Jedro

Za konkretno presojo je bistveno, da predlagatelj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da po seznanitvi s sporno sodno odločbo ni imel možnosti, da jo izpodbija v državi izvora. Ker je bilo trditveno in dokazno breme za ugotavljanje dejstev, ki so ovira za priznanje tuje sodne odločbe, na predlagatelju, bi ta moral izkazati, da zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti ni imel možnosti uveljavljati s pravnim sredstvom v državi izvora. Tudi ESČP je v sodbi Avotiņš proti Latviji pojasnilo, da zahteva za izčrpanje pravnih sredstev, ki se nanaša na Uredbo Bruselj I, z vidika garancij iz prvega odstavka 6. člena EKČP ni problematična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelj mora nasprotnemu udeležencu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 149,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Predlagatelj je kot razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe uveljavljal kršitev načela kontradiktornosti. Trdil je, da ni prejel nobenega pisanja v postopku (ne začetnega pisanja ne sodne odločbe), ki so se vročala na naslov v Zvezni republiki Nemčiji (v nadaljevanju ZRN), saj je imel prebivališče v Kraljevini Belgiji.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljev predlog za zavrnitev priznanja in izvršitve odločbe o izvršbi Občinskega sodišča Euskirchen v ZRN št. 17-4661438-0-4 z dne 2. 1. 2018. Odločalo je na podlagi Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I). Ugotovilo je, da sta mu bila sporna sodna odločba in Potrdilo iz 53. člena Uredbe Bruselj I vročena skupaj s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Postojni opr. št. 0449 I 28/2018 z dne 5. 4. 2018 in predlogom za izvršbo nasprotnega udeleženca. Ni se opredelilo do vprašanja pravilnosti vročitve pisanj predlagatelju v ZRN. Presodilo je, da razlogi za zavrnitev priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe iz (a) in (b) točke prvega odstavka 45. člena Uredbe Bruselj I niso izkazani. Glede razloga iz (b) točke prvega odstavka 45. člena Uredbe Bruselj I se je sklicevalo na sklepe Vrhovnega sodišča Cp 42/2018 z dne 21. 2. 2019, Cpg 5/2017 z dne 22. 9. 2017 in Cp 16/2012 ter 17/2012 z dne 10. 1. 2013. Pojasnilo je, da je za uspešno uveljavljanje razloga iz (b) točke prvega odstavka 45. člena Uredbe Bruselj I treba zatrjevati in dokazati, da je toženec (dolžnik) zaradi nepravilne vročitve začetnega akta oziroma sodne odločbe začel postopek za njeno izpodbijanje v državi izvora oziroma da te možnosti ni imel. Tega pa predlagatelju v tem postopku ni uspelo izkazati. Tudi če bi se izkazalo, da mu začetni akt ali sporna sodna odločba v ZRN nista bila vročena, je bistveno, da se je najkasneje z vročitvijo sklepa o izvršbi s prilogami v izvršilnem postopku pred domačim sodiščem seznanil z izdano sodno odločbo. Predlagatelj ni niti zatrjeval niti predložil dokazov o tem, da bi pred sodiščem v ZRN kadarkoli izpodbijal sporno sodno odločbo - ugovarjal napake pri njenem vročanju (na primer zahteval vročitev sodne odločbe oziroma predlagal razveljavitev klavzule izvršljivosti). Tudi ni zatrjeval in izkazal, da takšne možnosti ni imel. Ker je pridržek javnega reda utemeljeval z istimi navedbami kot pri uveljavljanju razloga po (b) točki prvega odstavka 45. člena Uredbe I, se zaradi neizkazanosti kršitve načela kontradiktornosti na ta zavrnilni razlog ne more uspešno sklicevati.

