pogodbe z dne 24. 4. 2024, ki se je po pravnomočni sodbi z dne 14. 7. 2025 štela za razvezano po samem zakonu, pogodba z dne 10. 10. 2022 ni bila nikoli zakonito odpovedana in delovno razmerje tožnice še vedno traja. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vprašanja, kdaj in na kakšen način je prenehala veljati navedena pogodba, ter da je zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje izpodbija dokazno oceno glede očitka, da je 5. 2. 2025 med bolniškim staležem vodila prireditev ob 30-letnici kluba A. Meni, da izvedeni dokazi tega ne potrjujejo. Sklicuje se na svojo izpoved ter izpoved prič B.B. in C.C., iz katerih izhaja, da se je na odru pojavila le dvakrat, in sicer ob pozdravu gostov ter ob podelitvi plakete očetu, medtem ko je prireditev vodil C.C. Po njenem mnenju kratki video posnetki in objava na družbenem omrežju Facebook tega ne ovržejo, prav tako pa njeno različico potrjuje izpoved novinarja D.D. in reportaža portala E., v kateri je kot voditelj naveden le C.C. Sodišču očita selektivno dokazno oceno, neutemeljeno presojo neverodostojnosti njenih prič in kršitev pravil o dokaznem bremenu. Nadalje navaja, da tudi ob predpostavki, da bi prireditev vodila, niso izpolnjeni pogoji za uporabo 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sklicuje se na sodbi VDSS Pdp 354/2019 in VSRS VIII Ips 100/2009 ter poudarja, da se sodišče ni ukvarjalo z njenim zdravstvenim stanjem, navodili osebne zdravnice, vplivom očitanega ravnanja na zdravljenje in namenom njene udeležbe na dogodku. Opozarja, da toženka teh okoliščin ni ugotavljala že v postopku izredne odpovedi, sodišče pa je neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem osebne zdravnice. Izpostavlja, da se je prireditve udeležila kot članica družine ob jubileju kluba A., ki ga je dolga leta soustvarjala, brez plačila in brez pridobitnega namena, dogodek pa ni bil organiziran z namenom ustvarjanja dobička. Navaja še, da je njeno zdravstveno stanje udeležba izboljšala, zaradi česar je bolniški stalež zaključila že dva dni pozneje, ter da zato ni moglo priti do zlorabe bolniškega staleža. Nazadnje izpodbija presojo o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja in sorazmernosti izredne odpovedi. Meni, da sodišče ni upoštevalo načela stopnjevitosti sankcij, dejstva, da predhodno ni storila nobene kršitve, enkratnosti očitanega ravnanja in dejstva, da se je po dogodku vrnila na delo ter ga do izredne odpovedi normalno opravljala. Sklicuje se tudi na izpoved zakonite zastopnice toženke, iz katere naj bi izhajalo, da zaupanje vanjo ni bilo porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, ter na dejstvo, da jo je toženka po seznanitvi z očitano kršitvijo še naprej razporejala na delo. Meni, da je bila izredna odpoved nesorazmeren ukrep in del daljšega šikaniranja sodelavcev oddaje F. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam v pritožbi ter predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba ni dovoljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici dne 18. 3. 2025 podala toženka po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnica, ki je bila pri toženki zaposlena na delovnem mestu "novinar specialist", dne 5. 2. 2025 v času bolniškega staleža v ustanovi G. sovodila javno prireditev ob 30-letnici kluba A. Presodilo je, da je šlo glede na naravo dogodka, javno prodajo vstopnic in vlogo tožnice na tej prireditvi za opravljanje pridobitnega dela v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, zato je odpovedni razlog dokazan. Ob dejstvu, da je podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 je pravilno zaključilo, da je odpoved podana zakonito.

