Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje se na podlagi 1. odst. 116. čl. ZPP dovoli, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravdno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, če se ugotovi, da je stranka zamudila narok oz. rok iz upravičenega vzroka. Pravna neukost tožnika oz. njegovo prepričanje v pravilnost odločitve tožene stranke ob upoštevanju dejstva, da je sporna odločba o prenehanju delovnega razmerja vsebovala pravni pouk o pravici do ugovora zoper to odločbo, tožnik pa je na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da ga je kadrovnica tožene stranke ob izročitvi sporne odločbe opomnila na pravni pouk in na to možnost ugovora, ne predstavlja upravičenega vzroka za zamudo roka do ugovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v delu, v katerem predlaga vrnitev v prejšnje stanje glede razveljavitve nezakonite odločbe tožene stranke z dne 28.6.2000 ter razveljavitev sklepa tožene stranke, št. 1/KS-00 z dne 13.11.2000, z izpodbijanim sklepom pa zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo dne 10.8.2000 in da ga je v posledici tega tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo ter mu predložiti v podpis novo pogodbo o zaposlitvi z upoštevanjem dejstva, da je delovno razmerje tožnika sklenjeno za nedoločen čas, ga razporediti k opravljanju del, ki jih je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, mu obdobje po 10.8.2000 vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo in mu obračunati ter izplačati pripadajočo plačo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zoper sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča obravnava in sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti in toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov tožnika, ki so mu nastali v tem postopku. V pritožbi navaja, da tožnik kljub pravnemu pouku, ki ga je vsebovala odločba o prenehanju delovnega razmerja št. 353/4-2000 z dne 28.6.2000, ni pravočasno vložil pravnega sredstva, saj ni podvomil v pravilnost odločitve tožene stranke. Šele, ko je tožnik svoje pravice iz naslova brezposelnosti uveljavljal pri Zavodu RS za zaposlovanje, je bil opozorjen na določbo 18. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ki omogoča pretvorbo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane delavec na delu tudi po času, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Na Zavodu za zaposlovanje je bil tožnik opozorjen, da mu pravica do denarnega nadomestila ne bo priznana, če ne bo v zvezi z odločbo tožene stranke uveljavljal varstva svojih pravic. Nezakonito ravnanje je po stališču pritožbe podprlo tudi sodišče, ko je v svoji obrazložitvi zapisalo, da je bil tožnik v pravnem pouku pravilno napoten, da lahko zoper odločbo ugovarja v roku 8 dni, saj 2. odst. 80. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja določa 15 dnevni rok za vložitev ugovora. V istem zakonskem določilu je določeno, da delavec vloži ugovor v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Tožnik niti v roku 15 dni po vročitvi odločbe tožene stranke ni vedel, da so njegove pravice iz delovnega razmerja kršene. Tožnik je sicer v 8 dnevnem roku imel možnost poiskati ustrezno pravno pomoč in bi to tudi storil, če bi podvomil v zakonitost postopka pri delodajalcu. Z ozirom na navedeno je po stališču pritožbe tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen oz. razlog za zamudo roka opravičljiv, zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek tožnika v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Ker se glede na to sodišče prve stopnje z vprašanjem zakonitosti postopka prenehanja delovnega razmerja sploh ni ukvarjalo in dokaznega postopka v tej smeri ni izvajalo, je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča, saj je tožnik ugovor zoper odločbo o prenehanju delovnega razmerja vložil šele 31.8.2000, čeprav mu je bila predmetna odločba vročena 13.7.2000. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi z izpodbijano sodbo bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje drugih pritožbenih razlogov razen nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni uveljavljal, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep v mejah navedenega pritožbenega razloga, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi z 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da tudi v zvezi z izpodbijanim sklepom bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo storjenih in da je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je postala odločba tožene stranke št. 353/4-2000 z dne 28.6.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki dokončna in pravnomočna, ker tožnik zoper njo ni pravočasno vložil ugovora. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila ta odločba tožniku vročena 13.7.2000, tožnik pa je ugovor zoper njo podal šele 31.8.2000, kljub temu, da je bil v pravnem pouku opozorjen, da lahko ta ugovor vloži v roku 8 dni od vročitve. