Jedro

Tožnica se je v upravnem izvršilnem postopku zaradi izvršitve denacionalizacijske odločbe, vodenem na podlagi 290. člena ZUP, mogla sklicevati na zastaranje po 356. členu OZ, ki določa za judikatne terjatve 10-letni zastaralni rok. Da je od nastopa izvršljivosti denacionalizacijske odločbe do vložitve predloga za dovolitev izvršbe preteklo več kot deset let, pa niti ni sporno. Zato je izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, ker organ pri njegovi izdaji ugovarjane okoliščine zastaranja ni upošteval, nezakonit ter ga je sodišče na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 odpravilo ter ker ni našlo ovir po 7. členu ZUS-1 v okviru tožbenega predloga samo odločilo, da se predlagana izvršba delne denacionalizacijske odločbe, kolikor se nanaša na B.B. kot upravičenca do denacionalizacije, ne dovoli.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep o dovolitvi izvršbe Upravne enote Ljutomer št. 321-128/93 z dne 5. 7. 2012 se odpravi.

Predlogu upravičencev v upravnem izvršilnem postopku se ne ugodi ter se ne dovoli izvršba delne odločbe Upravne enote Ljutomer št. 321-128/92 z dne 21. 10. 1999 v delu, kolikor se nanaša na pok. B.B. kot upravičenca do denacionalizacije.

Stroškovni zahtevki strank z interesom E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., A.A., J.J., K.K., L.L. in D.D. se zavrnejo.

Obrazložitev

Upravna enota Ljutomer (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom ugotovila, da je odločba o denacionalizaciji tega organa št. 321-128/92 z dne 21. 10. 1999, s katero je bila tožnici kot zavezanki naložena izročitev obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v višini 219.418,00 DEM skrbniku A.A. v roku štirih mesecev po pravnomočnosti odločbe, postala 13. 3. 2000 izvršljiva ter se zato njena izvršba dovoljuje (v 1. točki izreka), tožnici naložila, da je dolžna izročiti v roku štirih mesecev po pravnomočnosti tega sklepa obveznice v višini 109.709,00 DEM, ki pripadajo upravičencu B.B., njegovim dedičem po pravnomočnem sklepu o dedovanju D 59/2003 z dne 18. 5. 2011, ki je postal pravnomočen 16. 6. 2011 (v 2. točki izreka), tožnici zagrozila, da če ne bo izročila obveznic, ki jih je dolžna izročiti po izvršljivi odločbi skrbniku ali dedičem upravičenca B.B., da bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 300,00 EUR (v 3. točki izreka) ter navedla, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve (v 4. točki izreka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da so dediči po pokojnem upravičencu B.B. po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pri tožnici zahtevali izvršitev odločbe o denacionalizaciji z dne 21. 10. 1999, v delu kolikor se nanaša na navedenega upravičenca. Tožnica je pred tem zahtevo zavrnila in se pri tem sklicevala na zastaranje terjatve iz navedene denacionalizacijske odločbe po 356. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Organ pa je predlogu za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe denacionalizacijske odločbe ugodil, potem ko je ugotovil, da je denacionalizacijska odločba z dne 21. 10. 1999 postala 12. 11. 1999 pravnomočna in izvršljiva po preteku štirimesečnega roka za prostovoljno izpolnitev, ki se je iztekel 13. 3. 2000 in v katerem obveznice kljub izvršljivi odločbi niso bile izročene. Po presoji organa šteje izvršitev denacionalizacijske odločbe za upravno razmerje, za katero roki po OZ ne veljajo. Uporabljajo se le določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o izvršbi. Tudi Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zastaralnih rokov ne navaja, zato je po mnenju organa tožnica dolžna izročiti obveznice, kot je navedeno v izreku sklepa o dovolitvi izvršbe.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 9. 1. 2013 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa.

