Jedro

Dejstvo, da revizija „ni ustavno zajamčena pravica“, ne more biti podlaga za interpretacijo ZBPP v povezavi z ZUP, po kateri organu ni treba preveriti, kateri so vsebinski razlogi, zaradi katerih stranka prosi za brezplačno pravno pomoč za postopek revizije. Ustavno zajamčena pravica je namreč tudi pravica do enakega dostopa do sodnega varstva (prvi odstavek 14. člena v zvezi z 23. členom Ustave), ki ga ZBPP ne omejuje na prvostopenjsko sojenje, tako da različen socialni položaj oseb ne bi odločilno vplival na dostop do sodnega varstva na kateri koli stopnji sodnega postopka.

Skladno z navedeno ustavno pravico in določbami ZBPP je, da organ stranko pozove, da pove razlog, okoliščine oziroma dejstva, zaradi katerih meni, da je sodna odločba, ki jo želi izpodbijati z revizijo ali ustavno pritožbo nezakonita oziroma mu krši določeno pravico. S tem se v upravnem postopku odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč uresničuje pravica do zaslišanja stranke (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP). Zato določila 140. člena ZUP ni mogoče uporabiti v zadevah brezplačne pravne pomoči na način, kot je to storila tožena stranka v konkretnem primeru, saj tudi iz 140. člena ZUP izhaja, da dejansko stanje, na katero opira zahtevek, stranka navede natančno, po resnici in določno, kar v zadevah brezplačne pravne pomoči pomeni obveznost v okvirih, znotraj katerih je razumno zahtevati od stranke ustrezno aktivnost, sicer pa je obveznost organa za brezplačno pravno pomoč, da po vsebini oceni pogoje iz 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. xx z dne 1. 7. 2021 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se zavrne prošnja prosilca A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev ustavne pritožbe v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2331/2019 z dne 8. 4. 2020 in zaradi sestave in vložitve predloga za dopustitev revizije in za sestavo in vložitev revizije v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2331/2019 z dne 8. 4. 2020 ter sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2750/2017 z dne 6. 5. 2019. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ ocenjuje, da je prošnja prosilca očitno nerazumna, saj prosilec očitno ni izkazal dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh postopka po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

3. Pristojni organ za BPP je pri odločanju upošteval, da revizija ni redno, ampak izredno pravno sredstvo, zaradi česar ne gre za ustavno zajamčeno pravico, tako kot to velja na primer za pritožbo. Ker gre za izredno pravno sredstvo, se lahko vloži le izjemoma, če so podani v zakonu izrecno predpisani pogoji. Pristojni organ za BPP je pri presoji izpolnjenosti vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP tako upošteval 367.a člen Zakona o pravdnem postopku. Nadalje je pristojni organ za BPP upošteval, da mora stranka v reviziji oziroma v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367.b člena Zakona o pravdnem postopku). V 370. členu ZPP pa so določeni revizijski razlogi. V zvezi z ustavno pritožbo pa se sklicuje na pogoje iz Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) iz prvega odstavka 50. člena in 1. odstavka 53. člena ZUstS. Po sodni praksi (prim, sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1047/2019 z dne 9. 7. 2019, I U 1753/2019 z dne 7. 1. 2020, 1 U 430/2020 z dne 15. 4. 2020, I U 249/2020 z dne 23. 4. 2020, I U 446/2020 z dne 5. 5. 2020, I U 344/2020 z dne 13. 5. 2020, I U 719/2020 z dne 14. 7. 2020 ter I U 1225/2020 z dne 7. 10. 2020) je organ dolžan prosilca za BPP pozvati na dopolnitev le v primeru, da bi bila prošnja za BPP iz formalnih razlogov nepopolna ali nerazumljiva. Glede razlogov za vsebinsko utemeljenost prošnje v skladu s 140. členom ZUP velja, da jih mora navesti stranka sama natančno in določno. Upravni organ zaradi vsebinskih pomanjkljivosti ne zahteva dopolnitve prošnje za BPP, temveč jo obravnava z vsebino, kot je vložena. Kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1225/2020 z dne 7. 10. 2020 ima prosilec namreč v prošnji za dodelitev BPP v okviru rubrike "Podatki o zadevi" možnost navajati dejansko stanje, ki bi dajalo podlago za presojo vsebinske utemeljenosti prošnje, kot je izrecno razvidno tudi iz Navodil za izpolnjevanje prošnje za dodelitev BPP, objavljenih na spletni strani Ministrstva za javno upravo , iz katerih izhaja, da mora prosilec v okviru rubrike "Podatki o zadevi" na kratko opisati problem oziroma pravno zadevo, glede katere prosi za BPP; če gre za zadevo, ki je že v postopku, pa mora napisati še opravilno številko zadeve. Od prosilca, ki je praviloma prava neuka stranka, namreč ni neutemeljeno pričakovati, da sicer laično, vendar dovolj določno vsaj nakaže okoliščine oz. kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh. Tako ima prosilec možnost aktivnega sodelovanja v postopku in s tem izjave o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. V luči navedenega pristojni organ za BPP prosilca ni pozval na dopolnitev oziroma (dodatno) navedbo razlogov in predložitev dokazil, iz katerih bi izhajala izpolnjenost 24. člena ZBPP v povezavi s 367.a, 367.b in 370. členom ZPP ter v povezavi z določbami ZUstS.

