Jedro

Stanovanje, kupljeno po privatizacijskih predpisih, ne glede na to, kdo je bil imetnik stanovanjske pravice, je skupno premoženje, če je kupljeno v izvenzakonski skupnosti s sredstvi, ki sta jih izvenzakonska partnerja pridobila z delom.

Ni pomembno, po kakšni ceni sta izvenzakonska partnerja pridobila stanovanje. V razmerju med izvenzakonskima partnerjema ni mogoče šteti ugodnosti pri privatizacijskemu nakupu samo v korist enega od njiju.

Premoženje, ki ga pridobita partnerja s prodajo stanovanja, je prav tako njuno skupno premoženje, na katerem ostaneta njuna deleža nespremenjena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v točki 5 izreka glede teka zakonskih zamudnih obresti razveljavi za čas od 3.3.2007 do 2.3.2008 in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da znaša vrednost spornega predmeta 93.890,00 EUR (1. točka izreka), in dovolilo objektivno spremembo tožbe (2. točka izreka). Zaradi umika tožbe v delu, v katerem je tožnik zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine ter ugotovitev, da je lastnik stanovanja št. 29 v II. nadstropju stanovanjske hiše ........, je postopek ustavilo. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 93.890,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2007 do plačila (3. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna iz naslova skupnega premoženja pravdnih strank, ustvarjenega v času izvenzakonske skupnosti, tožniku plačati znesek 46.945,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2007 do dne plačila (5. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več oziroma drugače je zavrnilo (6. točka izreka). Obenem je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 221,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (7. točka izreka).