Tožnica vlaga tožbo iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da ZDen, ki je glede procesnih pravil v odnosu do ZUP specialni zakon (3. člen ZUP), v 6. členu napotuje na splošne premoženjske oziroma odškodninske predpise, če niso v nasprotju s tem zakonom, kar pomeni, da se uporabljajo določbe OZ (356. člen), ki se nanašajo na zastaranje judikatnih terjatev. Navaja, da se na institut zastaranja sklicuje, ker le-ta uveljavlja načelo pravne varnosti kot del načela pravne države. Tožnica je bila ustanovljena kot finančna institucija za poravnavo obveznosti denacionalizacijskem upravičencem po predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja, z izpolnitvijo zakonsko določenih obveznosti tako ne bo več razloga za njen obstoj ter je zato pomembno, da se postopki denacionalizacije v celoti zaključijo tudi glede izvrševanja odločb in izpolnjevanja obveznosti, ki so tožnici bile naložene. Dalje navaja, da je terjatev iz naslova predmetne denacionalizacijske odločbe v delu glede upravičenca B.B. zastarala, saj je od pravnomočnosti odločbe preteklo več kot deset let, kar je rok, ki ga za take (judikatne) terjatve določa 356. člen OZ, v zadevi pa tudi ni prišlo do pretrganja zastaranja, saj skrbnik za posebni primer ali pravni nasledniki niso izvedli nobenih dejanj, ki bi v smislu določb OZ zastaranje pretrgala. Glede na to tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter odloči o zadevi tako, da predlog za dovolitev izvršbe zavrne oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot strankam z interesom poslalo v odgovor osebam, ki so nastopale kot upravičenci v predmetnem upravnem izvršilnem postopku. Ti v odgovoru na tožbo prerekajo tožbene navedbe ter sodišču predlagajo, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Ne glede na to, da menijo, da je pravno stališče tožnice, da se pri izvršitvi denacionalizacijskih odločb upoštevajo določbe o zastaranju judikatnih terjatev v smislu 356. člena OZ, nepravilno, pa podrejeno ugovarjajo tudi, da zastaranje ni moglo pričeti teči pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju D 59/2003 Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 18. 5. 2011. Pred končanjem zapuščinskega postopka se namreč ni vedelo, kdo so dediči po pokojnem B.B.. Zastaranje tako v smislu prvega odstavka 316. (pravilno: 361.) člena OZ ni moglo pričeti teči, saj udeleženci kot upniki (in posledično tudi skrbnik za posebni primer A.A.) še niso imeli možnosti oziroma pravice terjati izpolnitve obveznosti. Sklep o dedovanju je postal pravnomočen šele 16. 6. 2011. Pa tudi če bi zastaranje pričelo teči s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe v novembru 1999, je bilo pretrgano z izročitvijo obveznic dedičem po pokojni C.C., ki je bilo opravljeno 9. 4. 2004. Tožnica je namreč z izročitvijo obveznic dedičem po navedeni obstoj terjatve po delni odločbi z dne 21. 10. 1999 pripoznala, s tem pa je s konkludentnim dejanjem v smislu drugega odstavka 364. člena OZ zastaranje pretrgala. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi odgovarja na odgovor na tožbo strank z interesom. V vlogi navaja, da se ne strinja z razlogovanjem, da zastaranje ni moglo pričeti teči pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, kajti aktivno legitimacijo za izvršitev odločbe o denacionalizaciji je imel skrbnik za posebne primere, ki je bil s tem namenom tudi postavljen. Tožnica se tudi ne strinja s trditvijo strank z interesom, da je z izročitvijo obveznic dedičem po pokojni upravičenki C.C. s konkludentnim dejanjem priznala terjatev. Terjatev je bila namreč pravnomočno ugotovljena že z denacionalizacijsko odločbo z dne 21. 10. 1999. Tudi če je bila odškodnina, določena C.C., izplačana, lahko ostane odškodnina, določena B.B., neizplačana, kajti gre za dve osebi, katerima pripadajo pravice do denacionalizacije vsaki samostojno in neodvisno od druge. Tožnica glede na navedeno vztraja pri ugovoru zastaranja ter pri že podanih argumentih.

