Jedro

Sodišči prve in druge stopnje, ki sta ugotovili, da je toženec kriv, ker ni dokazal, da ni napadel in telesno poškodoval tožnice (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), sta v skladu z določilom 205. člena ZOR pravilno upoštevali določila o deljeni odgovornosti. Ker sta ugotovili, da je tožnica za napad tudi sama kriva, saj je verbalno napadala toženca, ga izzivala in ga tako zrevoltirala, da je presegel dovoljeno mero in jo fizično napadel, sta po določilu prvega odstavka 192. člena ZOR tudi pravilno ocenili tožničin prispevek za nastalo škodo na 40 odstotkov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo trikrat. Dvakrat je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je štelo, da tožnica ni dokazala, da bi jo poškodoval toženec, v tretje pa je ugotovilo, da je njena odškodninska terjatev podana, ker je toženec 28.4.1992 preskočil mejni zid, jo udaril po obrazu in ji prizadejal lahko telesno poškodbo: obtolčenino glave po desni strani obraza in lažji pretres možganov. Toda, ker je tožnica pred tem zmerjala in žalila toženca, je sodišče njegovo krivdo zmanjšalo na 60 odstotkov zaradi tožničine 40 odstotne sokrivde. Po ugotovljenem obsegu škode je prisodilo tožnici 60 odstotkov od zneska 161.000,00 tolarjev za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 60 odstotkov od zneska 35.000,00 tolarjev za strah in 60 odstotkov od zneska 9.000,00 tolarjev za prevoze in participacijo v zvezi z zdravljenjem. Tako je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 123.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 5,400,00 tolarjev od 19.5.1992 do plačila in od zneska 117.600,00 tolarjev od 23.4.1996 dalje do plačila, kar je tožnica zahtevala več, pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbene razloge in navedbe tožeče in tožene stranke, toda ob pravilni uporabi materialnega prava je po uradni dolžnosti znižalo prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na 100.000,00 tolarjev in prisodilo tožnici 60 odstotkov od tega zneska. Zaradi znižanja prisojene glavnice s 123.000,00 tolarjev na 86.400,00 tolarjev, je spremenilo tudi odločitev o plačilu pravdnih stroškov, tako da je odločilo, da pred sodiščem prve in druge stopnje vsaka stranka trpi svoje stroške.

Proti zavrnilnemu delu tožbenega zahtevka v sodbi sodišča druge stopnje in v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila revizijo tožnica. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in napačne uporabe določil materialnih predpisov. Predlaga spremembo sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti. Sodiščema očita, da sta napačno odločili o tožničini sokrivdi, ker ni zakrivila toženčevega fizičnega napada. Toženec je kak dan pred napadom prejel sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katero je bilo razveljavljeno dovoljenje za gradnjo teniških igrišč. Zato je preskočil zid in svojo jezo sprostil tako, da je tožnico telesno poškodoval. Tožnica ga ni verbalno izzvala, pa tudi če bi tožnica res kaj ogovarjala toženca, bi bila njena krivda minimalna in ne 40 odstotna. Navaja tudi, da je znesek odškodnine prenizko določen. Celo če bi trpela samo take telesne bolečine, kot jih je navedel izvedenec, bi prisojena odškodnina bistveno odstopala navzdol od sodne prakse za podobne primere. Tudi strah je bil velik, saj je toženec mlad in močan človek, ki je v navalu jeze preskočil zid in se nenadoma pojavil pred starejšo žensko, med zdravljenjem pa se je tožnica bala za izid zdravljenja. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi revidentka v odločitvi o stroških, saj je sodišče druge stopnje povsem napačno odločilo naj vsak nosi svoje stroške.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da revizija v zvezi s pravdnimi stroški ni dovoljena, ker je sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov po določilu četrtega odstavka 164. člena ZPP sklep povzelo v sodbo.

Torej ne gre za revizijo proti sodbi, ki je dovoljena po določilu 382. člena ZPP; niti za revizijo, ki je po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP dovoljena proti sklepu, s katerim je bil postopek končan; niti za revizijo proti sklepu po določilu tretjega odstavka 400. člena ZPP, s katerim je sodišče zavrglo vloženo pritožbo. Zato revizija ni dovoljena in revizijsko sodišče ni presojalo trditve o bistveni kršitvi pravdnega postopka pri odločanju o stroških pravdnega postopka. Kake druge bistvene kršitve določb ZPP revidentka ne navaja in ker revizijsko soidšče v izpodbijanem delu sodbe ni našlo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, revizijski očitek bistvenih kršitev postopkovnih določil ni podan.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Sodišči prve in druge stopnje, ki sta ugotovili, da je toženec kriv, ker ni dokazal, da ni napadel in telesno poškodoval tožnice (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), sta v skladu z določilom 205. člena ZOR pravilno upoštevali določila o deljeni odgovornosti. Ker sta ugotovili, da je tožnica za napad tudi sama kriva, saj je verbalno napadala toženca, ga izzivala in ga tako zrevoltirala, da je presegel dovoljeno mero in jo fizično napadel, sta po določilu prvega odstavka 192. člena ZOR tudi pravilno ocenili tožničin prispevek za nastalo škodo na 40 odstotkov.

Tudi določilo 200. člena ZOR sta pravilno uporabili, ko sta šteli, da sta intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu tolikšna, da je tožnica upravičena do denarne odškodnine. Višino odškodnine, ki jo je subjektivno prikazovala tožnica, sta objektivizirali s pomočjo izvedenca medicinske stroke in odmerili pravično odškodnino, ki je v skladu s pomenom prizadete dobrine in namenom odškodnine ter je usklajena s podobnimi primeri v sodni praksi. Telesne bolečine so bile hude le prvi dan, nato pa so v nekaj dneh zbledele. Strah ob nenadnem napadu, ki ga je izzvala toženka, ni mogel biti hudo intenziven in dolgotrajen, resna zaskrbljenost za življenje ali za izid zdravljenja pa tudi ni bila potrebna.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo revizijo po določilu 393. člena ZPP zavrniti.

Zavrnjen je tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov, ker revizija ni bila uspešna (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).