Jedro

Zemljišče zgolj zato, ker je z melioracijskim jarkom ločeno od zemljišča, ki je predmet odobritve pravnega posla, ne izgubi lastnosti sosednjega zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ odobril pravni posel – kupoprodajno pogodbo, ki sta jo dne 10. 7. 2010 sklenila A.A. in B.B. kot prodajalca ter C.C. in D.D. kot kupca, za nepremičnino parc. št. 864, vl. št. ... k.o. …, za kupnino 9.600 €. Iz obrazložitve izhaja, da sta prodajalca dala ponudbo za prodajo spornega kmetijskega zemljišča in da sta ponudbo v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) sprejela tako kupca (posamezno in skupno) in tožnik, pri čemer sta kupca v skupni ponudbi uveljavljala predkupno pravico kot kmeta, katerih zemljišče, ki ga imata v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, torej po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Prav tako je po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ uveljavljala predkupno pravico v ločeni ponudbi tudi C.C. D.D. (v ločeni ponudbi) in tožnik sta predkupno pravico uveljavljala kot drug kmet, to je po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe je organ prve stopnje ugotovil, da sta tako tožnik kot C.C. nosilca kmetijskega gospodarstva in da sta kmeta v smislu določb 24. člena ZKZ. Prav tako je organ prve stopnje ugotovil, da je C.C. lastnica parcele št. 862 k.o. …, ki jo od parcele št. 864, ki je predmet prodaje, loči pot na parc. št. 950 iste k.o. Na podlagi teh podatkov je organ prve stopnje zaključil, da sta zakonca C.C. in D.D. predkupna upravičenca po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, pri čemer je še pojasnil, da je Upravno sodišče RS v sodbi št. U 443/2005-19 z dne 6. 3. 2007 sprejelo stališče, da zemljišča zaradi tega, ker med njimi poteka pot ali cesta ne izgubijo lastnosti sosednjih zemljišč. Po mnenju sodišča je treba 2. točko prvega odstavka 23. člena ZKZ razlagati v skladu z namenom zakona, ki je v zagotavljanju lažje in ekonomične obdelave kmetijskih zemljišč. Prav tako po presoji Upravnega sodišča RS iz sodbe št. U 432/2007-11 z dne 9. 9. 2008 izhaja, da lahko zakonca glede na določbe ZKZ v povezavi z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR) podata skupno ponudbo za nakup kmetijskega zemljišča, skupaj uveljavljata predkupno pravico po 23. členu ZKZ ter potem kot kupca skleneta kupoprodajno pogodbo ter postaneta solastnika kupljenih zemljišč, saj z nakupom, ki je izvršen v času trajanja zakonske zveze, v vsakem primeru ustvarita skupno premoženje.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s svojo odločbo št. 33008-123/2010/5 z dne 7. 12. 2010. Pri tem je zavrnilo pritožbene navedbe, da stališča upravnega sodišča, na katerega se sklicuje organ prve stopnje, ni mogoče uporabiti v konkretni zadevi, ker parceli nista ločeni s potjo, temveč gre za 4 m širok in cca 2 m globok melioracijski jarek, ki ni prehoden s kmetijsko mehanizacijo. Most čez melioracijski jarek pa je zgrajen na črno, zato ga ni mogoče upoštevati. Glede na to, da je C.C. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti je od naprodaj danega zemljišča ločeno z melioracijskim jarkom (in ne s potjo, kot je napačno navedeno v izpodbijani prvostopni odločbi), čez katerega je zgrajen most, ki povezuje parceli št. 862 in 865/3 (last C.C.), ki ležita v neposredni bližini parcele, ki je predmet prodaje (parc. št. 864) in je s tem zagotovljena prehodnost med nepremičninami, je odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita, na drugačno odločitev pa ne more vplivati niti okoliščina, da je most zgrajen brez ustreznega dovoljenja. Iz dokumentov v zadevi je tudi razvidno, da sta zakonca C.C. in D.D. z nakupom parcele št. 864 zaokrožila kompleks zemljišč na tem območju. Po četrti alinei 16. člena Pravilnika o izvajanju komasacij kmetijskih zemljišč (Pravilnik, Uradni list RS, št. 95/04, 98/06) se kot zaokroženo zemljišče šteje tudi zemljišče, ki ga loči pot ali jarek, če ima urejen neoviran dostop s kmetijsko mehanizacijo. Ta pogoj pa je v konkretni zadevi izpolnjen. Kot neutemeljen je pritožbeni organ zavrnil tudi ugovor glede kršenja načela zaslišanja stranke izraženega