D.D. kot ena od strank z interesom pa v ločeni vlogi prereka navedbe tožnice ter navaja, da se pridružuje navedbam toženke in ostalih strank z interesom. Uvodno predlaga, da sodišče tožbo zavrže, skladno s prakso Vrhovnega sodišča, da se v upravnem sporu ne more izpodbijati sklepa o dovolitvi izvršbe (I Up 265/2010, I Up 367/2009, I Up 1367/2010 in I Up 95/2010). Gre za izvršitev upravne odločbe (287. člen ZUP), ki se opravlja po določbah ZUP in ne za sodno izvršbo, ki se vodi po določbah Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), in ki omogoča ugovor, da je pretekel rok, v katerem je po zakonu mogoče predlagati izvršbo (10. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ v zvezi s 356. členom OZ). Zastaranja upravne odločbe pa ZUP ne pozna, niti zastaralnega roka za izvršbo ne določa ZDen. Tudi na 6. člen ZDen se tožnica ne bi mogla sklicevati, saj gre v predmetni zadevi za izvršitev denacionalizacijske odločbe, ne pa za izvajanje ZDen. Dalje navaja, da je po Uredbi o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (v nadaljevanju Uredba), treba zahtevi za izročitev obveznic priložiti tudi sklep o dedovanju s potrdilom o pravnomočnosti (tretji odstavek 14. člena). Ker je bil sklep o dedovanju po pokojnem B.B. izdan šele 18. 5. 2011, pravnomočen pa je postal 16. 6. 2011, ni mogoče trditi, da bi lahko prejemniki po 2. členu Uredbe zahtevali izročitev obveznic pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, saj za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji; navedeno dejstvo pa po določbi 360. člena OZ predstavlja nepremagljivo oviro, zaradi katere zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik ni mogel zahtevati izpolnitve obveznosti. Stranka pa se v nadaljevanju sklicuje tudi na prvi odstavek 78. člena ZDen in sodno odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 318/2002. Zastaranje je tako lahko za prizadeto stranko kot pravnega naslednika po pokojnem B.B. začelo teči šele 16. 6. 2011. Prizadeta stranka namreč ne more in ne sme biti oškodovana zaradi morebitne neaktivnosti skrbnika za posebni primer, katerega dolžnost je tudi prostovoljna in častna (177. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Stranka z interesom pa tudi meni, da je z delno izvršitvijo predmetne denacionalizacijske odločbe z dne 21. 10. 1999 prišlo do pretrganja zastaranja, kajti odločba ni bila izdana posebej za vsakega od upravičencev, čeprav bi lahko bila. Odškodnina v obveznicah je bila z navedeno odločbo obema upravičencema dana skupaj; ker je tožnica delno to odločbo izpolnila, je s svojim ravnanjem tek zastaranja pretrgala. Glede na navedeno sodišču podrejeno predlaga, naj tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je v zadevi 26. 2. 2014 opravilo javno glavno obravnavo. Na tej je strankam dalo možnost, da so predstavile in soočile svoja stališča, razpravljalo je z njimi o tem ter izvedlo dokaze z vpogledom v listine upravnega in sodnega spisa. Na obravnavi je tožnica vztrajala pri navedbah v tožbi in pri podanem tožbenem predlogu. Prav tako so stranke z interesom vztrajale na podanih navedbah in predlogih, dodatno pa so navajale, da je upravičenec pok. B.B. z denacionalizacijsko odločbo z dne 21. 10. 1999 na podlagi 42. člena SPZ pridobil na obveznicah SOD lastninsko pravico, ta pa po 92. členu navedenega zakona ne zastara. Tožnica pa je tudi navedenemu stališču oporekala.

Sodišče je presodilo, da je tožba utemeljena.