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnikova pravna neukost oz. njegovo zaupanje v pravilnost odločitve tožene stranke ne predstavlja opravičljivega razloga za zamudo roka za vložitev ugovora zoper sporno odločbo, kar bi omogočalo uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje se na podlagi 1. odst. 116. čl. ZPP dovoli, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravdno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, če se ugotovi, da je stranka zamudila narok oz. rok iz upravičenega vzroka. Pravna neukost tožnika oz. njegovo prepričanje v pravilnost odločitve tožene stranke ob upoštevanju dejstva, da je sporna odločba o prenehanju delovnega razmerja vsebovala pravni pouk o tem, v kakšnem času in kam lahko tožnik vloži ugovor zoper to odločbo in z ozirom na to, da je tožnik na naroku za glavno obravnavo dne 21.2.2001 izpovedal, da ga je kadrovnica tožene stranke ob izročitvi sporne odločbe opomnila na pravni pouk in na to, da lahko zoper odločbo tožene stranke ugovarja, ne predstavlja upravičenega vzroka, zaradi katerega je tožnik prepozno vložil ugovor zoper sporno odločbo tožene stranke. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za vrnitev v prejšnje stanje glede razveljavitve odločbe tožene stranke z dne 28.6.2000 ter za razveljavitev sklepa tožene stranke št. 1/KS-00 z dne 13.11.2000 (B 3), s katerim tožena stranka ni dovolila vrnitve v prejšnje stanje in ugovora tožnika z dne 31.8.2000. Iz obrazložitve tega sklepa je razbrati, da je pristojni organ tožene stranke predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil kot neutemeljen, medtem ko je ugovor zoper odločbo štel za prepoznega. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo (A 6), o kateri pa drugostopenjski organ tožene stranke ni odločal. Glede na to, da je tožnik ugovor zoper odločbo o prenehanju delovnega razmerja z dne 28.6.2000 vložil prepozno, je ta postala dokončna in pravnomočna. Ker 2. odst. 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju ZTPDR - ki se uporablja kot predpis RS) ne dopušča sodnega varstva v zvezi z odločbami delodajalca, zoper katere delavec ni vložil pravnega sredstva pri pristojnem organu delodajalca oz. zoper katere je to pravno sredstvo vložil prepozno, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo 10.8.2000, da ga je dolžna tožena stranka sprejeti nazaj na delo, mu predložiti v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, ga razporediti na delo, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, mu za obdobje po 10.8.2000 vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu obračunati ter izplačati pripadajočo plačo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pravočasno sprožen predhodni postopek pri delodajalcu namreč predstavlja procesno predpostavko za dopustnost sojenja, kar pomeni, da sodno varstvo ni zagotovljeno delavcu, ki ne izkoristi t.i. "notranje poti" pri delodajalcu oz. je ne izkoristi pravočasno. Ker glede na navedeno sojenje v zvezi z delom tožbe (katerega je sodišče prve stopnje zavrglo) ni bilo dopustno, sodišče prve stopnje ni smelo izvajati dokaznega postopka o delu tožbenega zahtevka v zvezi z zakonitostjo oz. nezakonitostjo odločbe o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in posledično o vtoževanih pravicah v zvezi z delovnim razmerjem tožnika po 10.8.2000 niti o tem delu tožbenega zahtevka meritorno odločati. Iz tega razloga je neutemeljena pritožbena navedba o tem, da sodišče prve stopnje ni razčistilo dejanskega stanja v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da daje delavcu 2. odst. 80. čl. ZTPDR rok za vložitev ugovora zoper sklepe, ki jih pristojni organi pri delodajalcu sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, ki znaša 15 dni od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Rok za vložitev pravnega sredstva, določen v pravnem pouku sporne odločbe o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, je bil resda krajši (8 dni od zakonsko določenega roka), vendar to glede na dejstvo, da je tožnik ugovor vložil šele 48 dni po vročitvi sporne odločbe, na nepravočasnost vložitve tega ugovora ni imelo bistvenega vpliva. Ugovor je bil namreč vložen tudi po preteku zakonito določenega 15 dnevnega roka od vročitve odločbe o prenehanju delovnega razmerja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, iz katerih je razbrati, da je tožnik vložil ugovor v 15 dneh, ko je zvedel za kršitev pravice, pritožbeno sodišče ugotavlja, da velja 15 dnevni rok za vložitev ugovora od dneva, ko delavec zve za kršitev pravice v primeru, če delodajalec krši delavcu pravico z dejanskim ravnanjem, brez da bi izdal odločbo. V takem primeru mora delavec vložiti ugovor zoper takšno ravnanje delodajalca v 15 dneh od takrat, ko je zvedel za kršitev svoje pravice. Če pa delodajalec o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih odloči s pisnim aktom, mora delavec zoper tak akt vložiti ugovor v 15 dneh po njegovi vročitvi.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo v skladu z 353. čl. ZPP, izpodbijani sklep pa v skladu z 365. čl. ZPP potrditi.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.