6.Pritožba na več mestih neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje jasne, medsebojno skladne in zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Okoliščina, da se sodišče prve stopnje ni posebej in izrecno opredelilo do vsake posamezne navedbe tožnice ali do vsakega dela izpovedbe posamezne priče, ne pomeni, da je sodba neobrazložena. Sodišče se je dolžno opredeliti do pravno odločilnih navedb in dokazov, ni pa dolžno posebej odgovarjati na vsak argument stranke, zlasti kadar je odgovor nanj, kot v obravnavanem primeru, razviden že iz celotne dokazne ocene in materialnopravnih razlogov sodbe.

7.Pritožba neutemeljeno zatrjuje kršitev pravice do izjave zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje tožničine osebne zdravnice. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je stranki z nezakonitim postopanjem sodišča odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Takšna kršitev ni podana že zato, ker sodišče ne izvede vseh predlaganih dokazov. Sodišče lahko zavrne dokaz, ki ni namenjen ugotavljanju pravno odločilnega dejstva, mora pa zavrnitev ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje osebne zdravnice utemeljeno zavrnilo zato, ker tožnici ni bilo očitano nespoštovanje zdravniških navodil, temveč samostojni zakonski odpovedni razlog opravljanja pridobitnega dela v času bolniškega staleža. Dokaz je bil torej zavrnjen iz vsebinsko obrazloženega razloga. Pritožba napačno enači vprašanje, ali je tožnica kršila zdravniška navodila, z vprašanjem, ali je v času bolniške odsotnosti opravljala pridobitno delo. Gre za alternativno določene odpovedne razloge iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je bila odpoved podana zaradi opravljanja pridobitnega dela, za odločitev ni bilo treba ugotoviti še, ali je bilo to delo v nasprotju z zdravniškimi navodili, ali je poslabšalo zdravstveno stanje in ali je podaljšalo zdravljenje. Zato opustitev izvedbe dokaza o teh dejstvih ne pomeni niti kršitve pravice do izjave niti pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih.

8.Pritožba neutemeljeno vztraja, da je izredna odpoved nezakonita že zato, ker je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 4. 2024, ne pa pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2022, ki naj bi zaradi pravnomočne ugotovitve nezakonitosti predhodne redne odpovedi s ponudbo nove pogodbe ponovno oživela na podlagi razveznega pogoja iz tretjega odstavka 91. člena ZDR-1. Iz tega pritožba sklepa, da odpovedana pogodba ob izdaji izredne odpovedi sploh ni obstajala oziroma ni mogla biti predmet odpovedi. Takšno stališče ni pravilno.

9.Za presojo zakonitosti izredne odpovedi je odločilno pravno in dejansko stanje v času njene podaje. V obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da je tožnica po odpovedi s ponudbo nove pogodbe sprejela pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 4. 2024, da je na njeni podlagi opravljala delo ter da se je delovno razmerje med strankama vse do podaje izredne odpovedi dejansko in pravno izvrševalo na podlagi te pogodbe. Šele naknadno (dne 14. 7. 2025) je bilo v sodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je bila predhodna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zaradi česar so nastopile posledice iz tretjega odstavka 91. člena ZDR-1.

10.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da navedena naknadna pravnomočna odločitev sama po sebi ne vpliva na presojo zakonitosti izredne odpovedi. Delodajalec lahko odpove le pogodbo o zaposlitvi, ki v trenutku odpovedi ureja medsebojno delovnopravno razmerje med strankama. V času podaje izredne odpovedi je bila to pogodba z dne 24. 4. 2024. Kasnejša pravnomočna sodna odločitev, ki zaradi nezakonitosti predhodne odpovedi za nazaj vzpostavi pravice delavca iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da pogodba, na podlagi katere se je delovno razmerje dejansko izvrševalo, v relevantnem obdobju ni obstajala ali da delodajalec nanjo ni mogel vezati svojih delovnopravnih ukrepov. Ker je bila ob podaji izredne odpovedi pogodba o zaposlitvi z dne 24. 4. 2024 edina pogodba, ki je urejala medsebojno delovnopravno razmerje med strankama, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da jo je toženka lahko veljavno odpovedala. Pritožbeni očitki o odpovedi "napačne pogodbe o zaposlitvi" so zato neutemeljeni.