Na navedbe strank z interesom, da se po sodni praksi Vrhovnega sodišča sklepov o dovolitvi izvršbe v upravnem sporu ne more izpodbijati, uvodoma sodišče odgovarja, da je v postopku predhodnega preizkusa tožbe, ko je ugotavljalo, ali so podane procesne predpostavke za meritorno odločanje o tožbi, v skladu s stališči Vrhovnega sodišča v sodnih odločbah I Up 196/2010 z dne 8. 7. 2010, I Up 532/2012 z dne 24. 4. 2013 in I Up 246/2013 z dne 2. 10. 2013, po katerih je sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe v upravnem sporu zagotovljeno v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe, presodilo, da razlog za zavrženje tožbe po 4. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni podan. Glede na ugovor zastaranja terjatve (torej ugovor prenehanja pravice upravičenca, da od zavezanca v izvršilnem postopku zahteva kot izpolnitveno ravnanje izročitev obveznic v skladu z izvršilnim naslovom), ki ga uveljavlja tožnica, ki je zavezanka v upravnem izvršilnem postopku, namreč sodišče ni presodilo, da bi sklep o dovolitvi izvršbe ne predstavljal dokončnega upravnega akta iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se posega v pravico, obveznost ali pravno korist tožnika.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji, da se po predlogu upravičencev v upravnem izvršilnem postopku na podlagi 290. člena ZUP dovoli izvršba denacionalizacijske odločbe z dne 21. 10. 1999 v (še ne izvršenem) delu, kolikor se nanaša na pok. B.B. kot upravičenca do denacionalizacije, in s katero je sicer bilo odločeno, da upravičencema pok. B.B. in pok. C.C. pripada odškodnina v obveznicah SOD v višini 219.418,00 DEM, vsakemu do ½, za tam navedeno podržavljeno premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, in tožnici naloženo, da mora v tam navedenem roku obveznice v navedeni višini izročiti skrbniku za posebni primer A.A. Po prvem odstavku 290. člena ZUP organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe; zoper ta sklep je dovoljena pritožba na pristojni organ druge stopnje.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je denacionalizacijska odločba z dne 21. 10. 1999 postala izvršljiva, in sicer dne 13. 3. 2000 (kot tudi izhaja iz izpodbijanega sklepa), to je v štirih mesecih po njeni pravnomočnosti. Prav tako ni sporno, da tožnica z odločbo naložene obveznosti (da izroči obveznice iz naslova priznane odškodnine) prostovoljno ni izpolnila. Sporno pa je, ali se more izpolnitvi obveznosti upirati, ob sklicevanju na zastaranje po 356. členu OZ.

Po 356. členu OZ zastarajo (vse) terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, v desetih letih. Sodišče se s tožnico strinja, da odločba, s katero je bila za podržavljeno premoženje priznana odškodnina upravičencu do denacionalizacije, ki jo mora v obliki izročitve obveznic v ustrezni vrednosti dati (izplačati) tožnica kot zavezanka, ima atribute, da navedena terjatev lahko predstavlja z odločbo pristojnega organa ugotovljeno terjatev v smislu prvega odstavka 356. člena OZ. O navedeni odškodnini v korist upravičenca do denacionalizacije ter v breme kot zavezanke Slovenske odškodninske družbe (tožnice) je namreč bilo odločeno z odločbo državnega organa, pristojnega po določbah ZDen za odločanje o denacionalizaciji (54. člen ZDen), ki je tudi postala pravnomočna, kar vse tudi ni sporno.