v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ugotavlja, da je organ prve stopnje izpodbijano odločbo izdal po skrajšanem ugotovitvenem postopku, v katerem je upoštevaje določbo prvega odstavka 144. člena ZUP tak postopek dovoljen, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oz. predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oz. dejstev, ki so organu znana, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni potrebno posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic in pravnih koristi. V konkretni zadevi je organ dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev ugotovil na podlagi lastnih uradnih podatkov. V skladu z določbo 244. člena ZUP pa je po vloženi pritožbi ugotovitveni postopek dopolnil, ker je ugotovil, da bi moral izvesti posebni ugotovitveni postopek. Organ prve stopnje je 18. 8. 2010 opravil ustno obravnavo, na katero je vabil vse stranke v tem postopku, da bi jim omogočil, da se izrečejo o vseh dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Obravnavane se je udeležil tožnik, upravičila pa sta se kupca, ki sta bila pri upravnem organu zaslišana dne 27. 8. 2010. Čeprav organ prve stopnje njune izjave tožniku ni poslal, ni kršil načela zaslišanja stranke, kot to zatrjuje tožnik, saj kupca na obravnavi nista povedala nič takega, kar ne bi bilo tožniku že znano. Po izvedenem postopku prvostopni organ izpodbijane odločbe ni nadomestil, ker je menil, da je pravilna in temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ponavlja pritožbenega ugovore v zvezi s kršitvijo načela zaslišanja strank, saj prvostopni upravni organ po tem, ko je 18. 8. 2010 izvedel ustno obravnavo in 27. 8. 2010 zaslišal stranko C.C., te njene izjave ni posredoval tožniku in mu s tem onemogočil, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Prav tako je napačen zaključek upravnega organa, da nepremičnine v lasti C.C. in D.D. mejijo na nepremičnino parc. št. 864 pripisano vl. št. … k.o. …, ki je predmet prodaje, saj parc. št. 950 k.o. ... v naravi ni pot, temveč melioracijski jarek, tako da nikakor ni mogoče šteti, da mejijo na nepremičnino, ki je predmet kupoprodajne pogodbe. Melioracijski jarek je v naravi širok 4 m in globok 2 m, ni prehoden s kmetijsko mehanizacijo, zaradi česar ni moč trditi, da je z odločitvijo upravnega organa varovana zaokroženost kmetijskih gospodarstev, še posebej, ker je most čez melioracijski jarek črna gradnja. Prav tako ne gre prezreti, da sta D.D. ter C.C. lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 865/1 k.o. … pridobila šele 23. 8. 2010, sprejem ponudbe v skladu z 21. členom ZKZ pa je bilo možno podati zgolj do 27. 6. 2010. Očitno torej v času, ko sta oddala sprejem ponudbe, nikakor nista imela v lasti zemljišč, ki bi naj mejila na nepremičnino, ki je predmet prodaje. Prav tako poudarja, da je C.C. zaposlena kot sodnica, D.D. pa je zaposlen kot prodajalec in da jima kmetijstvo ni edina ali glavna dejavnost, zaradi česar prvostopni organ, glede na dejstvo, da je izjavo o sprejemu ponudbe, v skladu z 21. členom ZKZ, podal tudi tožnik, katerega edina in glavna dejavnost je kmetijstvo, ne bi smel odobriti pravnega posla. Pa tudi prodajalca sta izjavila, da bi v primeru izenačenja predkupnih upravičencev nepremičnino prodala tožeči stranki. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

C.C. in D.D., ki imata v tem upravnem sporu položaj stranke z interesom, v odgovoru na tožbo zavračata vse tožbene navedbe glede kršitev materialnega prava, pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanska stanja. Tožnik ne pojasni natančno v čem se te kršitve kažejo, temveč samo pavšalno opisuje postopek po vložitvi pritožbe. Tožniku se zdi sporno, da izjava C.C. ni bila posredovana tožniku, vendar pa se ravno tožnik v nadaljevanju tožbe sklicuje na zapisnik, ki vsebuje predmetno izjavo, kar zagotovo nakazuje na dejstva, da je tožnik kljub vsemu bil seznanjen z izjavo C.C., kar pomeni, da načelo zaslišanja stranke tožniku, ni bilo kršeno, zlasti še ker C.C. ni v ničemer podala takšnih podatkov, ki tožniku ne bi bili znani že pred tem oz. s katerimi bi tožniku nasprotovala. V zvezi z zmotno ugotovitvijo upravnega organa