3. Predlagatelj vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa. Ker mu sodišče ni dalo možnosti, da se opredeli do vprašanja o izpolnjenosti vseh pogojev iz (b) točke 45. člena Uredbe Bruselj I, je kršilo 22. člen Ustave in 285. člen ZPP. Podana je kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer zlasti glede uporabljene pravne podlage, saj ni razvidno, ali in v katerih odločbah naj bi Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju Sodišče EU) izoblikovalo merilo, da kršitev načela kontradiktornosti ne pomeni zavrnitvenega razloga iz (a) točke 45. člena Uredbe Bruselj I. V izpodbijani obrazložitvi tudi ni pojasnila, zakaj rezultat priznanja za predlagatelja ne bo nevzdržen. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Napačno je ocenilo, da zavrnilni razlog iz (a) točke 45. člena Uredbe Bruselj I ni izkazan. Nedopustno je, da je izpodbijana obrazložitev glede zavrnilnega razloga po (a) točki 45. člena Uredbe Bruselj I istovetna kot obrazložitev glede zavrnilnega razloga po (b) točki istega člena. Gre za samovoljno uveljavljanje moči. Sodišče je brez utemeljenega razloga dalo premajhno težo kršitvi načela kontradiktornosti. Pri zavrnilnem razlogu iz (a) točke 45. člena Uredbe Bruselj I ni treba izkazati izčrpanja pravnih sredstev. Za hudo nasprotovanje javnemu redu Republike Slovenije gre, če lahko stranka na podlagi sodne odločbe iz druge države članice Evropske unije seže po premoženju nasprotne stranke, ki ji ta odločba nikoli ni bila vročena. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

4. Nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Strinjal se je z obrazložitvijo sodišča prve stopnje.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uredba Bruselj I v prvem odstavku 45. člena določa, da se priznanje sodne odločbe zavrne na zahtevo katere koli zainteresirane stranke: (1) če je priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v zaprošeni državi članici (pridržek javnega reda, točka a) in (2) če je bila sodna odločba izdana v odsotnosti toženca, če tožencu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost (kršitev načela kontradiktornosti, točka b).

7. Sodišče EU je v zadevi Apostolides pojasnilo, da priznanja ali izvršitve zamudne sodbe ni mogoče zavrniti na podlagi 2. točke 34. člena Uredbe št. 44/20011, če je tožena stranka lahko začela postopek za izpodbijanje zamudne sodbe in če ji je to omogočilo uveljavljati, da ji pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje ni bilo vročeno pravočasno in tako, da bi lahko pripravila obrambo.2 V zadevi Asml pa je presodilo, da je treba 2. točko 34. člena Uredbe 44/2001 razlagati tako, da je toženec „imel možnost“ izpodbijati zamudno sodno odločbo, izrečeno proti njemu, le če je bil s pravočasno vročitvijo dejansko seznanjen z njeno vsebino, da se je lahko branil pred sodiščem države izvora.3

8. V primeru, če je sodba izdana brez udeleževanja toženca, se lahko toženec na kršitev pravice do obrambe sklicuje, če dokaže, da v državi izvora ni imel možnosti izpodbijati sodne odločbe. Za uporabo navedene izjeme je več predpostavk: 1) da je bila sodba izdana v odsotnosti toženca, torej da se toženec ni spustil v postopek; 2) da je razlog za to v dejstvu, da mu začetno pisanje v postopku ni bilo vročeno oziroma ni bilo vročeno na ustrezen način; ter 3) pri čemer tega ni mogel uveljavljati s pravnim sredstvom v državi izvora. V skladu s 43. členom Uredbe Bruselj I je dopuščeno, da vročitev odločbe, katere izvršitev se zahteva, ni predpogoj za vložitev zahteve za izvršitev v zaprošeni državi in da je mogoče to odločbo toženi stranki vročiti šele pred prvim izvršilnim ukrepom. Dolžnik bo torej najpozneje v postopku izvršitve seznanjen s tujo sodno odločbo in bo zoper njo v državi izvora še vedno lahko uveljavljal pravna sredstva. Dolžnik je dolžan izčrpati še obstoječa pravna sredstva v državi izvora, sicer se po določilih Uredbe ne more sklicevati na obstoj zavrnilnih razlogov, pri čemer se Uredba ne omejuje na vložitev pravnih sredstev pred pričetkom postopka izvršitve v zaprošeni državi.4 Kadar se je toženec seznanil s sodbo in jo je imel možnost izpodbijati, pa te možnosti ni izkoristil, nima več ugovora, da ni bil seznanjen z začetkom postopka.5

9. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) se je v zadevi Avotiņš proti Latviji ukvarjalo z vprašanjem, ali je z izvršitvijo ciprske sodbe v Latviji, ki je bila izdana v dolžnikovi odsotnosti, lahko kršen prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).6 Dejansko podlago sodbe so tvorile naslednje ugotovitve: (1) leta 1999 je pritožnik (latvijski državljan, po poklicu investicijski svetovalec) pred notarjem v Cipru pripoznal dolg ciprskega upnika, (2) leta 2003 ga je upnik v Cipru tožil, (3) maja 2004 je sodišče v dolžnikovi odsotnost izdalo sodbo in mu naložilo plačilo dolga z obrestmi - v sodbi je zapisalo, da je bil dolžnik obveščen o zaslišanju in da na zaslišanje ni prišel, (4) februarja 2006 je upnik v Latviji zahteval priznanje in izvršitev ciprske sodbe, (5) pred sodiščem v Latviji je dolžnik trdil, da je za ciprsko sodbo zvedel po naključju v juniju 2006 in da mu ciprsko sodišče ni zagotovilo pravice do obrambe, (6) dolžnik zoper ciprsko sodbo ni uveljavljal pravnih sredstev.7 ESČP je v okviru odgovora na vprašanje, ali je pritožnik po seznanitvi s ciprsko sodbo v Latviji imel dostop do pravnega sredstva v Cipru, poudarilo, da Vrhovno sodišče ne bi smelo molčati glede dokaznega bremena v zvezi z obstojem in dostopnostjo pravnega sredstva v državi izvora. Na podlagi 6. člena EKČP bi moralo preveriti, da je pritožnik v državi izvora imel na voljo takšno pravno sredstvo. Ker je Vrhovno sodišče izhajalo iz implicitne domneve, da je bilo dokazno breme glede tega dejstva na pritožniku oziroma da je v državi izvora imel dostop do takšnega pravnega sredstva, bi to lahko pomenilo, da je bila zaščita pritožnikove pravice do obrambe iz 6. člena EKČP pred Vrhovnim sodiščem Latvije (očitno) pomanjkljiva. Ne glede na izpostavljeno pomanjkljivost pa je ESČP presodilo, da je pritožnik po seznanitvi s ciprsko odločbo kljub odsotnosti pravnega pouka v njej imel možnost, da (naknadno) izkoristi pravna sredstva v Cipru. ESČP je do takšnega zaključka prišlo na podlagi poizvedbe, ki jo je naslovilo na ciprsko vlado.8 Ob tem ni sledilo pritožnikovemu argumentu, da bi bilo takšno sredstvo „obsojeno na propad“. Po stališču ESČP bi se moral pritožnik po seznanitvi s ciprsko sodbo poučiti o možnih pravnih sredstvih. Kot investicijski svetovalec bi se moral zavedati pravnih posledic podpisa pripoznave dolga z izjavo o jurisdikciji ciprskih sodišč.9 ESČP je torej ocenilo, da zaščita konvencijskih pravic ni bila očitno pomanjkljiva in posledično 6. člen EKČP ni bil kršen.

**Glede pritožbenega očitka o kršitvi 22. člena Ustave**

10. Iz pravice do izjavljanja po 22. členu Ustave ne izhaja, da bi sodišče moralo opozoriti stranko na vse pravne vidike, ki jih je prezrla, pač pa je sodišče to dolžno storiti le v primeru, ko stranka kljub potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, da bi sodišče odločitev lahko oprlo na določeno pravno podlago.10 Če stranka zaradi pomanjkljive preučitve zadeve ne upošteva vseh pravnih podlag, ki predvidljivo lahko pridejo v poštev, potem sicer lahko pride do tega, da se stranka v postopku ne bo izjavila o vseh bistvenih dejanskih in pravnih vprašanjih. Vendar pa okoliščina, da se stranka ni ustrezno izjavila v postopku, ni posledica tega, da je sodišče kršilo njene človekove pravice, pač pa posledica njenega lastnega ravnanja.11

11. V postopku priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe po Uredbi Bruselj I mora predlagatelj v predlogu za zavrnitev priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se predlog šteje kot neutemeljen (tretji odstavek a42.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).

12. Za konkretno presojo je bistveno, da predlagatelj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da po seznanitvi s sporno sodno odločbo ni imel možnosti, da jo izpodbija v državi izvora. Pritožnik v pritožbi ne trdi, da v državi izvora ni imel na voljo dostopnega in učinkovitega pravnega sredstva za uveljavljanje kršitve načela kontradiktornosti. Ker je bilo trditveno in dokazno breme za ugotavljanje dejstev, ki so ovira za priznanje tuje sodne odločbe, na predlagatelju, bi ta moral izkazati, da zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti ni imel možnosti uveljavljati s pravnim sredstvom v državi izvora. Če bi sodišče predlagatelja pozvalo na dopolnitev trditvene podlage glede vprašanja, ali je po seznanitvi s sporno sodno odločbo imel na voljo učinkovito pravno sredstvo v ZRN za njeno izpodbijanje oziroma bi to dejstvo ugotavljalo po uradni dolžnosti, bi porušilo procesno ravnotežje med strankama. Ker bi predlagatelj, ki je bil zastopan po odvetniku, ob potrebni skrbnosti lahko predvidel vsebino določila iz (b) točke 45. člena Uredbe Bruselj I, kršitev 22. člena Ustave v povezavi z 285. členom in 8. točko prvega odstavka 339. člena ZPP ni izkazana.