Proti 5. in 7. točki izreka odločitve vlaga pritožbo toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov toženke, podrejeno pa sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Poudarja, da mora sodišče pred odločanjem o glavni stvari glede plačila denarnega zneska predhodno ugotoviti, ali je med pravdnima strankama obstajala izvenzakonska skupnost. Sodišče prve stopnje je opredelilo nekatere elemente, ki kažejo obstoj te skupnosti, vendar pa to skupnost opredeljuje tudi obojestranska čustvena navezanost, medsebojna pomoč in intimni odnosi. Tožnik v svoji trditveni podlagi ni zatrjeval nobenih okoliščin, ki kažejo na obstoj takšne skupnosti. Zatrjeval je le, da sta pravdni stranki od leta 1982 do sredine leta 2006 živeli v izvenzakonski skupnosti in predlagal dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Trditvena podlaga glede obstoja izvenzakonske skupnosti ni podana, zato je tožbeni zahtevek po materialnem pravu neutemeljen. Sodišče prve stopnje zato ne bi smelo izvajati dokazov, s katerimi se le ugotavlja resničnost že zatrjevanih dejstev. Toženka nadalje navaja, da je nasprotovala obstoju izvenzakonske skupnosti. Med pravdnima strankama ni bilo resnične volje, da živita kot mož in žena. Tožnik je prihajal k toženki le občasno, stalno prebivališče je sicer imel od leta 1994 prijavljeno na naslovu stanovanja, vendar je bilo dogovorjeno, da bo tako le začasno. Med pravdnima strankama tudi ni bilo čustvene navezanosti. Tožnik se sploh ni zmenil za zdravje toženke, saj je zanjo v času bolezni skrbela njena mati. Ni obstajala ekonomska skupnost, saj nista imela skupnega denarja, toženka pa je tudi vse stanovanjske stroške krila sama. Toženka se tudi ni imela namena poročiti. Neprepričljiva je zato dokazna ocena o obstoju izvenzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je povsem je ignoriralo izpoved toženkinega sina R. P., ki je največ vedel o odnosu pravdnih strank. Priča je izjavila, da je tožnik prihajal v stanovanje le enkrat mesečno in da je toženka želela, da tožnik preneha prihajati v stanovanje in ji vrne ključe. Nadalje toženka poudarja, da ji je kot imetnici stanovanjske pravice takratni delodajalec DO P. z odločbo z dne 23.8.1982 dodelil predmetno stanovanje v uporabo. Stanovanjska pravica ji je bila dodeljena na podlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, 18/74), ki je v 1. členu določal, da delovni ljudje in občani pridobijo stanovanjsko pravico na podlagi svojega prispevka iz osebnega dohodka. Kasnejši Zakon o stanovanjskih razmerjih (U. l. SRS, št. 35/82) je prav tako določal, da delavci z lastnimi sredstvi pridobijo stanovanjsko pravico na stanovanju, ki je družbena lastnina. Oba zakona sta torej izpostavljala, da se stanovanjska pravica pridobi na podlagi lastnega prispevka oziroma s sredstvi delavca. Iz nje so izhajala številna upravičenja, tudi pravica do odkupa, ki jih je mogoče primerjati s premoženjskopravnimi. Toženka je odkupila stanovanje pod ugodnimi pogoji na podlagi ugodnosti, ki jih je imela kot imetnica stanovanjske pravice. Zato njeno posebno premoženje predstavlja vsaj razlika med tržno ceno stanovanja v času odkupa in ceno, po kateri je bilo stanovanje odkupljeno. Na osnovi te razlike bi moralo sodišče določiti in ugotoviti njen delež na premoženju. Toženka sodišču prve stopnje še očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3, v nadaljevanju ZPP). Odločilo je namreč, da mora toženka plačati zakonske zamudne obresti od 3.3.2007, medtem ko je v obrazložitvi sodbe večkrat zapisalo, da tečejo obresti od 3.3.2008. Glede stroškov postopka predlaga, da sodišče odloči v skladu z uspehom strank v pravdi.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, ker meni, da je neutemeljena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) izpolnjeni trije pogoji. Med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, ta skupnost mora trajati dalj časa in ne smejo biti podane okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med partnerjema neveljavna. O zunajzakonski skupnosti je mogoče govoriti, ko ima skupnost dveh vsebinsko vse tiste značilnosti, ki so svojske skupnosti moža in žene po določbah ZZZDR (44. člen in naslednji), torej da je njuno razmerje po vsebini podobno zakonskemu. Tožnik je zatrjeval, da je med pravdnima strankama v obdobju od leta 1982 do sredine leta 2006 obstajala življenjska skupnost partnerjev, ki je po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Trdil je, da sta pravdni stranki v stanovanju skupno prebivali, imeli skupno gospodinjstvo, med njima pa je obstajala tudi ekonomska skupnost in medsebojna povezanost. To pa so elementi, ki opredeljujejo zunajzakonsko skupnost. Ne drži, da tožnik ni zatrjeval nobenih elementov, ki bi kazali na obstoj izvenzakonske skupnosti. Zato je pritožbeni očitek, da je tožba nesklepčna, zaradi česar bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti, neutemeljen. V pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb postopka pravdnega postopka tako ni podana.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je med tožnikom in toženko od leta 1982 (oziroma vsaj od leta 1989) do sredine leta 2006 obstajal izvenzakonska skupnost. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo celovite dokazne ocene, je povsem neutemeljen, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je ocenjevalo vse izvedene dokaze in sicer tako vsakega posebej kot v njihovi medsebojni povezavi (8.čl. ZPP). Dokazna ocena je prepričljiva in korektna, le da so dokazni zaključki sodišča drugačni, kot jih je napravila tožnica v pritožbi. Izhodišče odločanja je bila presoja, ali je v razmerju med tožnikom in toženko šlo za razmerje v smislu 12. člena ZZZDR, po katerem ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Pri tem je za presojo takšnega razmerja štelo kot odločilno, da se mora življenjska skupnost, da bi bila podobna zakonski zvezi, kazati tako v skupnem prebivanju, skupnem gospodinjstvu, ekonomski skupnosti oziroma odvisnosti, kot v vsebini njunega notranjega, čustvenega razmerja, saj mora tudi izvenzakonska skupnost temeljiti na notranji potrebi in povezanosti partnerjev. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki skupaj živeli v stanovanju na naslovu ....., od leta 1982 do sredine leta 2006. Trditve tožnika o tem je potrdila priča M. C., ki je živela v sosednjem stanovanju. Tudi priča F. A., ki s strankama ni sorodstveno povezan in F. M. sta potrdila, da sta pravdni stranki prebivali skupaj. Predvsem pa je njegove trditve potrdila tudi sama toženka, ki je izrecno povedala, da sta živela skupaj najmanj od leta 1989. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je tožnik s toženko le občasno živel v spornem stanovanju. Toženka sicer v pritožbi ponavlja, da je tožnik v času skupnega bivanja večkrat odhajal in prihajal, vendar glede na to, da je med njima prihajalo do določenih nesoglasij, to ne pomeni, da med njima ni bilo življenjske skupnosti. Občasno odhajanje tožnika na oceno o skupnem dolgoletnem bivanju, ne more vplivati, saj ni nujno, da sta partnerja nepretrgoma skupaj. Za obstoj izvenzakonske skupnosti pa tudi ni odločilno dejstvo, kdaj je tožnik prijavil stalno prebivališče pri toženki, pomembno je dejansko skupno prebivališče. To pa je tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča uspel dokazati. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče R. P. Glede njegove izpovedi je prepričljivo obrazložilo, zakaj ji ni verjelo. Ker je toženkin sin in ima večji interes za izid postopka, je v povezavi z ostalimi pričami, predvsem njihove sosede, pravilno presodilo, da je izkazano, da sta pravdni stranki imeli skupno prebivališče. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da sta med strankama obstajali skupno gospodinjstvo in ekonomska skupnost. Tožnik je izpovedal, da je toženka plačevala stanovanjske stroške, da pa sta ostale stroške krila oba. Pojasnil je tudi, da je plačeval počitnice in potovanja ter kupil določene aparate v stanovanju in nekaj prispeval k adaptaciji stanovanja. Toženka v pritožbi vztraja, da ekonomska skupnost ni obstajala, ker nista imela s tožnikom skupnega denarja, vendar to ne more vplivati na oceno sodišča o obstoju takšne skupnosti, saj tudi v razmerjih med zakonci ločena denarna sredstva niso izključena, medtem ko se odločata o skupnih družinskih zadevah. Toženka pa tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno o obstoju čustvene povezanosti med njima. Iz skladnih izpovedi prič F. A., F. M. in T. M. izhaja, da sta pravdni stranki veljala v očeh okolja za taka življenjska partnerja, kot sta mož in žena. Že ta zunanji izraz skupnosti kaže, da ta izvira iz njune notranje potrebe. Tudi skrb za toženkinega otroka in to, da sta imeli stranki intimne odnose, kar je izpovedal tožnik, toženka pa potrdila, kaže na čustveno in intimno razmerje med partnerjema. Pomanjkanje njene čustvene navezanosti na tožnika, pri katerem toženka vztraja še v pritožbi, samo po sebi ne zadostuje za neobstoj izvenzakonske skupnosti. Tako v izvenzakonski skupnosti kot v zakonski zvezi se čustvena navezanost partnerjev z leti spreminja: upada ali raste ali pa sčasoma preneha oziroma je sploh ni, pa izvenzakonska skupnost, tako kot zakonska zveza, traja še naprej. To je že zaradi poteka časa človeško, razumljivo in sprejemljivo. Toženka pa si napačno razlaga "voljni element" izvenzakonske skupnosti. Toženka namreč navaja, da se ni imela namena poročiti s tožnikom. Nepripravljenost skleniti zakonsko zvezo ni razlog, s katerim bi bilo mogoče ovreči ugotovitve o obstoju izvenzakonske skupnosti. O pomanjkanju toženkine svobodne volje za samo skupno življenje, ki je trajalo več kot petnajst let, pa tudi ni mogoče govoriti. Ko toženka poudarja, da ni bilo njene volje za trajnejšo življenjsko skupnost, dejansko nasprotuje pravnim posledicam take skupnosti. Nesprejemanje pravnih posledic skupnega življenja v izvenzakonski skupnosti pa ni odvisno od njene volje.