Da bi se tožnica kot zavezanka za izvršitev upravne (denacionalizacijske) odločbe v upravnem izvršilnem postopku ne mogla sklicevati na 356. člen OZ, se sodišče s strankami z interesom ne strinja. Tudi če gre za izvršitev denacionalizacijske in torej upravne odločbe, pa sta v navedenem upravno pravnem razmerju udeležena (med drugim) upravičenec, ki mu je organ v skladu z določbami ZDen podelil pravico do odškodnine, in zavezanec, ki mu je organ v skladu z določbami navedenega zakona naložil obveznost odškodnino dati (obveznostna odločba). To pa pomeni, da je z odločbo po vsebini urejeno obligacijsko razmerje ter da je z njo upravičenec pridobil terjatev v razmerju do zavezanca, za katero lahko veljajo določbe 356. člena OZ, če se zavezanec nanje sklicuje (analogna uporaba tretjega odstavka 335. člena OZ). Pri tem po mnenju sodišča ni pomembno, da v ZDen ni (nikakršnih) določb o zastaranju izvršitve denacionalizacijske odločbe, in da takih določb tudi ne vsebujeta Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju ZSOS) in Uredba, čeprav urejata (med drugim) izvrševanje odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanka tožnica. ZDen namreč v 6. členu glede zadev, ki jih ureja, dopušča tudi uporabo splošnih premoženjskih oziroma odškodninskih predpisov, če niso v nasprotju s tem zakonom. Po mnenju sodišča pa je za to določbo mogoče razlagati, da se lahko nanaša tudi na izvršilni postopek, kajti ZDen ne ureja le postopka do izdaje odločbe o denacionalizaciji, pač pa se njegove posamezne določbe nanašajo tudi na izvrševanje odločbe, celo v širšem smislu (npr. določbe 66. člena, 74. člena in nasl.). Zato sodišče tožnici pritrjuje, da je na tej podlagi določbe OZ o zastaranju v upravnem izvršilnem postopku mogoče uporabiti.

Sodišče strankam z interesom tudi ne pritrjuje, da tožnica ne bi mogla v upravnem izvršilnem postopku ugovarjati zastaranja, ker iz določb ZUP, ki urejajo izvršbo, ne izhaja, da zastaranje (terjatve) predstavlja oviro za izvršitev upravne odločbe. Po mnenju sodišča namreč določbe prvega odstavka 290. člena ZUP o ugotovitvi izvršljivosti odločbe, ki naj se izvrši, kot o lastnosti, ki dovoljuje izvršbo, ni mogoče razlagati ozko zgolj v pomenu, da je potrebno ugotoviti, da je izvršljivost nastopila (ker je odločba pravnomočna ter se je iztekel paricijski rok za prostovoljno izpolnitev), temveč da mora preizkus izvršljivosti odločbe obsegati (vsaj na ugovor zavezanca v tem postopku) tudi ugotovitve o morebitnih drugih okoliščinah, ki so nastale po nastopu izvršljivosti ter v času odločanja o predlogu za dovolitev izvršbe predstavljajo oviro za izvršbo. V ZUP tudi res niso navedeni razlogi, iz katerih je mogoče ugovarjati dovolitvi izvršbe, in na katere mora paziti organ po uradni dolžnosti, kot to velja na ZIZ (55. člen). V prvem odstavku 292. členu ZUP je (namreč) splošno določeno, da je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo ter da z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izpodbija. To pa pomeni, da so tudi v postopku odločanja o dovolitvi izvršbe lahko pravno relevantne vse okoliščine, ki se nanašajo na samo izvršbo in ki bi lahko predstavljale oviro za izvršitev odločbe, če jih v posameznem primeru drug zakon ne izključuje, med drugim torej tudi take okoliščine, ki jih kot ugovorne razloge našteva ZIZ v 55. členu, in torej tudi nastop zastaranja terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu (upravni odločbi).

Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi podrejene navedbe strank z interesom, da zastaranje v obravnavanem primeru ni moglo pričeti teči pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju z dne 16. 6. 2011, s katerim je bilo odločeno o dedičih po pok. upravičencu B.B., saj naj bi do tedaj ne bilo mogoče terjati izpolnitve obveznosti oziroma da gre pri tem za zakoniti vzrok zadržanja, ki vpliva na tek zastaranja (v smislu prvega odstavka 361. člena OZ). Po Uredbi Sklad (tožnica) izroči obveznice na zahtevo prejemnika, ki zahtevi za izročitev obveznic priloži odločbo s potrdilom o pravnomočnosti (prvi in drugi odstavek 14. člena); prejemnik pa je oseba, kateri je sklad po pravnomočni odločbi dolžan izročiti obveznice, pa tudi pravni naslednik upravičenca do denacionalizacije, na katerega se glasi odločba o denacionalizaciji (4. točka 2. člena Uredbe). Glede na navedene določbe Uredbe bi v obravnavanem primeru štel za prejemnika ter bi lahko zahteval izročitev obveznic (tudi) skrbnik za posebni primer, kot to tudi izhaja iz 2. točke izreka denacionalizacijske odločbe z dne 21. 10. 1999, ki naj bi se izvršila („da je Slovenski odškodninski sklad d.d. dolžan v roku štirih mesecev po pravnomočnosti te odločbe izročiti obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v višini 219.418,00 DEM skrbniku A.A., ki je kot skrbnik za posebne primere določen s posebno odločbo“). Zato ni mogoče sprejeti kot utemeljenih navedb strank z interesom, da zastaranje ni moglo začeti teči, dokler zaradi nezaključenega zapuščinskega postopka po upravičencu ni bilo mogoče terjati izročitve obveznic ter da je vzrok za zadržanje teka zastaranja odpadel šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Za prejemnike v smislu citiranih določb Uredbe seveda štejejo tudi dediči upravičenca pok. B.B., ob predložitvi pravnomočnega sklepa o dedovanju (tretji odstavek 14. člena Uredbe); ker pa je po presoji sodišča zastaranje pričelo teči, ko je skrbnik za posebni primer mogel terjati izpolnitev obveznosti, to je po preteku štirih mesecev od nastopa pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, ko je ta odločba postala izvršljiva (kot je ugotovil že prvostopenjski organ, je to 13. 3. 2000), se je desetletni zastaralni rok iz 356. člena OZ iztekel že 13. 3. 2010 ter je za stranke z interesom kot dediče tako pravica zahtevati izpolnitev obveznosti prenehala že pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju (16. 6. 2011) (335. člen OZ). Pomen pravil o zastaranju je namreč ravno v tem, da preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti zato, ker je upnik pasiven – ker ne izkoristi možnosti za uveljavitev obveznosti svojega dolžnika (Vesna Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 449). Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe strank z interesom, da zaradi neaktivnosti skrbnika za posebni primer dediči ne bi mogli biti oškodovani, še zlasti ker gre pri skrbniku po ZZZDR za prostovoljno in častno funkcijo. Namreč skrbnik za posebni primer se v denacionalizacijskem postopku postavi prav z namenom, da začasno (do zaključka zapuščinskega postopka po umrlem upravičencu) upravlja z denacionaliziranim premoženjem (211. člen ZZZDR, tretji odstavek 67. člena ZDen). Iz odločbe z dne 13. 10. 1997 (ki je v spisni dokumentaciji), in s katero je bil za skrbnika za posebni primer v obravnavani zadevi določen A.A., pa tudi izrecno izhaja, da je skrbnikova dolžnost skrbeti za premoženje, ki bo vrnjeno upravičencema, kot dober gospodar in predlagati vse postopke, ki bodo določeni z odločbo o denacionalizaciji. Očitno pa je tudi, da ostale stranke z interesom kot vlagatelji v denacionalizacijskem postopku niso nasprotovale postavitvi navedene osebe za skrbnika za posebni primer in odločitvi v denacionalizacijski odločbi z dne 21. 10. 1999, da mora tožnica obveznice izročiti temu.

Sodišče zavrača kot neutemeljene tudi navedbe strank z interesom, da je zastaranje, tudi če je pričelo leta 2000 teči, bilo pretrgano ob izročitvi obveznic s strani tožnice kot zavezanke v korist kot upravičenke pok. C.C.; s tem naj bi tožnica namreč pripoznala terjatev (364. člen OZ). Pravica do odškodnine je bila namreč z denacionalizacijsko odločbo priznana dvema upravičencema, vsakemu neodvisno od drugega oziroma v odvisnosti od pogojev, ki jih je vsak izpolnjeval; zato tudi glede izvršbe vsak del odločbe šteje za samostojno odločbo. Odškodnina, priznana v navedeni denacionalizacijski odločbi v delu, ki se nanaša na upravičenca pok. B.B., še ni bila plačana oziroma niso bile izročene obveznice (v nobenem deležu), kar ni sporno. Plačana pa je bila odškodnina, priznana v navedeni denacionalizacijski odločbi v delu, ki se nanaša na upravičenko pok. C.C., in ki po navedenem glede izvršbe šteje za samostojno odločbo. Zato izročitev obveznic v korist slednje ne more šteti za pripoznanje terjatve, ki se nanaša na drugega upravičenca (pok. B.B.) in izhaja iz odločitve v drugem vsebinsko samostojnem delu denacionalizacijske odločbe.