**Glede pritožbenega očitka o napačni uporabi (a) točke 45. člena Uredbe Bruselj I**

13. Pridržek javnega reda mora biti predmet ozke in restriktivne razlage ter ga je treba uporabiti le kot ultima ratio. Za nasprotje z javnim redom države izvršbe gre takrat, ko je s tujo sodno odločbo v tolikšni meri kršeno eno od njenih temeljnih pravnih načel, da je tuja sodna odločba v nesprejemljivem nasprotju s pravnim redom države izvršbe.12

14. Pritožbeno stališče, da pri sklicevanju na pridržek javnega reda ni treba izkazati izčrpanja pravnih sredstev, je v nasprotju namenom Uredbe Bruselj I, da dolžnik ne sme imeti koristi od lastne malomarnosti pri obrambi svojih pravic in da je smiselno, da se procesne napake uveljavljajo čim prej in že v državi izvora.13 Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se predlagatelj ne more uspešno sklicevati na pridržek javnega reda, ker ni izkazal, da je v državi izvora izčrpal obstoječa pravna sredstva glede zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti. Tudi ESČP je v sodbi Avotiņš proti Latviji pojasnilo, da zahteva za izčrpanje pravnih sredstev, ki se nanaša na Uredbo Bruselj I, z vidika garancij iz prvega odstavka 6. člena EKČP ni problematična.14 Ker ima izpodbijani sklep razloge o odločilnih dejstvih, so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

15. Ker pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, mora nasprotnemu udeležencu povrniti stroške, ki jih je imel s sestavo odgovora na pritožbo. Nasprotni udeleženec je priglasil stroške za odgovor na pravno sredstvo v višini 250 točk po tar. št. 23 Odvetniške tarife (OT) ter 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Pritožbeno sodišče mu je priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 23 OT v višini 200 točk in materialne stroške v višini 2 % oziroma 4 točke (11. člen OT), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 122,40 EUR, povečano za 22 % DDV pa 149,32 EUR. Navedeni znesek mora predlagatelj nasprotnemu udeležencu povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

1 Določba se je glasila: Sodna odločba se ne prizna: (2) če tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost. 2 Sodba v zadevi C-420/07 z dne 28. 4 2009, Meletis Apostolides proti Davidu Charlesu Oramsu, Lindi Elizabeth Orams, 80. točka obrazložitve. 3 Sodba v zadevi C-283/05 z dne 14. 12 2006, ASML Netherlands BV proti Semiconductor Industry Services GmbH (SEMIS), 49. točka obrazložitve. 4 Sklep VS RS Cp 42/2018 z dne 21. 2. 2019, 8., 12., 17. in 20. točka obrazložitve. 5 Sklep VS RS Cp 16/2012 in Cp 17/2012 z dne 10. 1. 2013, 10. točka obrazložitve. 6 Sodba Velikega senata z dne 23. 5. 2016, št. 17502/07. ESČP pri presoji aktov držav, s katerimi te v svoj nacionalni pravni red implementirajo pravo EU in pri tem nimajo nikakršnega polja proste presoje, izhaja iz domneve o ekvivalentni zaščiti človekovih pravic v pravu EU (glej sodbo Bosphorus Hava Yolları Turizm ve Ticaret Anonim Şirketi proti Irski, sodba z dne 30. 6. 2005, št. 45036/98). Gre za izpodbojno domnevo, ki jo ESČP lahko ovrže le v primeru, če ugotovi, da je bila v posameznem primeru zaščita konvencijskih pravic očitno pomanjkljiva. 7 Glej 14. do 35. točko obrazložitve. 8 Stranki v postopku pred ESČP na ta način prejetih informacij nista prerekali. 9 Glej 117. do 127. točko obrazložitve. 10 Odločba US RS št. Up-998/15 z dne 30. 11. 2017, 10. točka obrazložitve in tam citirane odločbe. 11 Odločba US RS št. Up-603/13 z dne 16. 2. 2016, 4. točka obrazložitve. 12 Sklep VS RS Cp 42/2018, 19. točka obrazložitve. 13 Ibidem, 15. točka obrazložitve. 14 Glej 118. točko obrazložitve.