Pritožbeno sodišče pa tudi ne dvomi v pravilnost dokaznega zaključka, da je bilo sporno stanovanje, ki je bilo kupljeno leta 1991 (tekom postopka je bilo prodano) skupno premoženje pravdnih strank. Po 51. členu v povezavi z 12. členom ZZZDR je premoženje, ki ga izvenzakonska partnerja z delom pridobita v času trajanja izvenzakonske skupnosti, njuno skupno premoženje. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka pridobila stanovanjsko pravico na spornem stanovanju v letu 1982 in ga kot imetnica stanovanjske pravice odkupila 11. 11. 1991. Predmetno stanovanje je bilo pridobljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti s sredstvi, pridobljenimi z delom pravdnih strank. Denar za ugoden privatizacijski odkup sta namreč prispevala oba zakonca. Takšno stanovanje pa predstavlja skupno premoženje. Pri tem ni pomembno, kdo od izvenzakonskih partnerjev je bil imetnik stanovanjske pravice in kdo je formalni pridobitelj oziroma kupec stanovanja. Dejstvo je, da je bilo stanovanje pridobljeno v času obstoja izvenzakonske skupnosti in s sredstvi, ki sta jih pravdni stranki pridobili z delom. Tudi ni pomembno, po kakšni ceni sta ga pridobila. V razmerju med izvenzakonskima partnerjema ni mogoče šteti ugodnosti pri privatizacijskemu nakupu samo v korist enega od njiju. Bistven je čas pridobitve in izvor premoženja. Gre za denarno terjatev in je zato odločilno dejstvo, kdaj je toženka prejela kupnino za stanovanje.