11.Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je izredna odpoved v bistvenem neobrazložena, ker naj ne bi vsebovala analize dejanskega namena tožničine udeležbe na prireditvi oziroma presoje, ali je zaradi udeležbe zlorabila bolniški stalež. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženka tožnici ni očitala udeležbe na javni prireditvi, temveč opravljanje pridobitnega dela v času bolniške odsotnosti, in sicer sovodenje prireditve, izrecno pa tudi zlorabo bolniškega staleža. Iz obrazložitve izredne odpovedi jasno izhajajo očitano ravnanje, kraj in čas njegove storitve ter pravna podlaga odpovedi. Toženka zato ni bila dolžna posebej analizirati subjektivnega namena, zaradi katerega se je tožnica prireditve udeležila, saj ta okoliščina ni zakonski znak odpovednega razloga po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

12.Prav tako ni utemeljen očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo celovite presoje namena tožničine udeležbe na prireditvi. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče upoštevalo tožničine navedbe, da se je prireditve udeležila kot hči ustanovitelja kluba A., da je želela počastiti tridesetletnico njegovega delovanja in da za svoje sodelovanje ni prejela plačila. Kljub temu je pravilno presodilo, da odločilnega pomena ni razlog, zaradi katerega se je tožnica prireditve dejansko opravljala, temveč narava aktivnosti, ki jo je na prireditvi dejansko opravljala. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica ni ostala zgolj v vlogi obiskovalke ali družinske članice, temveč je aktivno sodelovala pri izvedbi javne prireditve kot njena sovoditeljica, kar glede na vse okoliščine predstavlja opravljanje pridobitnega dela v smislu 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato zatrjevani osebni oziroma družinski motiv za udeležbo sam po sebi ne more izključiti obstoja odpovednega razloga.

13.Enako velja za pritožbeno poudarjanje, da je tožnica vabilo poslala različnim uredništvom toženke. Navedena okoliščina ne vpliva na presojo zakonitosti izredne odpovedi. Dejstvo, da tožnica svojega ravnanja ni prikrivala oziroma je želela, da se prireditve udeležijo tudi predstavniki medijev, lahko kaže na njen subjektivni odnos do očitanega ravnanja, ne izključuje pa ugotovitve, da je v času bolniške odsotnosti opravljala dejavnost, ki jo zakon opredeljuje kot odpovedni razlog. Zato ta okoliščina sama po sebi ne omaje pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje.

14.Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da je tožnica 5. 2. 2025 v času bolniškega staleža sovodila prireditev ob 30-letnici klub A. Po vsebini namreč ponavlja navedbe, ki jih je uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je bila na prireditvi navzoča zgolj kot hči ustanovitelja društva, da je na oder stopila le dvakrat, in sicer zaradi kratkega pozdravnega nagovora ter izročitve priznanja očetu, medtem ko je celotno prireditev vodil C.C. S takšnim ponavljanjem lastne dokazne ocene pa pritožba ne vzbudi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

