Jedro

Pritožbeno sodišče je po skrbni presoji ocenilo, da navzočnost strank za razjasnitev stvari v obravnavani zadevi ni potrebna, saj predlagatelji niso v ničemer pojasnili njihovega morebitnega prispevka pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu na prvi stopnji izrečena kazen 12 mesecev zapora z v i š a na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

II. Pritožbi zagovornikov obdolženega se zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v višini 620,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen 12 mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje oškodovano N. d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5,840,084,00 EUR skupaj s pripadki, napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP v do sedaj znanem znesku 7.080,49 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili: - odvetnik I.M. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in Ustave Republike Slovenije, zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom; - odvetnik B.P. zaradi kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom; in

- okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolžencu izreče višjo kazen in sicer dve leti in šest mesecev zapora.

3. Na pritožbo okrajne državne tožilke sta podala odgovora oba zagovornika obdolženca, v katerih pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi okrajne državne tožilke ne ugodi in jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Na pritožbo zagovornikov obdolženih je podal odgovor okrajni državni tožilec mag. I.P., s katerim pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi zagovornikov zavrne kot neutemeljeni.

5. Zagovornika obdolženega in okrajna državna tožilka, so višjemu sodišču predlagali, da jih obvesti o seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče strank ni obvestilo o seji pritožbenega sodišča, saj je ocenilo, da njihova navzočnost za razjasnitev zadeve ni potrebna (člen 445/I ZKP). Zakonsko besedilo 445. člena ZKP sicer dopušča, da pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbah obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senata spozna, da bi bila navzočnost stranke za razjasnitev stvari potrebna. Pritožbeno sodišče je po skrbni presoji ocenilo, da navzočnost strank za razjasnitev stvari v obravnavani zadevi ni potrebna, saj predlagatelji niso v ničemer pojasnili njihovega morebitnega prispevka pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na navedeno in ker so predlogi strank za navzočnost na seji pritožbenega sodišča ostali neobrazloženi, s čimer pritožbenemu sodišču ni bil omogočen uvid v potencialni prispevek k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj preko udeležbe strank na seji senata, pritožbeno sodišče strank ni obvestilo o seji.

6. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje: K pritožbi zagovornika obdolženega, odvetnika I.M.:

7. Zagovornik obdolženega v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev Ustave Republike Slovenije in pravic, ki jih obdolžencu zagotavlja EKČP. Po navedbah zagovornika je sodišče prve stopnje uveljavljano kršitev zagrešilo s tem, ker je zavrnilo s strani obrambe predlagane dokaze, ne da bi predhodno opravilo ustrezen test, saj so bili predlagani dokazi pravno relevantni. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč v napadeni sodbi tehtno in ustrezno obrazložilo zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, med drugim zaslišanje prič E.J. strokovnjaka kemijske stroke, ki naj bi pojasnil Poročilo o kemijski analizi materialov predložene slike, ki ga je za obdolženega izdelal v letu 2009, E.Š., ki naj bi kot strokovnjak izpovedal o trgu umetnin ter postavitev izvedenca specialista za V. dela, ki bi podal mnenje o avtentičnosti slike. Napadena sodba je ustrezno pojasnila zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze, s temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, pri čemer pa ni prezrlo, da sodišče prve stopnje ni nasprotovalo ugotovitvam E.J. glede materialov uporabljenih za izdelavo predmetne slike iz katerega izhaja, da ti izvirajo iz časov, ko je živel V.. Glede avtentičnosti in verodostojnosti obravnavane slike, kakor tudi delovanjem trga umetniških del je sodišče prve stopnje zaslišalo priče B.K., A.S. in mag. P.T. ter na podlagi njihovih izpovedb zaključilo, da izvajanje dokazov, ki jih je zavrnilo, za razjasnitev obravnavane zadeve, ni potrebno, saj je dejansko stanje na podlagi prej navedenih prič po oceni sodišča prve stopnje, glede avtentičnosti obravnavane slike zadosti razjasnjeno, iz obrazložitve sodbe, ki jo je potrebno gledati kot celoto, pa so razlogi s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge tehtni in prepričljivi, ter izhajajo iz list. št. 8 do 10 in 30 do 39 sodbe. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj je sodišče prve stopnje pri tem, ko je odločalo o zavrnitvi dokazov opravilo ustrezen test kriterijev, na katere se sklicuje zagovornik, ko navaja odločbo UP-34/93, zato v obravnavani zadevi ne more biti govora o kršitvi obdolženčeve pravice do obrambe, Ustave in EKČP. Po ustaljeni sodni praksi v skladu z načelom proste presoje dokazov (člen 18/I ZKP) sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo namreč biti pravno relevantni, pri čemer je treba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Obramba, ki predlaga izvedbo dokazov namreč nosi breme, da z zadostno stopnjo verjetnosti izkaže tudi njegov uspeh za obdolženca. Sodišče pa sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (člen 329/II ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (člen 15 ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, kar vse je primer v obravnavani zadevi. Razloge sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov je treba povezovati z ostalimi razlogi napadene sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje navedlo na podlagi katerih dokazov šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano, in zakaj je zavrnilo predlagane dokaze. Tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pri odločanju o dokaznih predlogih upoštevalo merila, ki jih je ustaljena sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Po takšni presoji je sodišče prve stopnje tako na podlagi vseh izvedenih dokazov po načelu proste presoje dokazov zaključilo, da je obdolženi ob sklenitvi kreditnega razmerja vedel, da je N. d.d. izročil umetniško sliko, katere tržna vrednost ni 8 mio. EUR, ker je ni naslikal navedeni slikar, kar bo natančneje obrazloženo pri odgovoru na pritožbi zagovornikov glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihovo verodostojnost, kar po oceni pritožbenega sodišča tudi predstavlja bistveni očitek pritožnikov v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč v napadeni sodbi presodilo tako obdolženčev zagovor, kakor tudi ostale izvedene dokaze ter ustrezno obrazložilo vsa odločilna dejstva glede zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kar pa bo pritožbeno sodišče obrazložilo pri odgovoru na pritožbi zagovornikov glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko sodišču prve stopnje očita, da je odstopilo od pridobivanja podatkov preko mednarodne pravne pomoči v Španiji, za pridobitev podatkov o osebi zaposleni v muzeju P. v Madridu, ki bi lahko podala izvedensko mnenje o umetniški sliki, ki je bila predmet zavarovanja. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje začelo z pridobivanjem zgoraj navedenih podatkov, ter pred pridobitvijo odgovora, v obravnavani zadevi odločilo, vendar s tem ni storilo nobene kršitve, niti kršitve iz člena 371/I-11 ZKP, kot to skuša v pritožbi prikazati zagovornik. V napadeni sodbi namreč pogreša razloge o tem, zakaj sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo do konca. Sodišče prve stopnje se lahko tekom postopka odloči za izvedbo določenega dokaza, od katerega pa lahko odstopi v kolikor spozna, da izvedba tega dokaza za obravnavano zadevo ni relevantna, kar v napadeni sodbi ni potrebno posebej obrazlagati, zato o nepristranskosti sodišča ne more biti govora, saj mu sodišče prve stopnje ni kršilo pravic v smeri, kot to skuša prepričati zagovornik v pritožbi. Sicer pa bi o kršitvi pravice do obrambe obdolženca iz člena 371/2 ZKP, kršitev Ustave in z njo zagotovljenih jamstev, zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe, šlo v primeru, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ne bi ustrezno obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