Toženka sicer pravilno povzema določbi Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 in 1982, ki določata, da delavec oziroma občan pridobi stanovanjsko pravico na podlagi svojega prispevka iz osebnega dohodka oziroma z lastnimi sredstvi, vendar po navedenem zakonu pridobljena stanovanjska pravica kljub temu ni bila premoženjska pravica, ampak pravica sui generis. Stanovanjska pravica je na stanovanju v družbeni lastnini (kakršno je bilo konkretno) zagotavljala imetniku, da trajno uporablja stanovanje za zadovoljevanje osebnih in družinskih potreb. Tudi Stanovanjski zakon iz leta 1991 kot način privatizacije stanovanj stanovanjske pravice ni obravnaval drugače. Z uveljavitvijo SZ je imetnik stanovanjske pravice (v konkretnem primeru toženka) dobil pravico do odkupa stanovanja, ki pa je dobila premoženjsko naravo šele s trenutkom, ko je upravičenec naznanil zavezancu, da uveljavlja odkup. To je toženka storila in takrat je postala obravnavana pravica premoženjska. Z njeno realizacijo pa je tako pridobljeno stanovanje postalo skupno premoženje pravdnih strank. Dejstvo, da je bila pravica do odkupa stanovanja posledica ugodnosti, ki jih je imela toženka kot imetnica lastninske pravice, ne more vplivati na odločitev, da je sporno stanovanje predstavljajo skupno premoženje strank.

Velikost deleža na skupnem premoženju se določi po kriterijih iz 59. člena ZZZDR. Ker toženka ni oporekala trditvam tožnika, da sta deleža strank na skupnem premoženju (stanovanja) enaka oziroma ni trdila, da bi bil njen delež večji, ker bi za njegovo pridobitev prispevala več iz svojega posebnega premoženja, za kar bi morala tudi uveljavljati nasprotni tožbeni zahtevek, je pravilna presoja, da sta na na tem skupnem premoženju deleža pravdnih stranka enaka. Premoženje, ki ga pridobita partnerja s prodajo stanovanja, je prav tako njuno skupno premoženje, na katerem ostaneta njuna deleža nespremenjena. Toženka zato ne more uspeti s pritožbo, da bi bilo njeno posebno premoženje vsaj razlika med tržno ceno stanovanja v času odkupa in ceno po kateri je bilo stanovanje dejansko odkupljeno, tudi zato ne, ker (kot že navedeno) ugodnosti privatizacijskega odkupa ne vplivajo na velikost deleža enega od izvenzakonskih partnerjev. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožniku plačati polovico kupnine od prodaje stanovanja (46.945 EUR), ki je bilo njuno skupno premoženje, je tako materialnopravno pravilna. Ker niso v tem delu podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da izrek izpodbijane sodbe glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku poleg prisojenega zneska plačati tudi zakonske zamudne obresti od 3. 3. 2007 dalje, v obrazložitvi sodbe pa je zapisalo, da te tečejo od dne 3. 3. 2008, ker je tožnik šele na naroku 3. 3. 2008 uveljavljal plačilo vtoževane terjatve. S tako oblikovanim izrekom pa je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. člena 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je bilo treba pritožbi toženke delno ugoditi in sodbo v točki 5 izreka razveljaviti glede zakonskih zamudnih obresti in sicer za čas od 3. 3. 2007 do 2. 3. 2008 ter v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 354. člen ZPP). V preostalem obrestnem delu, po 3. 3. 2008, pa je bilo treba odločitev potrditi. V ponovljenem postopku bo treba ugotovljeno pomanjkljivost odpraviti. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je vprašljivo materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, od kdaj je tožnik upravičen terjati zakonske zamudne obresti od polovice kupnine, ki jo je toženka prejela s prodajo stanovanja, ki je bilo njuno skupno premoženje.

Kljub delni razveljavitvi izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev ni poseglo, saj je predmet razveljavitve zgolj obrestni del zahtevka. Pritožba sicer izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vendar pavšalno, zato zadostuje odgovor, da se teh pavšalnih navedb ne da preizkusiti.

Toženka je uspela s pritožbo le v sorazmerno majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi stroške pritožbenega postopka, tožnik pa mora sam nositi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni (1. odstavek 154. člena ZPP, 155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).