Jedro

Ker je tožnik pri toženi stranki namerno poškodoval prevozno sredstvo, s katerim je opravljal delo (dostavno vozilo), s čimer je onemogoči nemoteno opravljanje dela ter povzročil večjo gmotno škodo, je kršil določbo o prepovedi škodljivega ravnanja in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po sklepu tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) z dne 28.05.2004, ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 31.05.2004 in je trajalo do 31.12.2004, vpis delovne dobe v delovno knjižico, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za navedeni čas ter obračun bruto plače v mesečni višini 111.484,00 SIT, po obračunanih davkih in prispevkih pa plačilo neto mesečne plače v višini 76.846,00 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožnik in predlaga njeno spremembo, podredno pa razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je bila toženka ob vseh očitanih kršitvah delovnih obveznosti prisotna in zato z njimi takoj seznanjena, zaradi česar bi moralo sodišče upoštevati, da je petnajstdnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pričel teči takoj ob vsaki kršitvi posebej in ne šele od možnosti zagovora, ki ni bil opravljen. Odpoved za očitani kršitvi z dne 09.05.2004 in 10.05.2004 naj bi zato bila prepozna. Ker toženka z ničemer ni dokazala, da je tožniku res vročila sklep o odpovedi dne 01.06.2004, iz spisa pa izhaja, da je tožnik sklep prejel šele 07.06.2004, je tudi glede tretje očitane kršitve z dne 19.05.2004 rok za odpoved že potekel, zaradi česar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Po mnenju pritožbe pa vsa tri očitana dejanja tožniku tudi niso dokazana, pri čemer sodišče ni upoštevalo dejstva, da je šlo za spore med zakoncema in ne za kršitve delovnih obveznosti, da je bil denar, ki ga je tožnik vzel, njuno skupno premoženje in da tožnik od 05.09.2004 zaradi toženkine prepovedi opravljanja dela ni delal in tako ni mogel kršiti delovnih obveznosti, ampak je šlo za zakonske spore med njima.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), da je toženka postopek izredne odpovedi izvedla zakonito in da so obstajali vsi zakonsko določeni pogoji zanjo.

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi urejata 110. in 111. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). ZDR v 2. odstavku 110. člena določa tudi rok zanjo in sicer mora pogodbena stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi odpoved podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo (subjektivni rok), in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je dejansko vprašanje. Seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR. Zagovor je torej zadnji možni čas, da se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Zato v primeru, če zagovora ni bilo (razlog ni pomemben, torej tudi v primeru, ko se delavec zagovora neopravičeno ne udeleži), ni mogoče določbe drugega odstavka 110. člena ZDR uporabiti tako, da se je delodajalec seznanil z razlogi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, ker pač na ta dan ni izvedel nič novega, ampak se je lahko z njimi seznanil prej, ali pa razlogov za odpoved nima. Takšna je tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča (VIII Ips 33/2006).

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da 15 dnevni subjektivni rok začne teči z dnem, ko je bil delavcu, ki se mu izredno odpoveduje pogodba o zaposlitvi, omogočen zagovor, ne glede na to, ali se je pravice do zagovora poslužil ali ne. Ker se tožnik zagovora ni udeležil, toženka tega dne ni izvedela ničesar novega in se tako šteje, da se je z vsemi razlogi za izredno odpoved seznanila že prej. Pritožba glede na povedano utemeljeno opozarja, da je v konkretnem primeru za opisani kršitvi z dne 09.05.2004 in 10.05.2004 subjektivni rok za podajo izredne odpovedi potekel že 24.05.2004 in 25.05.2004 ter je bila odpoved z dne 28.05.2004 glede teh dveh kršitev podana prepozno. Pri omenjenih kršitvah je bila namreč toženka po lastnih navedbah neposredno prisotna in se je na ta način lahko z njimi takoj seznanila. Vendar pa je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi opisane kršitve z dne 19.05.2004 kljub drugačnemu mnenju pritožnika podana pravočasno, saj pritožba kot datum podaje odpovedi neutemeljeno uveljavlja datum vročitve sklepa o odpovedi delavcu. Datum vročitve izredne odpovedi delavcu ni odločilen, saj ne more predstavljati datuma podaje izredne odpovedi s strani pogodbene stranke v smislu 2. odstavka 110. člena ZDR. S tem v zvezi tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da izredna odpoved v zvezi s kršitvijo z dne 19.05.2004 ni bila podana znotraj zahtevanega 15 dnevnega roka. Podana je bila namreč s sklepom toženke z dne 28.05.2004, torej glede na datum kršitve - 19.05.2004 pred potekom navedenega roka.