1.Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno oblikovalo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Ocenilo je vsak izvedeni dokaz posebej, nato vse dokaze skupaj ter svojo presojo tudi izčrpno, logično in življenjsko prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče takšni dokazni oceni v celoti pritrjuje in razlogov zanjo ne ponavlja, saj so jasni, medsebojno skladni in omogočajo pritožbeni preizkus. Odločilnega pomena sodišče ni pripisalo zgolj posameznemu dokazu, temveč celoti izvedenega dokaznega postopka. Pravilno je izhajalo iz video posnetkov prireditve, fotografij in drugih listinskih dokazov, ki jih je presojalo skupaj z izpovedbami tožnice in zaslišanih prič. Na tej podlagi je utemeljeno zaključilo, da izpovedi tožnice ter prič B.B. in C.C. niso skladne z objektivnimi dokazi. Posebej je obrazložilo, zakaj ne sprejema njunih pojasnil glede uporabe profesionalnega naglavnega mikrofona in mape z besedilom, zakaj video posnetki izkazujejo, da je bila tožnica na odru več kot dvakrat (pri čemer na nobenem posnetku ni viden njen oče, ki bi od tožnice prejemal priznanje), ter zakaj objavo C.C. na družbenem omrežju, v kateri se tožnici zahvaljuje za "odlično sovodenje dogodka", šteje za verodostojen dokaz o njeni vlogi na prireditvi. Pritožba teh razlogov vsebinsko ne omaje. V bistvenem ponuja drugačno interpretacijo istih dokazov in vztraja pri izpovedbi tožnice ter prič B.B. in C.C., ne pojasni pa, zakaj naj bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje nelogična, notranje protislovna ali v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Samo dejstvo, da bi bilo posamezne dokaze mogoče presoditi tudi drugače, še ne pomeni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna. Pritožbeno sodišče namreč ne posega v dokazno oceno zgolj zato, ker se pritožnik z njo ne strinja, temveč le, če je ta očitno nerazumna ali arbitrarna, česar v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti. Ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov je zato pravilen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila zgolj pasivna udeleženka prireditve oziroma družinska članica med občinstvom, temveč je pri izvedbi javne prireditve aktivno sodelovala kot njena sovoditeljica.

2.Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče pavšalno zapisalo, da sta se priči B.B. in C.C. določenim vprašanjem izogibali. Tudi če ta del obrazložitve sam zase ni podrobneje konkretiziran, to ne predstavlja odločilnega razloga za zavrnitev njunih izpovedb. Dokazna ocena je oprta na več medsebojno povezanih razlogov, ti pa so razumljivo in argumentirano pojasnjeni v 19. in 20. točki obrazložitve. Navedeni razlogi omogočajo preizkus dokazne ocene.

3.Pritožba neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje prezrlo pojasnilo C.C. o pomenu njegove objave na družbenem omrežju. Iz sodbe izhaja, da je sodišče njegovo izpovedbo vzelo v obzir in jo ocenilo, vendar ji ni sledilo. Sodišču se ni bilo treba posebej opredeliti do vsakega stavka njegovega pojasnila, saj je jasno navedlo, zakaj šteje vsebino neposredno po dogodku objavljenega zapisa za prepričljivejšo od njegovega poznejšega pojasnila v postopku. Ne gre torej za prezrt dokaz, temveč za dokaz, ki mu sodišče ni pripisalo pomena, za katerega se zavzema pritožba.

4.Neutemeljena je tudi navedba, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo posamezne časovne izseke video posnetka, zlasti del prispevka med 0:48 in 0:51, v katerem naj bi bil na odru viden le C.C. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži, da bi se v tem časovnem izseku na videoposnetku za pianistom nahajal le C.C., temveč je vidno, da poleg njega stoji tudi tožnica, ki skupaj s C.C., z enako mapo in opremljena z enakim naglavnim mikrofonom, po koncu skladbe tudi pride na oder, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Tožnica ni predložila nobenega dokaza, kjer bi sedela med publiko v prvi oziroma drugi vrsti, kot to zatrjuje. Sodišče prve stopnje je tako presojalo celoto izvedenih dokazov, tako razpoložljivih posnetkov (tudi tistega, objavljenega na portalu E.), kot drugih dokazov ter na tej podlagi, kot pojasnjeno, utemeljeno zaključilo, da je tožnica prireditev sovodila.

5.Sodba ni neobrazložena niti glede presoje, da je tožnica opravljala pridobitno delo. Sodišče prve stopnje je razloge podalo v 21. točki obrazložitve. Sodba ima razloge o naravi dogodka, naravi tožničine aktivnosti in namenu njenega sodelovanja, zato jo je mogoče preizkusiti. Morebitna nepravilnost teh razlogov bi lahko pomenila zmotno uporabo materialnega prava, ne pa pomanjkanja razlogov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da ugotovljeno ravnanje tožnice ne predstavlja opravljanja pridobitnega dela oziroma pridobitne dejavnosti v smislu 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je tudi v tem delu pravilna. Namen navedene zakonske določbe je zagotoviti, da delavec v času začasne zadržanosti od dela spoštuje omejitve, ki izhajajo iz bolniškega staleža, ter da tega časa ne izkorišča za opravljanje dejavnosti, ki je po svoji naravi primerljiva z delom oziroma je usmerjena v pridobivanje premoženjske ali druge koristi. Zato pri uporabi navedene določbe ni odločilno zgolj, ali je delavec za opravljeno delo prejel plačilo, temveč predvsem narava njegove aktivnosti in okoliščine, v katerih jo je opravljal.