8. Zagovornik nadalje trdi, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti, s čimer meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Navedeno kršitev zagovornik vidi v tem, ker je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil preslepitveni namen obdolženega podan že v času sklenitve Dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij iz marca 2009 in ne šele s sklenitvijo kreditne pogodbe, saj je družba G. d.o.o. obveznost prevzela na sebe že v času sklenjenega dogovora, in ne s sklenitvijo kreditne pogodbe iz julija 2009. S takšnimi pritožbenimi navedbam pa zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi glede preslepitvenega namena obdolženega ugotovilo sodišče prve stopnje, še posebej, ko v nadaljevanju trdi, da je s sklenitvijo kreditne pogodbe bil pravni posel sklenjen izključno v korist N. d.d. Zagovornik pa pogreša v napadeni sodbi tudi razloge o tem, na podlagi katerih dejstev in dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženi ravnal s preslepitvenim namenom pridobiti premoženjsko korist družbi G. M. d.o.o., ter spregledalo preslepitveni namen v korist tretjega, torej subjektivno stran obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, razlogi, ki pa jih napadena sodba ima, pa so tudi nejasni in sami s seboj v nasprotju. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj zagovornik spregleda, da se obdolžencu očita, da je kot direktor gospodarske družbe G. d.o.o. v postopku odobritve in sklenitve kreditne pogodbe z N. d.d. z dne 20. 7. 2009, pridobil kredit v znesku 7,450.000,00 EUR, ki jih je družba G. d.o.o. črpala dne 22. 7. 2009. Okoliščina za kakšen namen je dobljen kredit bil uporabljen, zato ni odločilna in nima takšne teže, kot ji pripisuje pritožba in so vsi njeni pomisleki v tej smeri neutemeljeni in ne izključujejo subjektivnega elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot to trdi pritožba. Sicer pa je potrebno povedati, da pritožbena graja subjektivnega elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja predstavlja grajo dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo glede krivde obdolženega. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ima napadena sodba jasne in konkretne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako o objektivnih kot subjektivnih znakih kaznivega dejanja. Lastna ocena izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje, pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba, ki v napadeni sodbi pogreša razloge o tem, da je obdolženi ravnal s preslepitvenim namenom pridobiti korist družbi G. M. d.o.o. je pravzaprav v nasprotju z izrekom napadene sodbe, kakor tudi z njeno obrazložitvijo, saj zagovornik spregleda, da se očitek nanaša na pridobitev kredita družbi G. d.o.o, katera je pridobljeni kredit namenila za poplačilo obveznosti iz kreditne pogodbe družbe G. M. d.o.o., katere je družba G. d.o.o. prevzela z Dogovorom iz marca 2012, kot to tudi izhaja iz razlogov napadene sodbe. Zato so vsi pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni, v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, pa ni podana.

9. Kršitev kazenskega zakona zagovornik obdolženega vidi v tem, ker obdolžencu očitano kaznivo dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila iz člena 230 KZ-1, s čimer meri na kršitev iz člena 372/1 ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana, saj ima opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v izrek napadene sodbe vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1. Okoliščine, ki jih zagovornik obdolženega v pritožbi navaja kot neobstoj zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ne pomenijo kršitve kazenskega zakona, ampak je iz njih razbrati, da zagovornik ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, tako glede preslepitve obdolženega pri kaznivem dejanju, katero se po navedbah pritožbe stori le z direktnim naklepom, kar pa dokazni postopek ni potrdil. Razen tega o odobritvi kredita ni odločal Kreditni odbor, kot bi bilo pravilno, ampak je o kreditu odločala Uprava družbe N. d.d., naklepa pa obdolžencu ni mogoče očitati, tudi v nobeni drugi fazi izvajanja kreditne pogodbe, saj je obdolženi sodeloval z banko, ko je ta pričela s postopkom izterjave zapadlih obveznosti. Takšna kršitev kazenskega zakona pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon je uporabilo napačno ali pa ga ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

K pritožbi zagovornika obdolženega, odvetnika B.P.:

10. Zagovornik obdolženega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedelo predlaganih dokazov onemogočilo obdolžencu in njegovi obrambi izvedbo dokazov v njegovo korist, saj meni, da obdolžencu ni mogoče očitati naklepa za izvršitev kaznivega dejanja. Zaradi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje ugoditvi dokaznim predlogom in zaslišati priči J. in Š., ki bi lahko razbremenila obdolženca glede njegovega subjektivnega odnosa do očitanega dejanja, ter postaviti izvedenca, strokovnjaka oziroma specialista za V. dela. Ker sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo je to vplivalo na zakonitost postopka, ker je kršitev pravice do obrambe obdolženca pripomogla k zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Zagovornik pa tudi navaja, da je sodišče prve stopnje samo začelo z izvajanjem dokaza po pridobitvi mnenja o avtentičnosti slike pri muzeju P. iz Madrida, pa je kasneje od tega dokaza odstopilo, s čimer je prav tako storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo v obravnavani zadevi, ne da bi pred tem razčistilo ali je slika v resnici pristna ali ne, ampak se je zadovoljilo z izpovedbami prič S., K. in T..