4. Pristojni organ za BPP ugotavlja, da prosilec v prošnji ni v ničemer niti zatrjeval niti izkazal dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh postopka po 24. členu ZBPP v povezavi s 367.a, 367.b in 370. členom ZPP ter 1. odstavkom 50. člena ZUstS. Prosilec v prošnji v ničemer konkretno ne navaja spornega pravnega vprašanja oziroma obrazložitve njegove pomembnosti, kakor tudi ne, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito ter obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse ali morebitnih revizijskih razlogov ter prav tako v ničemer konkretno ne izpodbija ugotovitev sodišča II. stopnje, prav tako pa prosilec v ničemer ni navedel domnevnih kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ter razlogov, s katerimi se utemeljujejo te kršitve (1. odstavek 53. člena ZUstS). Glede na navedeno pristojni organ za BPP, upoštevaje 140. člen ZUP, ugotavlja, da prosilec ni izpolnil niti svojega trditvenega niti svojega dokaznega bremena, ki ga nosi po določbah ZUP, glede dejanskega stanja, ki bi dajalo podlago za vložitev predloga za dopustitev revizije in za revizijo oziroma za vložitev ustavne pritožbe oziroma iz katerega bi izhajali verjetni izgledi za uspeh postopka po 24. členu ZBPP.

5. Pristojni organ za BPP pri tem dodaja, da bi drugačno stališče pomenilo, da bi moral pristojni organi za BPP tudi ob vsebinsko praznih prošnjah za BPP samostojno in proaktivno raziskovati dejansko stanje onkraj navedb prosilcev in namesto njih iskati oziroma razvijati morebitne dejanske in pravne argumente, tudi glede morebitne sodne prakse, v korist prosilcev. S tem bi se izvotlil namen sistema BPP, še posebej prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, med drugim zato, ker bi omogočal zlorabo vlaganja prošenj za pravno zastopanje oziroma sestavo in vložitev pravnih vlog, po katerih bi prosilci zgolj vlagali prošnje z navedbo, kakšen postopek oziroma pravno vlogo, npr. vložitev tožbe, pritožbe, ugovor, predlog za dopustitev revizije, ustavno pritožbo, želijo, nato pa bi morali aktivno vlogo skorajda v celoti prevzeti pristojni organi za BPP, s tem pa bi se vloga teh organov vse bolj in bolj približevala vlogi odvetnikov kot pravnih strokovnjakov. To bi bilo v nasprotju z določbo 26. člena ZBPP, po kateri je pravno svetovanje oziroma pravno svetovanje in zastopanje prosilcev vloga zgolj in le odvetnikov kot izvajalcev BPP.

6. V luči vsega navedenega, še posebej izjemnosti pravnega sredstva revizije, strogih procesnih zahtev ZPP glede obrazloženosti navedb v postopku s predlogom za dopustitev revizije in v postopku z revizijo in ustavne pritožbe zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine, je v skladu s 24. členom ZBPP po oceni pristojnega organa prošnja prosilca očitno nerazumna oziroma brez verjetnih izgledov za uspeh.

7. V tožbi tožnik pravi, da je izpodbijana odločba neutemeljena in napačno obrazložena. Tožeča stranka je pred Vrhovnim sodiščem vložila predlog za dopustitev revizije, iz katere nedvomno izhaja, da sta sodbi sodišča prve stopnje z opr. št. Ill P 2750/2017 in sodišča druge stopnje z opr. št. II Cp 2331/2019 v celoti neutemeljena. Zato je napačna obrazložitev (v 6. točki odločbe), da prosilec v prošnji ni zatrjeval niti izkazal dejstev, oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh postopka. Tožeča stranka je z zaprosilom za pravno pomoč zatrdila in verjela v uspeh v postopku, če ne bi verjela pa zagotovo prošnje ne bi vložila. Tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče odločbo v celoti odpravi.

8. Tožba je utemeljena.

9. V izhodišču te sodbe mora Upravno sodišče izpostaviti, katera so tista zmotna materialno-pravna stališča tožene stranke, ki so v predmetni zadevi organ očitno vodila do izdaje nezakonite odločbe. Dejstvo, da revizija „ni ustavno zajamčena pravica“, ne more biti podlaga za interpretacijo ZBPP v povezavi z ZUP, po kateri organu ni treba preveriti, kateri so vsebinski razlogi, zaradi katerih stranka prosi za brezplačno pravno pomoč za postopek revizije. Ustavno zajamčena pravica je namreč tudi pravica do enakega dostopa do sodnega varstva (prvi odstavek 14. člena v zvezi z 23. členom Ustave)1, ki ga ZBPP ne omejuje na prvostopenjsko sojenje, tako da različen socialni položaj oseb ne bi odločilno vplival na dostop do sodnega varstva na kateri koli stopnji sodnega postopka.2

10. Nadalje je očitno pretirano od stranke, ki ni pravno kvalificirana, pričakovati, da bo znala izpolniti pogoje za sprejem revizije in ustavno pritožbo iz 367.a, 367.b in 370. člena ZPP ter 1. odstavka 50. člena ZUstS. Takšna razlaga bi pravico iz prvega odstavka 14. člena v zvezi z 23. členom Ustave izvotlilo.