glede predkupnega upravičenja C.C. in D.D., pa pojasnjujeta, da sta lastnika kmetije, ki obsega 23 ha lastnih kmetijskih površin in 25 ha kmetijskih površin v zakupu, od tega je okrog 9 ha lastnih zemljišč, vključno s sedežem kmetijskega gospodarstva, v neposredni povezavi s parc. št. 864 k.o. ... Z nakupom predmetne nepremičnine sta zaokrožila njun kmetijski kompleks, tako da skupaj s sporno nepremičnino predstavljajo celo enoten GERK, imenovan OPLOT v izmeri 3,34 ha. Jarek, na katerega se sklicuje tožnik ni vzdrževan in je vedno suh ter prehoden. Parc. št. 865/1 k.o. … je del kmetijskega gospodarstva že nekaj let, najprej v zakupu, nato tudi v lastništvu. Prav tako po prepričanju stranskih udeležencev v konkretnem postopku ni pomembna zaposlitev, vendar pa je potrebno pojasniti, da imata tako C.C. kot tudi D.D. oba kmetijsko izobrazbo ter status kmeta (odločbe upravne enote), ter da jima kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost, pri čemer je možno dohodek kmetije dokazati z izpisom iz uradnih evidenc in z vpogledom v knjige izdanih računov ter poslovanje kmetije. Pojasnjujeta tudi, da sta dne 10. 7. 2010 s prodajalcema A.A. in B.B. sklenila kupoprodajno pogodbo, po izvedeni javni objavi o prodaji nepremičnine parc. št. 864k.o. …, za kupnino 9.600 €, pri čemer sta prodajalca brez zadržkov prevzela del kupnine. Nikoli nista bila zavedena glede predkupne pravice kupcev, prav tako pa je tudi tožniku jasno, da se celotna kmetija stranskih udeležencev, ki obsega 23 ha lastnih kmetijskih površin in 25 ha kmetijskih površin v zakupu, nahaja v neposredni bližini parc. št. 864 k.o. …, od tega vsaj 9 ha kmetijskih površin, ki so povezane s sporno nepremičnino. Prodajalca sta nenazadnje, še preden sta nepremičnino ponudila v javno objavo, o prodaji obvestila C.C. in D.D., z namenom, da kot lastnika sosednjih zemljišč kupita tudi predmetno nepremičnino. Na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe sta na davčni upravi poravnala tudi že davek od kapitala v zvezi s prodajo predmetne nepremičnine in nikoli nista izjavila, da bi želela nepremičnino prodati tožniku. Izrazila sta zgolj bojazen, da bo tožnik, ki živi in stanuje v Rjavcih, tako kot prodajalca, poslej neugoden sosed. Ne želita biti v sporu s tožnikom, saj imajo vsi dovolj dela in skrbi na svojih kmetijah. Upata, da bo sodišče tožbo zavrglo kot prepozno oz. zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik v odgovoru na navedbe strank z interesom navaja, da tožba ni bila vložena prepozno, saj je bila poslana na sodišče priporočeno po pošti dne 21. 1. 2011 in je glede na dejstvo, da je tožnik odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-123/2010/5 z dne 7. 12. 2010 zagotovo prejel po 23. 12. 2010, saj je tega dne citirano odločbo prejela Upravna enota Ptuj, tožba, glede na določbo 28. člena Zakona o upravnem sporu, ki določa 30 dnevni rok za vložitev tožbe, vložena pravočasno. Ponovno izpostavlja, da je celoten dokazni postopek odobritve pravnega posla upravni organ vodil šele po tem, ko je tožnik vložil pritožbo in da mu je bilo tako onemogočeno, da bi v pritožbi izpostavil relevantna dejstva. Ponavlja pritožbene ugovore v zvezi s kršitvijo pravice do zaslišanja strank. Navaja, da ima v lasti in najemu 24 ha kmetijskih površin, od tega 12 ha intenzivnih sadovnjakov in da se 7 ha intenzivnih sadovnjakov nahaja tudi manj kot 20 km od kmetijskega zemljišča, ki je predmet odobritve pravnega posla. Zato je predmetno kmetijsko zemljišče izjemnega pomena za dejavnost tožnika, ki ima svojo hladilnico le nekaj 10 m oddaljeno od predmetnega zemljišča. Glede navedb strank z interesom, da melioracijski jarek naj ne bi bil vzdrževan, pa poudarja, da to ne drži, saj se površine melioracijskega jarka vsakoletno mulčijo, po melioracijskem jarku pa teče tudi voda.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka v tožbi, vloženi v roku iz 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ugovarja, da pri sklepanju prodajne pogodbe za kmetijsko zemljišče parc. št. 864 k.o. … ni bil upoštevan pravilni prednostni vrstni red predkupnih upravičencev po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ).