11. Kot je že pritožbeno sodišče glede na zgoraj uveljavljano kršitev odgovorilo na enake pritožbene navedbe zagovornika I.M., se v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje. Povedati je namreč potrebno, da se sodišče prve stopnje lahko na lastno iniciativo odloči za izvedbo določenega dokaza, od katerega pa lahko tudi odstopi, v kolikor ugotovi, da je z že izvedenimi dokazi dejansko stanje zadosti razčiščeno, kar je bil primer tudi v obravnavani zadevi. Zavrnitev dokaznih predlogov, tudi tistih, na katere se posebej sklicuje zagovornik v pritožbi, je sodišče prve stopnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča, utemeljeno zavrnilo, takšno svojo odločitev pa je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo, saj je pravilno ocenilo, da predlagani dokazi niso pomembni za pravilno odločitev, ker je z že izvedenimi dokazi dejansko stanje v obravnavani zadevi zadosti razjasnjeno. Sicer je potrebno navesti, da sodišče prve stopnje ni nasprotovalo poročilu J., glede materialov uporabljenih za izdelavo predmetne slike, iz katerega izhaja, da materiali izvirajo iz časov, ko je živel V., glede zaslišanja prič Š. in postavitvi izvedenca za V. dela pa je sodišče ustrezno pojasnilo, zakaj je na podlagi izpovedb izvedenih prič dr. S., mag. T. in B.K. z gotovostjo ugotovilo, da predmetna slika ni delo V. in torej ni vredna 8 mio. EUR, kakor tudi zakaj ni potrebno pritegniti izvedenca za njegova dela. Pri tem pa ni prezreti izpovedbo K., da je predmetna slika tako očitno drugačna od V. del, da ne izpolnjuje niti pogojev za razpravo o ponaredku, kar je smiselno navedel tudi mag.T. S takšnimi razlogi pa je sodišče prve stopnje glede odločitve o dokaznih predlogih zadostilo kriterijem Ustavnega sodišča iz odločbe Up-34/93, kar jasno izhaja tudi iz razlogov napadene sodbe, ki jo je potrebno gledati kot celoto. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da obravnavana slika ni delo V., zato pa tudi utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze obrambe. Stvar dejanske presoje pa je, ali je obdolžencu dokazan tudi subjektivni element oziroma naklep pri storitvi kaznivega dejanja. Za kršitev pravice do obrambe, ki jo uveljavlja zagovornik bi namreč šlo v primeru, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ne bi ustrezno obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sicer pa je iz zagovornikove pritožbe razbrati, da s tem, ko se sklicuje na zavrnjene dokaze in trdi, da obdolžencu naklepno ravnanje ni dokazano, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča namreč sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe, saj je obrazložitev napadene sodbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov potrebno povezati z ostalimi razlogi napadene sodbe, iz česar izhajajo tehtni in prepričljivi razlogi o zavrnitvi dokaznih predlogov. S temi razlogi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj bi bila izvedba zavrnjenih dokazov, glede na oceno obdolženčevega zagovora ter dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo na glavni obravnavi, povsem nepotrebna. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni ter v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP ni podana.

12. Uspešni pa tudi ne moreta biti pritožbi obeh zagovornikov obdolženca, iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo. Na tej podlagi je obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe obeh zagovornikov obdolženca dodaja:

13. Bistvo pritožb zagovornikov je v navedbi, da obdolžencu ni dokazan naklep, saj ni imel nobenega razloga niti motiva za kakršnokoli preslepitev, saj je sliko kupil kot original, kreditna pogodba pa je bila sklenjena izključno na pobudo predstavnikov N. d.d., da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo vrstni red poplačil obveznosti osnovnega dolžnika v primeru prodaje rudnika, pri čemer je obdolženi po zapadlosti kreditne obveznosti in prodaji umetniške slike sodeloval s predstavniki N. d.d., pri čemer bi lahko banka kot zastavni upnik sliko prodala in se poplačala iz pridobljene kupnine, s čimer je obdolženi tudi soglašal, ugotovitve T.,S. in K. za presojo avtentičnosti slike, pa niso odločilne, saj so nestrokovne, sklicuje pa se tudi na ugotovitve izvedenca J.M., ki je cenitev slike opravil v skladu z veljavnimi pravili stroke, pri čemer se pritožbi sklicujeta tudi na zavrnjene dokaze.

14. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Pritožbi namreč v svojih izvajanjih podajata lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje ter se sklicujeta na zagovor obdolženca, ki mu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje. Izveden dokazni postopek je namreč potrdil, da je obdolženi dne 20. 7. 2009 v Mariboru kot direktor družbe G. d.o.o. sklenil z N. d.d. kreditno pogodbo, s katero so bila navedeni družbi odobrena kreditna sredstva v znesku 7,450.000,00 EUR, za poplačilo prevzetega dolga družbe G. M. d.o.o. Pogoj za odobritev in sklenitev kreditne pogodbe je obdolženi moral dati ustrezna zavarovanja do višine zneska kreditnih sredstev, ter je poleg menic družbe G. d.o.o. ter nepremičnine v lasti navedene družbe izročil banki za zavarovanje kreditnih obveznosti umetniško sliko z upodobitvijo Svetega Tomaža, ki polaga roko v rano Jezusa, gre pa za olje na platnu dimenzije 117 cm x 86,5 cm, pri tem pa bančnim uslužbencem zatrjeval, da gre za originalno delo svetovno znanega španskega slikarja V. in da je vredna 8 mio. EUR, za kar je banka zahtevala tudi cenitev sodnega cenilca za navedeno sliko, na kar je obdolženi predložil cenitev sodnega cenilca za likovno umetnost J. M. z dne 15. 4. 2009, ter kemijsko analizo slike, ki jo je opravil nemški laboratorij za mikro analize dne 26. 5. 2009. Prav na podlagi tega pa je obdolženi tudi dosegel, da je banka N. d.d. z družbo G. d.o.o., dne 20. 7. 2009 sklenila navedeno kreditno pogodbo. Iz navedenega jasno izhaja, kakšna je bila vloga obdolženca pri sklenitvi kreditne pogodbe in zakaj je banka kredit tudi odobrila. Zato pomisleki pritožb, da je kredit obdolžencu ponudila banka in zakaj so bila kreditna sredstva namenjena, ne morejo omajati zgoraj navedenih ugotovitev, do katerih je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Odločilno vprašanje, ki ga izpostavljata tudi obe pritožbi pa je, ali je obdolženi vedel, da je slika, ki jo je dal kot zavarovanje za pridobitev kredita pristna, torej da gre za delo V., ali gre za ponaredek. Sodišče prve stopnje je glede na to, da obdolženi ne razpolaga z nobeno listinsko dokumentacijo, ki bi se nanašala na nakup predmetne umetniške slike, tako glede časa njene pridobitve ter višino zanjo plačane kupnine, ki bi potrjevala njen izvor oziroma avtentičnost ter ob upoštevanju, da je obdolženi zbiratelj umetniških slik in drugih umetniških del, ter mu je zato bilo znano, da je za izkazovanje pristnosti umetniškega dela potrebna določena dokumentacija o izvoru, pri čemer se obdolženi sam predstavlja kot strokovnjak za umetnine z določeno umetniško zbirko, njegov sin pa je tudi direktor A. in galerije R., zaključilo, da se je obdolženi zavedal, da slika ni pristna, saj za njo ni imel nobene dokumentacije, niti dokazila o avtentičnosti umetnika. Res je, da je obdolženi razpolagal s cenitvijo M., ki je svoje mnenje podal na podlagi obdolženčevih navedb oziroma trditev, saj je izrecno povedal, da je vrednost obravnavane slike določil na podlagi podatkov, ki mu jih je dal obdolženi. Da je temu tako pa je sodišče prve stopnje ugotovilo ob branju cenitve iz katere izhaja, da se M. z vprašanjem avtorstva in vrednosti slike sploh ni ukvarjal. Sicer pa v navedenem cenilnem zapisniku ni navedeno niti razvidno za kakšen konkreten namen je bila cenitev izdelana, tega pa obdolženi M. tudi ni povedal, kot izhaja iz njegovega zagovora in izpovedbe M. Pri tej cenitvi pa je izostal podatek o slikarski tehniki na podlagi katere bi bilo mogoče presojati kdo je njen avtor, glede njenega izvora pa je navedeno zgolj, da je slika prišla v Slovenijo iz Italije in je po prepričanju lastnika, torej obdolženca, njen izvor zlasti pa avtorstvo zadostno utemeljeno. Razen tega pa ni spregledati okoliščin same cenitve slike, katero si je M. ogledal kar v vozilu obdolženca na enem izmed parkirišč v Ljubljani, kot to izhaja iz navedb izvedenca in obdolženca, kaže pa na zaključek, da M. cenitve predmetne umetniške slike ni opravil skladno s pravili znanosti in strokovnega znanja na področju likovne umetnosti, kar sta opozorili tudi priči K. in T. Iz vsega navedenega izhaja, da je M. svoje ugotovitve zapisal po navedbah, ki mu jih je dal obdolženi, kar nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je v cenilnem zapisniku navedena zgolj vrednost umetniške slike brez ustrezne obrazložitve, M. pa je povedal, da je vrednost navedel na podlagi podatkov obdolženca, ki naj bi mu dal podatke o primerljivi vrednosti slike S. R., avtorja