11. Nadalje, iz določila 24. člena ZBPP in tudi drugih določb ZBPP ni razvidno nič, kar bi kazalo na to, da je zakonodajalec takšno obveznost stranki predpisal. Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se kot pogoji upoštevajo „okoliščine in dejstva o zadevi“, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo (prvi odstavek 24. člena ZBPP), kar nikakor ne nakazuje na to, da bi prosilec moral poznati pogoje za sprejem revizije ali ustavne pritožbe in jih navesti v prošnji. To izhaja tudi iz tretjega odstavka istega člena, ki uporablja formulacijo, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, „če je pričakovanje ali zahtevek prosilca“ v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je „očitno, da stranka zlorablja“ možnost brezplačne pravne pomoči. 12. Skladno z navedeno ustavno pravico in določbami ZBPP pa je, da organ stranko pozove, da pove razlog, okoliščine oziroma dejstva, zaradi katerih meni, da je sodna odločba, ki jo želi izpodbijati z revizijo ali ustavno pritožbo nezakonita oziroma mu krši določeno pravico. S tem se v upravnem postopku odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč uresničuje pravica do zaslišanja stranke (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP).3 Zato določila 140. člena ZUP ni mogoče uporabiti v zadevah brezplačne pravne pomoči na način, kot je to storila tožena stranka v konkretnem primeru, saj tudi iz 140. člena ZUP izhaja, da dejansko stanje, na katero opira zahtevek, stranka navede natančno, po resnici in določno, kar v zadevah brezplačne pravne pomoči pomeni obveznost v okvirih, znotraj katerih je razumno zahtevati od stranke ustrezno aktivnost, sicer pa je obveznost organa za brezplačno pravno pomoč, da po vsebini oceni pogoje iz 24. člena ZBPP. To „proaktivno raziskovanje,“ kot temu pravi tožena stranka, je organom za brezplačno pravno pomoč naložil zakonodajalec.

13. Čeprav to ni bistveno, pa nenazadnje niti iz obrazca za brezplačno pravno pomoč ne izhaja obveznost stranke, na katero je tožena stranka oprla negativno odločitev, saj je rubrika na obrazcu označena z naslovom „podatki o zadevi“ in zato stranka ni mogla pričakovati, da ima na podlagi zakona obveznost, kot ji jo je naložila tožena stranka.

14. Ta pravna interpretacija se sicer razlikuje od interpretacije, ki jo je zavzelo Upravno sodišče v zadevi I U 1225/2020-13 z dne 7. 10. 2020, in kjer se je z razliko od upravnega spora v tej zadevi Upravno sodišče oprlo zgolj na določbo 140. člena ZUP ter 287. člen ZPP ter Navodilo za izpolnjevanje prošenj za brezplačno pravno pomoč, objavljeno na spletni strani Ministrstva za javno upravo. Vendar pa je poleg omenjene razlike v uporabi pravnih virov Upravno sodišče v tej zadevi upoštevalo tudi, da je Upravno sodišče enako kot v tem upravnem sporu odločilo tudi v zadevi I U 1144/2020-6 z dne 25. 8. 2020, ki je bila izdana pred omenjeno zadevo I U 1225/2020-13 in v zadevi I U 1028/2021-6 z dne 28. 7. 2021, ki je bila izdana po sodbi v zadevi I U 1225/2020-13. 15. Manjkajoča aktivnost tožene stranke glede razčiščevanja relevantnih „okoliščin in dejstev o zadevi“ je v konkretnem primeru še posebej razvidna iz tega, da je v spisu predlog s podpisom tožnika za dopustitev revizije zoper sodbi II Cp 2331/2019 in III P 2750/2017, ki datira na 1. 10. 2020, na kar se tožeča stranka sklicuje v tožbi, a iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj tožena stranka ni teh „okoliščin in dejstev“ upoštevala pri uporabi 24. člena ZBPP.

16. Ker je tožena stranka napačno uporabila 24. člen ZBPP in je kršila pravico do izjave tožeče stranke, je sodišče ob uporabi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 tožbi ugodilo izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in na stališča sodišča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Po prvem odstavku 14. člena Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na /.../ gmotno stanje /.../ družbeni položaj /.../ ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. 2 Po določbi prvega in drugega odstavka 1. člena ZBPP je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po tem zakonu se poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij ter varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah pred za to ustanovljenimi domačimi in mednarodnimi sodišči štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določene z zakonom. 3 Po teh določbah je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavljajo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi ter da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.