Naveden tožbeni ugovor po presoji sodišča ni utemeljen. Upoštevaje okoliščine in dejstva, ki jih je ugotovil upravni organ prve stopnje v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, to pa potrjujejo tudi listine predloženega upravnega spisa, sodišče pritrjuje pravnemu stališču upravnega organa, da zemljišče v lasti C.C., zaradi dejstva, da je z melioracijskim jarkom ločeno od zemljišča, ki je predmet odobritve pravnega posla, ne izgubi lastnosti sosednjega zemljišča. Namen omejitev prometa kmetijskih zemljišč določenih v III. poglavju ZKZ je namreč v varovanju kmetijskih zemljišč in zaokroženosti kmetijskih gospodarstev, zato je razlaga 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, kot jo je sprejel upravni organ s citiranim pravnim stališčem, po presoji sodišča skladna z namenom zakona. Glede na navedeno je bil v izpodbijani odločbi upoštevan pravilni prednostni vrstni red predkupnih upravičencev in upravni organ prve stopnje je za svojo odločitev navedel tudi pravilne razloge, na katere se sodišče v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 izrecno sklicuje.

V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravil postopka tožnik sicer utemeljeno ugovarja, da ni bil seznanjen z izjavo C.C., ki je bila zaslišana pri upravnem organu 27. 8. 2010. Vendar pa navedena procesna kršitev po presoji sodišča ni vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve. Kot je bilo pravilno pojasnjeno že v odločbi organa druge stopnje, je upravni organ prve stopnje izvedel ugotovitveni postopek šele po vložitvi pritožbe, na podlagi pooblastila iz 244. člena ZUP. Iz zapisnika o ustni obravnavi, ki je potekala dne 18. 8. 2010 in ki ga je kot pooblaščenec tožnika podpisal tudi E.E., izhaja, da je bilo strankam pojasnjeno stališče v zvezi s statusom zemljišč, ki jih ločujejo cesta oz. v obravnavanem primeru melioracijski jarek. Iz izjave C.C. z dne 27.8.2010 pa je razvidno, da svojo predkupno pravico uveljavlja kot kmet mejaš, s podatki o lastništvu sosednjih zemljišč, pridobljenih v komasacijskem postopku, pa je utemeljila tudi uporabo mostu speljanega čez melioracijski jarek, ki loči parc. št. 864 (v lasti prodajalcev) od parc. 862, ki je v njeni lasti. Glede na to, da je tožnik v upravnem postopku zatrjeval, da C.C. zaradi melioracijskega jarka, ki loči prej navedeni zemljišči, ne more uveljavljati predkupne pravice kot kmet-mejaš, upravni organ pa je izpodbijano odločitev utemeljil na sprejetem pravnem stališču, ki mu je bilo posredovano na ustni obravnavi (da zaradi tega dejstva zemljišče prizadete stranke ne izgubi lastnosti sosednjega zemljišča), to po presoji sodišča pomeni, da je svojo odločitev oprl na dejstva, glede katerih je bila vsem strankam dana možnost, da se o njih izjavijo (3. odstavek 9. člena ZUP).

Med strankami namreč ni sporno, da je prizadeta stranka lastnica tudi drugih zemljišč v neposredni bližini zemljišča, ki je predmet prodaje oz. odobritve pravnega posla in da ta zemljišča tudi obdeluje tako, da uporablja za prehod s kmetijsko mehanizacijo most, ki je speljan čez melioracijski jarek, zato sodišče kot nerelevantne za odločitev v obravnavani zadevi šteje ugovore, da most ni bil zgrajen na podlagi veljavnih dovoljenj. Prav tako sodišče kot neutemeljene zavrača ugovore v zvezi s pridobitve lastninske pravice na parc. št. 865/1 šele 24. 8. 2010, torej po tem, ko je bila sklenjena prodajna pogodba za zemljišče, ki je predmet odobritve pravnega posla. Navedeno zemljišče ni predmet odobritve pravnega posla in zato okoliščina, da je prizadeta stranka na tem zemljišču pridobila lastninsko pravico kasneje, na izpodbijano odločitev ne vpliva.

Ker je sodišče glede na vse navedeno ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25.člena ZUS-1.