V., teh navedb pa v cenitvi sporne slike sploh ni omenil. Na podlagi navedenega sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da se M. z vprašanjem avtorstva in vrednosti slike sploh ni ukvarjal, kar izhaja tudi iz same cenitve. Na podlagi navedenega je ovržen zagovor obdolženca, da je dokaz o pristnosti obravnavane slike cenitev M., saj sodišče prve stopnje obdolženčevemu zagovoru, da pomanjkljivosti oziroma posebnosti obravnave cenitve ni opazil, ni verjelo, saj ni nobenega dvoma, da je cenitev naročil prav obdolženi, kot to izhaja iz vsebine same cenitve. Obdolženi pa je očitno vedel, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, da mu bo M. napisal tisto, kar bo on želel, zanašajoč se na podatke, ki mu jih bo navedel. Da je M. takšen cenilec pa je izpovedala priča B. K., kar nenazadnje potrjuje sama cenitev. Razen navedenega pa, v kolikor bi obdolženi imel sporno sliko za pristno oziroma delo V., je zagotovo ne bi prevažal v prtljažniku avtomobila in njen ogled s strani sodnega cenilca opravil kar na parkirišču, saj to ne ustreza ravnanju s predmetom, ki naj bi bil, kot navaja obdolženi, vreden kar 8 mio. EUR. Obdolženi je ves čas postopka zatrjeval, da je obravnavana slika original, ki po svoji vrednosti zadostuje kot oblika zavarovanja za navedeni kredit in da jo je kupil v dobri veri. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno in ob oceni prepričljivih izpovedb prič T., K. in S., ki so pri podaji svojih ugotovitev v zvezi s pristnostjo slike upoštevali motiv, kvaliteto, stanje slike, uporabljene materiale, slikarsko tehniko, slog ter ob tem izpostavili, da predmetna slika, razen tega, da je najverjetneje nastala za časa življenja V. nima nobenih značilnosti, po katerih bi lahko sklepali, da je njen avtor V. Ugotovitve navedenih prič pa so skladne z ostalimi dokazi tudi s poročilom J., na podlagi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni dopustiti niti minimalne možnosti, da bi obravnavana slika bila delo V., zato je utemeljeno tudi zavrnilo vse predlagane dokaze in tudi odstopilo od izvedbe dokaza glede poizvedb v Madridu. B. K. je v zvezi s pridobljenimi podatki o tržni vrednosti primerljivih umetniških slik V., preko dražbenih hiš Christie΄s in Sotheby΄s izpostavil, da so v obdobju zadnjih 20 let dosegle ceno med 1,6 do 1,8 mio. EUR, vrednost predmetne slike pa po njegovi oceni znaša 5.000,00 EUR do 10.000,00 EUR, zaradi česar se v cenilnem zapisniku navedena tržna vrednost sporne slike 8 mio. EUR izkaže za pretirano. Navedeno potrjuje tudi ugotovitve cenitve in izvedenskega mnenja mag. P.T. z dne 7. 6. 2016, v katerem je navedeno umetniško sliko kot delo neznanega avtorja ocenil na vrednost med 8.000,00 EUR in 10.000,00 EUR. Pri tem pa ni spregledati, da je sporna umetniška slika v končni fazi bila prodana na javni dražbi dne 23. 6. 2017 za kupnino 11.000,00 EUR. O zavedanju obdolženega, da predmetna slika ni pristna in da je vredna manj kot zatrjevanih 8 mio. EUR, torej o naklepu obdolženca, ter glede motiva obdolženca za sklenitev kreditne pogodbe in glede pridobitve posojila, je sodišče prve stopnje ustrezno in tehtno pojasnilo v obrazložitvi napadene sodbe na straneh 15 do 23 in 37 do 40. S temi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi v celoti sklicuje. Izveden dokazni postopek je tudi brez vsakega dvoma potrdil, da kreditna pogodba brez dodatnega zavarovanja v obliki zastavljene umetniške slike ne bi bila sklenjena, saj ostala zavarovanja, ki jih je predložil obdolženi, za odobritev kredita niso zadostovala. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno pojasnilo, zakaj ne verjame obdolženčevemu zagovoru, da s sklenjeno kreditno pogodbo ni imel nobene koristi, ker naj bi vse obveznosti prevzel že z dogovorom iz marca 2009. Izveden dokazni postopek je namreč potrdil, da je sklenitev kreditne pogodbe v juliju 2009 bila dogovorjena že ob dogovoru v marcu 2009, pri čemer ne gre prezreti, da v primeru, da kreditna pogodba ne bi bila sklenjena, bi lahko banka začela z izterjavo dolga, obdolženi pa se je prav s sklenitvijo kreditne pogodbe temu izognil. Da je obdolženi ravnal s preslepitvenim namenom ob sklenitvi kreditne pogodbe z N. d.d. kaže tudi dejstvo, da se je kot direktor družbe G. d.o.o. izrecno zavezal, da bo banko obveščal o vseh podatkih, ki so mu znani in ki bi lahko vplivali na odločitev banke o sklenitvi kreditne pogodbe in da so podatki, ki jih je banki posredoval resnični in popolni, pri čemer se je zavezal, da bo