Kolikor pa se tožnica sklicuje na sodno odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 318/2002 z dne 3. 7. 2003, sodišče odgovarja, da se ta nanaša na ugotavljanje oziroma izkazovanje pravnega nasledstva po upravičencu do denacionalizacije, zato pravnih stališč iz te sodne odločbe v obravnavani zadevi, v kateri gre za druga sporna pravna vprašanja (ali zastaranje je razlog, ki lahko ovira prisilno izvršitev denacionalizacijske odločbe, ki se glasi na odškodnino ter tek – začetek in pretrganje - zastaralnega roka), ni mogoče uporabiti. Enako sodišče meni glede določbe 78. člena ZDen, da je za predmetni postopek pravno nepomembna.

Po presoji sodišča pa stranke z interesom tudi ne ugovarjajo utemeljeno, da zastaranje v obravnavani zadevi ni moglo nastopiti, ker uveljavljanje lastninske pravice na stvari ne zastara (92. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), ob zatrjevanju, da so obveznice SOD premična stvar, na kateri sta upravičenca do denacionalizacije s to odločbo pridobila lastninsko pravico (42. člen SPZ). Sodišče namreč meni, da se stranke z interesom ne morejo sklicevati na določbe 42. in 92. člena SPZ o lastninski pravici. Po ZDen odškodovanje za podržavljeno premoženje z obveznicami (45. člen), ker so to vrednostni papirji, namreč ne poteka z vzpostavitvijo lastninske pravice upravičenca na obveznicah ter pravnomočna denacionalizacijska odločba tako ni podlaga za pridobitev lastninske pravice upravičenca na obveznicah temveč za izročitev obveznic prejemniku (6. člen ZSOS), v postopku, urejenem v Uredbi, s čemer slednji pridobi pravice iz obveznic, do izplačila glavnice in obresti (10. člen Uredbe).

Po že navedenem sodišče meni, da se je tožnica v upravnem izvršilnem postopku zaradi izvršitve denacionalizacijske odločbe, vodenem na podlagi 290. člena ZUP, mogla sklicevati na zastaranje po 356. členu OZ, ki določa za judikatne terjatve 10-letni zastaralni rok. Da je od nastopa izvršljivosti denacionalizacijske odločbe z dne 21. 10. 1999 (13. 3. 2000) do vložitve predloga za dovolitev izvršbe (29. 3. 2012), preteklo več kot deset let, pa niti ni sporno. Zato je po presoji sodišča izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, ker organ pri njegovi izdaji ugovarjane okoliščine zastaranja ni upošteval, nezakonit ter ga je sodišče na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 odpravilo ter ker ni našlo ovir po 7. členu ZUS-1 v okviru tožbenega predloga samo odločilo, da se predlagana izvršba delne denacionalizacijske odločbe, kolikor se nanaša na B.B. kot upravičenca do denacionalizacije, ne dovoli.

O stroškovnih zahtevkih strank z interesom, ki sta jih podala njihova pooblaščena odvetnika, pa je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP (v povezavi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1), po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka (arg. a contrario), z zavrnitvijo teh. Tožnica, ki je v postopku uspela, tako toženki (ki sicer stroškovnega zahtevka ni podala) in strankam z interesom, ki imajo v tem upravnem sporu smiselno enak položaj kot stranski intervenient (tožnici nasprotne stranke) v pravdnem postopku, ni dolžna povrniti stroškov postopka.