7.Pojem pridobitne dejavnosti je potrebno razlagati vsebinsko in ne zgolj formalno. Odločilno je, ali gre za opravljanje aktivnosti, ki je po svoji naravi delo oziroma predstavlja sodelovanje pri dejavnosti, katere namen je ustvarjanje prihodkov ali doseganje druge koristi. Zato odsotnost neposrednega plačila sama po sebi ne izključuje obstoja odpovednega razloga, če je delavec dejansko opravljal delo, ki sicer sodi v okvir pridobitne dejavnosti. Ta objektivni vidik je namreč skupni imenovalec odločb VIII Ips 100/2009 in Pdp 354/2019. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je bistvena narava opravljenega dela in ne dejstvo njegovega plačila. Sprejem drugačnega stališča bi namreč pomenil, da bi bilo mogoče zakonsko prepoved enostavno obiti z dogovorom, da se delo opravi brez plačila, čeprav gre po vsebini za enako aktivnost.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila sporna prireditev javni kulturni dogodek, organiziran ob obletnici kluba A., za katerega so se prodajale vstopnice in pri katerem je sodelovalo večje število nastopajočih. Tožnica na njem ni nastopila zgolj kot obiskovalka ali družinska članica, temveč je aktivno sodelovala pri izvedbi programa kot sovoditeljica prireditve. Njena vloga je obsegala povezovanje dogodka, komunikacijo z nastopajočimi in občinstvom ter druge aktivnosti, ki sodijo med običajne naloge moderatorja javne prireditve. Takšno sodelovanje po svoji vsebini nedvomno presega zgolj zasebno udeležbo na dogodku.

9.Ob ugotovitvi, da je tožnica v času začasne nezmožnosti za delo aktivno sodelovala kot sovoditeljica javne prireditve, ki je bila organizirana za javnost in izvedena v okviru dejavnosti organizatorja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je podan odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica zatrjuje drugačno razlago navedenega odpovednega razloga, zato niso utemeljene.

10.Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je glede na vse ugotovljene okoliščine pravilna ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama niti do izteka odpovednega roka ni bilo več mogoče. Pri presoji obstoja navedenega pogoja je treba izhajati iz vseh okoliščin konkretnega primera ter interesov obeh pogodbenih strank. Gre za pravni standard, ki ga ni mogoče presojati zgolj glede na težo posamezne kršitve, temveč ob upoštevanju narave in pomena kršitve, načina njene izvršitve, stopnje odgovornosti delavca, njegovega položaja pri delodajalcu, medsebojnega zaupanja ter možnosti nadaljnjega sodelovanja.

11.Tožničino sodelovanje pri javni prireditvi ni bilo spontano ali naključno, temveč je šlo za očitno vnaprej dogovorjeno in organizirano sodelovanje pri izvedbi programa prireditve. Izvedba moderatorske vloge že po naravi stvari zahteva pripravo, usklajevanje z organizatorjem in aktivno sodelovanje pri izvedbi dogodka. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo pritožbenim navedbam, da naj bi šlo zgolj za kratkotrajno zasebno aktivnost tožnice. Upoštevati je treba, da delodajalec upravičeno pričakuje, da delavec v času začasne zadržanosti od dela, v kateri mu je priznana pravica do odsotnosti z dela z nadomestilom plače, bolniškega staleža ne bo zlorabljal. Če delavec v tem času zavestno opravlja delo, ki po svoji naravi predstavlja pridobitno dejavnost, takšno ravnanje objektivno poseže v zaupanje, ki je nujen temelj nadaljnjega delovnega razmerja. Takšen zaključek še bolj utrjuje ravnanje tožnice, ki je istega dne, ko je sovodila prireditev, po tem, ko jo je nadrejeni po SMS-u z namenom organizacije dela (dežurstva) povprašal, do kdaj načrtuje bolniško odsotnost, slednjemu ob 19.15 uri odgovorila, da je na bolniški, pri čemer je predhodno navajala tudi, da ima načrtovano operacijo, kar niti ni držalo in je to tožnica zaslišana tudi priznala.