navedeno umetniško sliko tudi ustrezno zavaroval pri zavarovalnici za njeno dejansko vrednost, za vse škodne primere za čas trajanja kreditnega razmerja oziroma do vrnitve kredita N. d.d., česar pa ni storil. Navedeno pa ob dejstvu, da obdolženi ni razpolagal z nobeno ustrezno dokumentacijo o nakupu predmetne umetniške slike, ki bi izkazovala oziroma potrjevala njen izvor oziroma avtentičnost, je pa kot zbiratelj umetniških slik in drugih umetnin dobro vedel, da je za izkazovanje avtentičnosti dela potrebna določena dokumentacija o izvoru, saj je obdolženi dober poznavalec likovnih in ostalih umetnin, ima pa tudi izkušnje z njihovo prodajo in nakupom, cenitev M. pa je bila opravljena po njegovih navodilih, kot že navedeno, obdolženi pa tekom svojega zagovora ni ustrezno pojasnil načina pridobitve sporne slike, niti ni povedal komu in koliko je za navedeno sliko plačal, česar ni pojasnil niti bančnim uslužbencem N. d.d., kot to izhaja iz izpovedb P.K., M.S. ter V.P. P. je namreč pojasnila način obdolženčevega sodelovanja pri poskusih prodaje slike, ko je obdolženi ob njihovem pozivu za ponovno cenitev zastavljene slike le to zavrnil, ter bančnim uslužbencem zagotavljal, da bo v ta namen sam izvedel določene aktivnosti, česar pa ni opravil, ob tem pa navajal različne razloge, zakaj tega ni storil, nato pa od cenitve tudi odstopil, kljub temu, da je bila banka pripravljena plačati njene stroške. Tudi na podlagi tega je sodišče prve stopnje ocenilo, da v kolikor bi bil obdolženi prepričan, da je slika res originalno delo V., ne bi imel nobenih zadržkov do dokončnega sodelovanja z banko, torej prodaje obravnavane slike preko avkcijske hiše. Glede na izveden dokazni postopek in ob oceni zagovora obdolženega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženi na že opisan način predložil predstavnikom N. d.d. neresnične podatke o avtentičnosti in vrednosti navedene umetniške slike, ki so bili odločilni za odobritev kredita ter s tem banko prepričal, da jim je dal ustrezno zavarovanje, kar je bil pogoj za sklenitev kredita. Obdolženi je namreč vedel, da slika ni vredna 8 mio. EUR in da je ni naslikal V., naredil pa je vse potrebno, da je banko preslepil in jo prepričal, da je slika pristna oziroma avtentična, ko je predložil M. cenitev in izsledke kemijske analize materialov, pri zastavitvi sporne slike pa je uporabil svoj sloves zbiratelja in poznavalca umetnin, kakor tudi svoje znanje iz tega področja, kot to vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Obdolženi je namreč na opisan način preslepil predstavnike banke tako o pristnosti kot o vrednosti navedene umetniške slike in jih s tem prepričal, da je tveganje izostanka vračila kreditnih sredstev zadosti zavarovano tudi s predmetno umetniško sliko kot ustreznim elementom zavarovanja. Pri tem je deloval kot direktor družbe G. d.o.o. in se je zavedal vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, prepovedane posledice ter vzročne zveze med njegovim ravnanjem, ki je bilo skrbno načrtovano, premišljeno ter časovno usklajen, in prepovedano posledico, pri čemer se je zavedal prepovedanosti svojega protipravnega ravnanja, pa ga je kljub temu hotel storiti, torej je ravnal z direktnim naklepom, kot to navaja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zato navedbe pritožbe glede vloge družbe G. M. d.o.o. in sodelovanja obdolženega s P. ter o tem na kakšen način je družba U. d.o.o. poplačala prevzeti dolg družbe G. M. d.o.o. ter vse ostale navedbe glede medsebojnega poslovanja navedenih družb, kakor tudi pritožbeni očitek, da banka ni ravnala z dolžno skrbnostjo pri odobritvi kredita in da je banka obdolžencu ponudila kredit za premostitev obdolženčevih finančnih težav, ne morejo razbremeniti odgovornosti obdolženca za očitano mu kaznivo dejanje, in nimajo takšne teže kot jim jo pripisujeta pritožbi. Obdolženi je namreč banko uspel preslepiti, da je umetniška slika delo slikarja V., čeprav je dobro vedel, da temu ni tako, kot kaže že zgoraj obrazloženo, na ta način pa je dosegel, da mu je banka odobrila kredit. Pritožbi, ki se sklicujeta na zavrnjene dokazne predloge ter skušata prepričati, da je zaradi tega dejansko stanje bilo ugotovljeno zmotno oziroma nepopolno, nista utemeljeni. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov imelo zadostno podlago za obsodilno sodbo, saj je pravilno zaključilo, da nadaljnje izvajanje dokazov ne bi privedlo do drugačnega dejanskega stanja, kot ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje.