V zvezi s kršitvijo, ki je še lahko predmet tega spora, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je pri očitani kršitvi šlo za dejanje iz poslovnega razmerja, ki ga ni mogoče mešati z zakonskim, kot to meni pritožba. Glede na to, da je bilo dejanje storjeno v zvezi s poslovalnico in z delom v njej ter da je bil tožnik zaposlen pri toženki (zatrjevana prepoved opravljanja dela tega dejstva ne spreminja), bi tožnik moral izpolnjevati obveznosti, ki mu jih nalaga s toženko sklenjeno delovno razmerje in se vzdržati vsakršnih dejanj, ki utegnejo škodovati toženki kot njegovi delodajalki.

Glede očitane kršitve z dne 19.05.2004 tudi ni pomembno, da je v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitano poškodovanje grelnega dela motornega vozila, čeprav gre v resnici za samostojno "škatlo", ki se je prevažala v dostavnem vozilu. Ta grelni del oz. škatla, kot ji pravi pritožba, je namreč namenjen prevozu pripravljene tople hrane in se kot tak nahaja v dostavnem vozilu. Sicer se lahko iz njega odstrani, vendar pomeni njegov bistveni del, saj bi bila brez njega dostava zaradi neohranjanja ustrezne temperature dostavljanje hrane onemogočena. Skladno s tem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je oznaka v sklepu primerna in se razume, na kaj se nanaša. Tožnik je dne 19.05.2004 naklepno poškodoval grelni del za prevoz pizz in s tem onemogočil nemoteno opravljanje dejavnosti delodajalke (toženke) ter ji s tem povzročil večjo gmotno škodo. Štiri priče so namreč potrdile toženkino trditev, da je tožnik ta grelni del poškodoval s tem, da ga je vrgel po tleh in ga brcal. Ker je grelna naprava služila razvozu pizz, je bila brez dvoma namenjena poslovanju toženke, ki pa je bilo zaradi okvare te naprave moteno, saj je bila dostava do izvršenega popravila onemogočena. Poleg tega je toženki nastala tudi škoda zaradi samega popravila poškodovane naprave. Tožnik je s tem ravnanjem kršil delovno obveznost določeno v 35. členu ZDR, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga pri delodajalcu opravlja, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Narava opisane kršitve in način tožnikovega ravnanja po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki je po oceni pritožbenega sodišča takšna, da jo je lahko storil samo naklepoma. Skladno s tem so izpolnjeni pogoji po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Glede na opisano kršitev in ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin, tudi v postopku izkazanih predhodnih tožnikovih ravnanj (z dne 09.05.2004 in z dne 10.05.2004), pri čemer je toženka z izredno odpovedjo počakala in tožnikovo početje tolerirala do morebitne pomiritve sporov, je jasno, da je bilo zaradi tožnikovega ravnanja zaupanje med strankama na koncu popolnoma porušeno, odnosi med tožnikom in toženko pa nevzdržni, direktno nasprotujoči in sovražni. Skladno s povedanim nadaljevanje delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka brez dvoma ni bilo možno, zaradi česar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpolnjen tudi pogoj po 1. odstavku 110. člena ZDR in je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedena iz utemeljenega razloga in skladno z zakonom.

Pritožbeno sodišče je zatem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.