12.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na posamezne dele izpovedbe zakonite zastopnice toženke, iz katerih pritožba sklepa, da zaupanje med strankama ni bilo porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, kot tudi pritožbeni očitek, da je sodba v delu, ki povzema izpoved zakonite zastopnice, protispisna. Pritožba izpostavi le njen odgovor, da bi s tožnico lahko še naprej delala na profesionalen način, prezre pa nadaljevanje izpovedbe, da je verjela ugotovitvam strokovnih služb, se nato tudi sama prepričala, da je tožnica prireditev vodila, ter da je takšno ravnanje štela za nedopustno. Pritožba njeno izpoved povzema iztrgano iz celote in prezre njene bistvene dele, kot jih je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje. Na drugačen zaključek ne more vplivati izjava zakonite zastopnice, da bi s tožnico tudi po ugotovljeni kršitvi lahko sodelovala na profesionalni ravni. Profesionalen odnos do delavca ne pomeni, da delodajalec ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

13.Prav tako okoliščina, da je tožnica do vročitve odpovedi opravljala delo, ne nasprotuje ugotovitvi o porušenem zaupanju. Delovno razmerje je do vročitve odpovedi še vedno trajalo, toženka pa je morala izvesti zakonsko predpisani postopek izredne odpovedi, delavki omogočiti zagovor in sprejeti formalno odločitev o odpovedi. Zato dejstvo, da je tožnica v tem času opravljala delo ter da je bil zanjo pripravljen tudi načrt dela za april in maj 2025, samo po sebi ne pomeni, da delodajalec ni izgubil zaupanja vanjo ali da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ne bi bilo onemogočeno. Pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, pri čemer je odločilno, ali je ob podaji odpovedi glede na ugotovljeno kršitev in interese obeh pogodbenih strank objektivno še mogoče nadaljevati delovno razmerje. Sprejetega zaključka torej okoliščina, da je toženka do zaključka postopka izredne odpovedi tožnici zagotavljala nemoten delovni proces, ne more omajati. Sicer pa zakonske določbe za očitani odpovedni razlog niti ne omogočajo možnosti prepovedi opravljanja dela.

14.Pritožba izpostavlja načelo stopnjevitosti delovnopravnih sankcij ter poudarja, da tožnica pred očitano kršitvijo ni storila nobene kršitve delovnih obveznosti. Načelo stopnjevitosti sankcij delodajalca ne zavezuje, da delavca pred izredno odpovedjo najprej opozori na izpolnjevanje obveznosti oziroma da uporabi milejši ukrep. Prav nasprotno, institut izredne odpovedi je namenjen primerom posebej hudih kršitev, pri katerih zakon že zaradi njihove narave dopušča takojšnje prenehanje delovnega razmerja, če so izpolnjeni zakonski pogoji iz 109. in 110. člena ZDR-1. Zato okoliščina, da tožnica pred obravnavanim dogodkom ni storila drugih kršitev, sama po sebi ne izključuje zakonitosti izredne odpovedi, temveč predstavlja le eno od okoliščin, ki se jih upošteva pri presoji pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

15.Prav tako pritožba neutemeljeno vztraja, da je izredna odpoved zgolj del dalj časa trajajočega šikaniranja zaposlenih v oddaji F. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo in na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da zatrjevano šikaniranje oziroma povračilni motiv za podajo odpovedi ni bil dokazan. Pritožba v tem delu ne navaja novih pravno odločilnih okoliščin, temveč vztraja pri lastni dokazni oceni, s katero ne more omajati pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje.

16.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).