15. Glede na navedeno, in ker pritožbi niti v preostalem ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornikov obdolženega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

16. Pritrditi pa je tožilski pritožbi, ki graja odločitev sodišča prve stopnje, v odločbi o izrečeni kazenski sankciji, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča izrečena mu kazen zapora v višini enega leta ni pravična in primerna glede na težo in vrsto obravnavanega kaznivega dejanja. Razen navedenega pa daje težo kaznivemu dejanju okoliščina, da družba G. d.o.o. kreditnih sredstev ob zapadlosti v plačilo, niti kasneje, ni vrnila, kar vsekakor kaže nekritičen odnos obdolženega do storjenega kaznivega dejanja, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Res je, da je kaznivo dejanje bilo storjeno že v letu 2009, kar sodišče prve stopnje obdolžencu šteje kot olajševalno, vendar pa ima pritožba prav, da je časovno oddaljenost od storitve kaznivega dejanja lahko šteti kot olajševalno, v primeru, da posledic ni oziroma so te bile odpravljene. Vse navedeno pa ob pravilnem upoštevanju dosedanje nekaznovanosti obdolženca in njegovih družinskih in osebnih razmer, narekuje izrek višje zaporne kazni, kot jo je obdolžencu izreklo sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sledilo tožilski pritožbi, ki se zavzema za izrek višje zaporne kazni in obdolžencu na prvi stopnji izrečeno zaporno kazen zvišalo na eno leto in šest mesecev zapora, saj je prepričano, da bo takšna kazen tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Okoliščina, da je obdolženi upokojenec, pa ne izključuje ponovitvene nevarnosti, kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje, saj iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je tudi v času, ko je že bil upokojen bil prokurist družbe G. d.o.o., na kar pravilno opozarja tudi tožilska pritožba. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo tožilski pritožbi, je pritožbo zagovornika za izrek milejše kazni oziroma pogojne obsodbe, štelo kot neutemeljeno.

17. Glede ostalih pritožbenih navedb zagovornikov na katere pritožbeno sodišče ni posebej odgovorilo, zato ker je nanje odgovorilo že sodišče prve stopnje, ali pa niso odločilnega pomena za obravnavano zadevo, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383 ZKP, ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti, je v obravnavani zadevi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

18. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse temelji na določilu členov 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodni taksi in Taksni tarifi.